"Ni govora. Rada bi dočakala najmanj 103 leta, kot moja babica."

Babica performansa, danes ena najvplivnejših sodobnih umetnic, je bila gostja nocojšnje oddaje Marcel. Ljubljano je obiskala tudi v okviru priprav na veliko razstavo, ki jo v Cukrarni pripravljajo o umetniški dediščini, ki sta jo ustvarila skupaj z dolgoletnim sopotnikom Ulayem.

Razstava, ki jo bodo odprli 30. novembra 2025, na njun rojstni dan, se bo osredinjala na ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1988, ko sta s takratnim partnerjem Ulayem ustvarila nekatera ključna dela in performanse, ki so se zapisali v zgodovino sodobne umetnosti, a jih nikoli nista razstavljala skupaj.

Razstavo Art Vital v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter z arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman kurirata Alenka Gregorič in profesorica dunajske Akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Kot je pred časom na predstavitvi povedala Gregorič, bo razstava Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović na ogled do 3. maja 2026.

V oddaji Marcel je umetnica med drugim spregovorila o odmevni retrospektivi The Artist is Present, ki jo je imela leta 2009 v MoMI, o tem, kakšno disciplino zahteva od umetnika performans in o tem, kakšne junake potrebuje današnji svet.

Vabljeni k branju dela pogovora Marine Abramović z Marcelom Štefančičem jr., v celoti pa mu lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

Pri performansu pred gledalci vstopite v telesno in duševno konstrukcijo. Ta ostane le v spominu gledalcev ali pa na videoposnetku. Skoraj eno uro bova sedela tu. Bo to štelo za performans?
Lepo ste pripravili uvodni prispevek. Po dolgem času sem slišala besedo body art. Na začetku je bil res body art. Izumil ga je Vito Acconci, ameriški pisatelj. Rekel je, da se to zgodi v telesu. Razvil se je v performans. Na body art pa smo kar malo pozabili. Lepo ga je spet slišati.

Vzemiva vaš slavni performans v MoMi leta 2010. Je bil body art ali performans?
Performans. Body art je konec 70. let preteklega stoletja zamrl. Takrat je prišlo do velike krize. Umetniki performansa niso mogli prodajati svoje umetnosti. Bila je kriza galeristov, tržišča ... Zato so hoteli kaj premakniti. Takrat sem rekla: "Vsi slabi performerji so postali slikarji," ampak to je že druga zgodba. Nisem se vrnila k slikarstvu. Šla sem naprej v novo obdobje performansa.

K stvari. Leto 2010, sloviti performans Umetnica je navzoča. Ure, dneve, mesece ste molče presedeli v MoMi. Obiskovalci so sedali k vam in vas gledali v oči. Vas je presenetilo, da je bilo toliko ljudi pripravljenih molče sedeti?
Ko se mi je utrnila ta zamisel, je kurator Klaus Biesenbach vztrajal pri tem naslovu. Glavni del razstave naj bi bila jaz. Potem sem predlagala, da bi imela performans ves čas trajanja razstave. Smejal se je. Mislil je, da ne bo nihče prisedel. Newyorčani nimajo časa za to. Moje izhodišče je bilo biti navzoča, ne glede na to, ali kdo prisede ali ne. Stol ni nikoli sameval. Ljudje so spali pred muzejem. Celo muzejski varnostniki, 68 jih je bilo, so se po službi doma preoblekli in prišli nazaj sedet. Res zanimivo, kako nujno potrebno je bilo to delo. Koncept muzejev je preživet, srednjeveški. Eksponatov se ne smeš dotikati, samo gledaš jih lahko. V 21. stoletju so načela drugačna. Javnost noče več gledati. Želi sodelovati v projektih. Jaz ji to omogočam.

Junija letos ste v Glastonburyju stopili na oder in jih prosili za sedem minut kolektivne tišine. Divjo, hrupno množico. Radi so vam ustregli in obmolknili. V čem je trik?
Na to sem pa zelo ponosna. In ni bil performans, temveč intervencija. Velika razlika. Ko sem se lotila tega, so me svarili, da bo polom. Mladi so zadrogirani, jedo nore gobe, pijejo kot žolne. Res sem hotela storiti to, pomembno je. Ker je tako nemogoče in še nikomur ni uspelo. Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini. Nihče ni verjel, da je to mogoče. A mi je uspelo, na kar sem zelo ponosna. Pa še ta pomembna podrobnost, ki je morda ne veste. Dogodek je prek medijev spremljalo 1,1 milijarde ljudi.

Lahko malce skrenem? Kaj pa, če so sedem minut molčali le zato, ker so mislili, da so del vaše predstave?
Vseeno je. Delam že 55 let, več kot pol stoletja. In mislim, da nekaj veljam. Zadnje čase je moje delo postalo občinstvo. Pri 20, 30, 40 letih me ne bi nihče poslušal. Zdaj pa me, v tem je vsa razlika.

Tudi Beyoncé je poskusila to na turneji Rennaisance. Ampak njeno občinstvo je obmolknilo le za hip.
Zelo me veseli, da je meni uspelo.

Sorodna novica Marina Abramović v Sloveniji v pripravah na veliko razstavo v Cukrarni prihodnje leto

V MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika. Je bilo mišljeno, da bo performans trajal tri mesece? Ali ste vztrajali, ker je bil tako priljubljen?
Nikakor ne. Usedla sem se, da bi vztrajala tri mesece. Tudi ob praznem stolu. Premisa je bila biti navzoč ves čas predstave. Muzej je odprt osem ur na dan, ob petkih pa deset. Dve uri dlje. Se vam ne zdi ironično, da ljudje koprnijo po miru in tišini, ko pa so ves čas naokoli? Na vseh koncih hkrati, skoraj ne spijo. Digitalno vedno priklopljeni, zamoteni, preplašeni ... Zato je bilo delo tako uspešno. Ker smo bili nekakšna oaza pred digitalno zasvojenostjo. Pred dvema tednoma sem odprla veliko razstavo v Šanghaju. Docela interaktivna je. Najprej sem kitajsko mladino, povsem zasvojeno s tehnologijo, prosila, naj telefone, tablice in ure pospravijo v omarice. Izkusiti morajo ...

Bob Dylan to dela na svojih koncertih.
Prehitela sem ga za kakšnih dvajset let.

Povsod ste bili prvi.
To ne. Sem pa zasnovala metodo Abramović, po kateri se odvajamo od tehnologije.

Vaš nastop je pravo nasprotje "strahu pred zamudo", ki ga podpihujejo pametni telefoni in družbena omrežja. Smo že siti tega pretiranega razburjanja?
Poglejte otroke. Grozno jim je. Mladi pari, fant in dekle ali istospolni, se v gostilni sploh ne pogovarjajo več. Pošiljajo si sporočila. Zelo žalosten prizor. Pogovor, stik med ljudmi zamira. Umetnik mora to zaznati in ponuditi drugačne rešitve. Izvedla sem pomenljiv poskus v londonski galeriji Serpentine. Gledalci so lahko 513 ur v slušalkah poslušali tišino. Dvanajstletnik mi je rekel: "Te slušalke ne delajo." "Seveda," sem mu rekla. "Tišino delajo." Dotaknila se ga je, v slušalkah še ni slišal tišine. Naslednjega dne je pripeljal vse sošolce poslušat tišino. Potrebno je.

V neki študiji so pred leti ugotovili, da ima nogometni vratar največ možnosti, da ubrani gol ob enajstmetrovki, če stoji čisto pri miru. Torej če se sploh ne zgane. Umetniško gledano, ste imeli povsem prav.
Hvala.

Ali ste, ko ste sedeli v MoMi, kdaj pomislili na citat francoskega filozofa Blaisa Pascala: "Vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti tiho sedeti v svoji sobi."
Ne samo nanj. Mislila sem tudi na Rilkejeve krasne pesmi o miru in tišini. Ko sediš pri miru v tišini, se ves svet vrti okoli tebe. Na stolu v MoMi pa nisem mislila na nič. Morala sem imeti prazno glavo, da sem lahko zaznavala.

Ampak o miru in tišini govorijo številne kulture, sploh azijske. Kako dolgo ste se telesno in duševno pripravljali na dolgo sedenje, mirovanje in tišino?

Kot astronavti, eno leto. V enem letu sem si upočasnila presnovo.

Povsem?
Ja. Jedla, pila in spala sem le ponoči.

Ste trenirali kot Rocky?
Imela sem pomoč nutricionista, da mi čez dan ni padel krvni sladkor. Ni se mi bilo treba dvigniti, iti na stranišče in piti.

Kako težko je sedeti tako dolgo? Je to šok za telo?
Zakaj ne bi sami poskusili? Samo za dve uri. Živ pekel je. Vsak dan bi lahko bil moj zadnji. Imam pa železno voljo, zato mi je uspelo.

Ko se spravite v posebno stanje duha in telesa za performans, takrat vse meje izginejo. Vse je mogoče.
Ja. Sem ga pa kronsko polomila. Prisegala sem na estetski minimalizem pri lesenem stolu, ki pa ni imel naslona za roke. Po treh dneh sem uvidela svojo zmoto, saj se nisem mogla opreti, da bi vstala po dolgih urah. Rebra sem imela v trebuhu, grozno me je bolel hrbet. A sem bila preponosna, da bi zamenjala stol. Morala sem se navaditi na nemogoč položaj. Performans Umetnica je navzoča je trajal 736 ur. Ljudje pozabljajo, da je umetnost veliko garanje. Uvedla sem dela daljšega trajanja. V 70. letih so performansi navadno trajali četrt ure, uro ... Tri mesece je celo življenje. Tu ni več pretvarjanja, igranja. Pokažeš svojo ranljivost in se povežeš z ranljivimi gledalci. Vse fasade odpadejo. Res zelo čustveno stanje.

Še en citat: "Umreti ni težko, težko je biti komik." Lahko ga obrnemo: "Umreti ni težko, težko je biti performer."
Sufijska misel je še lepša: "Življenje je sen, smrt pa prebujenje." Ljubša mi je.

V MoMo ste hodili kot delavec v tovarno, za osem ur. Od doma tega niste mogli početi.

Performansov ne bi delala doma. Moje delo je za gledalce. Želim, da ga dojamejo. Potrebujem občinstvo. Občinstvo in umetnik ustvarita umetnino skupaj.

Pojdiva h gledalcem. Prisedli so in vas gledali v oči, v dvoboju strmenja, ure in ure. Kako ste se pripravili na te dolge poglede? Na to vzajemno strmenje? Kako se lahko pripravite?
Z močjo volje, zagnanostjo in motivacijo. Predvsem je pomembna priprava. Vse življenje se pripravljam. Pred 40. letom tega ne bi bila sposobna. V MoMi sem nastopila pri 65 letih. Izkušena, odločna in predana. To so trije pogoji za tako stvar.

Imate kakšno metodo kot Brando, Pacino, De Niro? Igralsko metodo?
Ja, metodo Abramović. Svojo metodo poučujem na inštitutu MAI v Grčiji. Lahko se prijavite in teden dni vadite po tej metodi. Ko pridete, zjutraj dobite zelenjavno juho, vzamemo vam vse naprave. En teden molčite in se postite. Dobite samo vodo in čaj in vadite voljo, odločenost. Izzivate meje telesa in duha. To vas spremeni. Prosim, prijavite se.

Prav. Ali ljudje začnejo ...
Ne vidim vas tam.

Zakaj ne?
Ne vem. Tako hitro energijo imate. Zadihajte malo. Oddahniva si med vprašanji. Spijva malo vode. Vzemite kozarec. Prav. Ne, ne. Prehitri ste. Poglejte jo. Posvetite se vodi. Primite kozarec.

Tako?
Čutite hlad? Primaknite kozarec k ustnicam. Začutite hlad stekla. Počasi srknite, globoko dihajte.

Z obema rokama.
Opazujte, kako vam voda preplavi telo. Požirek.

Nov človek sem.
Lahko bi pila eno uro, pa ni časa.

Ali ljudje navadno zajokajo, ko vas gledajo v oči? Bi moral zajokati? Se to pričakuje od mene?
Sploh ne gre za to. To morate začutiti. Za občutek gre. Tudi jaz sem se spraševala, zakaj so toliko jokali.

Zakaj?
Tako si razlagam. Ure in ure so čakali v vrsti, končno so lahko sedli predme. Gledala sem jih jaz, gledali so jih drugi čakajoči. Snemali so jih s kamerami in na video. Umaknili so se lahko le vase. Tam so naleteli na žalost in melanholijo. Življenje se jim je prikazalo pred očmi. Zato so jokali. To so resnična čustva, ne gre za pretvarjanje. Jok ni bil pričakovan, to je oslarija. Jokaš, ker si žalosten.

So vaše oči kot tiste planeta Solaris v filmu Andreja Tarkovskega?
Ljudje so našli, kar so prinesli s sabo. Ja, gledaš vanje, oni pa vate. Na svetu je toliko samote, žalosti in bolečine. Prišla je ven.

Ste pričakovali tako ganljive in čustvene odzive na tako preprost koncept?
Ne delam na ta način. Moja dolžnost je vsak koncept izpeljati 150-odstotno. Vložiti moram 50 odstotkov več. Vso svojo dušo. Stol bi bil seveda lahko tudi prazen. Ne vem, kaj se lahko zgodi. Moja odgovornost pa je, da se projektu povsem predam. To je bila posledica. Nisem je pričakovala, pa tudi ni šlo za to.

Kako ste opravili s poplavo čustev, ki jih sproži nenadna intimnost s popolnim tujcem?
Prečudovito je. Prišli so, prisedli k meni, videla sem jih. V muzeju jih še nihče ni zares opazil. To je bil performans ena na ena, brez primere. In za sodelujoče občinstvo. Edinstven poskus.

Rekli ste: "Sredstvo je telo." Bi rekli tudi: "Sredstvo je občinstvo?"
Seveda. Občinstvo in umetnik soustvarjata umetnino. Skupaj. Ne neodvisno.

Se vam zdi, da lahko upravljate občinstvo?
Če pokažem svojo ranljivost, se gledalec poveže z mano. To se ves čas dogaja. Moje občinstvo je zelo mlado. Mladina na moje projekte vozi starše, ki so mojih let. Ker ne lažem, nimam skrivnosti. Povem jim resnico. To je stik čustev. Mladi me na cesti objemajo in se jočejo. Ne vem, ali je še s kakšnim umetnikom tako.

Vas je že kdaj vprašal kak politik: "Mi pokažete, kako voditi ljudi?"
Včeraj sem gostovala v podkastu vaše predsednice. 35 minut pogovora. Zelo dobro je spraševala. Res jo je zanimal moj odnos z gledalci. Svetovala sem ji ... Najboljši možen nasvet za vse politike je, naj znova preberejo biografijo o Gandiju. Edinem politiku, ki je sprožil revolucijo brez prelite kaplje krvi. Koristno je brati Gandija.

Najbolj ste zasloveli po performansu v MoMi.
To je posledica projekcije gledalcev. Ni me spremenilo, le še večjo odgovornost imam.

Slavni ste tako, da potrebujete telesne čuvaje. Jih res?
Ja.

Tudi tu, v Sloveniji?
Ja, ker te množica obkroži. Zdaj že sama sebe oviram pri svojem delu. Naj hodijo gledat moje delo, ne mene.

Ste med performansom že prišli do meje svojih sposobnosti?
Potem vedno naredim kaj novega. Iščem nove meje.

Če se vrneva k občinstvu ... So tedaj pred muzejem pregledali vaše gledalce?
Ne vem, njih vprašajte. To ni moja stvar.

Sprašujem, ker vas je leta 2018 neki moški napadel med podpisovanjem knjig. Rekel je, da vas je moral zaradi svoje umetnosti. Je bil to performans, on pa performer v vaših očeh?
Ta vandal je pred mesecem razbil tudi kip Aja Vejveja. Ves čas zganja take stvari, škoduje umetnikom. Tako opozarja nase. Odstraniti bi ga morali.

Tožili ga pa niste.
Ne.

Zakaj ne?
Saj me ni ranil. Trdo bučo imam. Lopnil me je z lesenim okvirjem moje slike. Podrl me je, poškodoval pa ne.

Leta 1974 ste v neapeljskem Studiu Morra uprizorili Rhythm 0 (Ritem 0). Na mizo ste dali 72 predmetov. Rože, parfum, med, kruh, škarje, skalpel, sekiro, kladivo, nože, žeblje in nabito pištolo. Gledalce ste povabili, da lahko šest ur z vami počnejo, kar hočejo. Spomnite nas, kaj so vam počeli.
Moram spet ponavljati? To me kar naprej sprašujejo, že petdeset let. Sita sem teh vprašanj. Presneto dobro veste, kaj so mi delali.

Zdaj smo v času gibanja Jaz tudi, sojenja Weinsteinu in podobnim. Tam so vas zlorabljali, otipavali, zasmehovali, v vas so merili s pištolo.
Ampak niso me zlorabljali. Dovolila sem jim. Velika razlika.

Tam ste stali kot ženska.
Prostovoljno.

Napadena.
Umetnost nima spola.

Imate brazgotine?
Imam, veliko brazgotin od različnih poškodb.

Drugače vas bom vprašal. Ste se bali, zavedali velikega tveganja?
Bila sem pripravljena umreti. Pri 23 letih bi umrla za svojo umetnost.

Pozneje so vas skoraj ubili.
Pa me niso. Živa sedim pred vami. Veste, kaj se je zgodilo? Naj razložim. Prehitro sprašujete. Dajte mi čas.

Oprostite. Prav.
Ritem 0 z vsemi temi predmeti sem postavila kot precej jezen odziv na to, da performansa niso imeli za umetnost. 55 let si že prizadevam, da priznajo performans. Od Ritma nič do Umetnica je prisotna je minilo 30 let. V prvem delu sem gledalcem dovolila prav vse in jih tako potrla. 30 let pozneje niso smeli ničesar. Ni bilo dotikanja, nagovarjanja. Lahko so me le gledali. In tako sem jih navdušila. V vseh teh letih sem postala modrejša. Naučila sem se, kako iz občinstva spraviti najboljše.

Sprašujem zato, ker je Johna Lennona ustrelil oboževalec.
Kaj ima to z mano? Nič.

Vas zanima, do kod lahko greste vi ali do kod gre občinstvo?
Občinstvo.

Bi pa umrli za umetnost?
Ne, pri 23-ih bi. Zdaj ne več. Nikakor nisem pripravljena umreti za umetnost. Ni govora. Rada bi dočakala najmanj 103 leta kot moja babica.

Spomnim se vaše izjave, da je v umetnosti performansa nož res nož, pištola pa pištola. To ni gledališče.
In kaj? Resnično je. Delam pa tudi gledališče. Pravkar sem postavila opero, dragi moj. Ta nima nič s performansom.

Se vam je zdelo, da je moški, ki vam je grozil s pištolo, del vašega performansa?
Ja, v okviru koncepta. Bila sem objekt, šest ur so počeli, kar so hoteli. In tudi so.

Vas je presenetilo, kako nasilna sta lahko umetnost in občinstvo?
Zakaj bi me to presenetilo? Ni me. Imela sem zasnovo, vedela sem, kaj se lahko zgodi. Pričakovala sem najhujše.

Ritem 0 je za vselej spremenil odnos umetnost/umetnik – gledalec. Zakaj?
No, kmalu sem spoznala Ulaya in najin koncept je postal odnos med moškim in žensko. Čisto nekaj drugega. Vse do razhoda na Kitajskem zidu. Ko je Ulay odšel, je moje delo postalo občinstvo.

Je bil Ritem nič 0 za umetnost performansa, ne le za vas?
Ne vem. Tako se je pač napletlo. Zame je to le eden od performansov.

Ste šli še kdaj tako daleč?
Ni mi treba. To sem že naredila. Res se nerada ponavljam. Zakaj bi me zanimalo pogrevanje? Odpiram nova polja, delam čisto nove teme. Vrgla sem se v nov projekt. Drugo leto bo premiera Balkanske erotične epopeje. 120 plesalcev in pevcev. To bo moje največje delo o poganski kulturi na Balkanu. Rada ustvarjam novosti, preteklost me ne zanima. Minila je. Zdaj gre za sedanjost in prihodnost.

Ali lahko vadite za tak performans, kot je Ritem 0?
Kako sploh lahko vadite za tako predstavo?

Ali kaj vadite za performanse?
Ne, ne bi dovolila ponovitve.

Preprosto zato, ker bi lahko koga stalo življenje. Nočem, da bi še kdo tvegal to. Naj tvega v svojem konceptu. Ponovitve tega performansa pa ne bom dovolila. Drugim sem dovolila in so čisto v redu. Če bi vseeno to ponovili ...

Saj so, v Hongkongu. Neki fant je dal banano namesto pištole.
Banano! Tudi prav.

Precej aktualno, saj nagovarja večne ženske tegobe: moško toksičnost, zlorabe, mizoginijo, femicid ...
Žal ne dovolim več. Enkrat je bilo dovolj.

Žensko telo je znova na udaru. Zakaj?
Kakšne stvari sprašujete! Tako je od nekdaj. V človeški zgodovini so bile vedno vojne, lakote, bolezni ... Samo poimenovanja se spreminjajo skozi stoletja. Človek se ni nikoli naučil odpuščati. Zmeraj se bomo pobijali. Vedno bo enako, pod drugačnimi imeni, v drugih stoletjih. Problemi pa ostajajo enaki.

Bo več žensk potrebovalo stražarje?
Stražarje?
Ne bodo zadosti?

Zakaj vam gre v nos moja telesna straža? Zanimivo ste se lotili intervjuja. Straža ne spada k mojemu delu. Muzej mi jo je dodelil, da se lahko gledalci osredinijo na moje delo, ne name. Sicer bi se ves čas fotkali z mano. Kar naprej se hočejo slikati, tudi ko sem šla sem. Pred tem intervjujem sva se dvakrat poslikala, oba. Razumete? V tem je težava.

Le zakaj?
Ne vem, prosili so vas, pa sem privolila.

Sorodna novica V Ljubljani leta 2025 razstava o 12-letni poti slavnega tandema Ulay in Marina Abramović

Umetnica je navzoča lahko razumemo kot protest proti vojni zoper ženske. Bili ste utišana ženska.
O katerem performansu govoriva?

Umetnica je navzoča.
To sploh ni pomembno. Umetnost nima spola. Nase ne gledam kot na žensko, ampak na umetnika brez spola. Tako delujem. Priznavam le dve kategoriji. Dobro in slabo umetnost. Vseeno, kdo jo dela. Transseksualec, Afroameričan, lezbijka, gej, črnec, ženska ali moški. Vseeno je. Pomembna je le vsebina. Dobra ali slaba umetnost. Ženska sem, ampak ne ženska umetnica. Ne bi nastopala samo z umetnicami Nisem feministka. Ne maram kategorij in predalčkanja.

Kariero ste začeli v socialistični Jugoslaviji v zgodnjih 70. letih. Zakaj body art in umetnost performansa? Kaj vas je spodbodlo?
Bi res radi vedeli? Trajalo bo. In desetkrat me boste prekinili. Ne bo šlo na kratko. Torej, v otroštvu sem risala svoje sanje. To mi je bilo dano. Žive sanje, ki sem jih potem zjutraj upodobila. Pozneje sem prišla do zamisli, da bi naslikala oblake. Različnih dimenzij. Spreminjali so se v telesa, pokrajine, v črne luknje. Nekoč sem na Kalemegdanu, v beograjskem parku, ležala na travi in gledala nebo, proučevala oblake. Ampak nebo je bilo modro, brez oblačka. Nato se je od nikjer vzelo dvanajst nadzvočnih vojaških leta in prepredlo nebo. Nastale so neverjetne risbe in se razblinile. Pravo razodetje. Šla sem v letalsko oporišče prosit, naj še rišejo po nebu. Poklicali so očeta, da je njegova hči zmešana. Iz tega ni bilo nič. A slikanje sem opustila. Zakaj bi počela nekaj dvodimenzionalnega, ko pa lahko delam z ognjem, vodo, zrakom, telesom? Iz tega je zrasla zamisel, da bi delala s telesom. Bila sem kot prva ženska na Luni. V Beogradu tega ni bilo. Mojega dela niso mogli umestiti v nobeno umetnost. Veliko mi je pomenilo. Vsa leta sem zvesta tej zamisli.

Odrasli pa ste v socializmu, ki je poveličeval telo. Garaško, predano, pridno, neutrudno, stahanovsko telo, žrtvovano ... Ne bom več na ulici zažigala peterokrake. Telo se žrtvuje za svobodo, ideale, revolucijo, svetlo prihodnost. Je to vplivalo na vašo odločitev za body art?
Ne.

Za performans?

Ne. Ni imelo zveze. Vedno me je zanimal koncept. Odnos do ognja, nožev, krvi. Podoba tega. Hodila sem gledat operacije kolka, srca, hrbtenice. 3-5 ur. Kaj se dogaja v telesu? To nima nič s komunizmom.

So komunisti prepovedali ali cenzurirali performanse?

Pri nas smo imeli center SKC, Tito nam ga je dal leta 1968. Oče Dunje Blažević je bil predsednik hrvaškega izvršnega sveta. Bili smo privilegirani umetniki, lahko smo eksperimentirali. Otoček desetih, petnajstih prijateljev. Nismo imeli stika s tedanjo politiko v državi.

Očitno so tolerirali body art in performans. Zakaj?
Ker nista nikomur škodila.

So ju imeli tudi Romuni, Vzhodni Nemci?
Seveda. Ampak nismo imeli stikov z njimi. Šele veliko pozneje. Z zanimivimi Madžari, sploh Poljaki.

Že takrat?
Ja. Pozneje smo se spoprijateljili. Na začetku pa res nisem imela nobenih povezav.

Menite, da so komunisti z body artom Zahodu kazali, da so odprti in kul?
Ja, ampak samo do točke, ko je direktor Edinburškega festivala Richard Demarco leta 1971 uradno prišel v Beograd izbirat umetnike za festival.
Je bil šokiran?

Ne. Vlada ga je peljala v slikarski atelje. A tam ni našel nič zanimivega. Potem je prejel klic. "Zvečer se dobi skupina umetnikov, mogoče vam bodo všeč." Ob osmih zvečer nas je poklical, v hotelu smo mu pokazali dela. Navdušeno nas je povabil, prav vse. Vladi je napisal, da je izbral nas. Vlada pa, da je ne moremo zastopati. Niso nam dali denarja. Zato nam je znova pisal, da smo povabljeni, če najdemo način, kako priti tja. Našli smo ga. Kljub vladi smo se predstavili.

...

Jutri bodo v ZDA volitve. Donaldu Trumpu dobro kaže. Ali je dober performer?
Donald Trump je skrajno prostaški človek. Ne gre mu zaupati. Izraža se neverjetno prostaško. Sramotno, da pridejo taki ljudje tako visoko. Kot sem rekla, potrebujemo take, kot je bil Gandi. Potrebujemo Mandele, ljudi visokih moralnih načel. Po njih se moramo zgledovati. Potrebujemo nove junake. Naš trenutni svet jih nima.

Celoten pogovor Marine in Marcela si lahko ogledate v spodaj pripeti oddaji.