Gre za balet koreografa in režiserja Kirila Serebrenikova o slovitem ruskem plesalcu Rudolfu Nurejevu, ki je bil eden najbolj priljubljenih baletnikov 60. in 70. let preteklega stoletja.
Bolšoj je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP predhodno že maja lani odpovedal tri predstave baleta Nurejev. Ruska duma je decembra lani sprejela spremembo zakonodaje, ki je prepoved "propagiranja netradicionalnih spolnih odnosov", kar je sprva veljalo za otroke, razširila tudi na odrasle. Ruske konservativce v predstavi med drugim motijo golota na odru ter psovke, poroča AFP.
Premiera baleta Nurejev je bila v Bolšoj teatru leta 2017. Serebrenikovu, ki velja za enega najbolj inovativnih in uspešnih ruskih režiserjev, so od marca lani ruske oblasti dovolile zapustiti državo. Za odhod se je odločil po napadu ruske vojske na Ukrajino.
Leta 2020 so Serebrenikova obtožili poneverbe sredstev v moskovskem gledališču Gogol Center. Njegovi podporniki pravijo, da je bila obsodba maščevanje za njegove kritike avtoritarnosti in homofobije v Rusiji pod vodstvom ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Na drugo stran železne zavese in nikoli več nazaj
Rudolf Nurejev se je rodil 17. marca 1938 in se že v otroštvu navdušil za balet, zelo mlad je postal član Teatra S. M. Kirova (današnjega Mariinskega gledališča) in nato v treh letih redne zaposlitve pri baletu zaslovel kot eden najboljših sovjetskih baletnih plesalcev.
Med turnejo po Franciji je leta 1961 ostal v Parizu, saj se ni želel vrniti pod spone sovjetskega režima. Kot izdajalec domovine je bil obsojen na sedem let prisilnega dela. V novi domovini je v manj kot tednu dni podpisal pogodbo s francoskim ansamblom Grand Ballet du Marquis de Cuevas, ples v tandemu z Nino Virubovo v predstavi Trnuljčica pa mu je prinesel sloves mednarodnega zvezdnika, ki se ga je držal vse do smrti.
Svetovni uspeh je dosegel med drugim z nastopi v baletih Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva in Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega v različnih postavitvah v velikih gledališčih, na primer v Milanu in na Dunaju, ter Margareta in Armand, ki ga je zanj in Margot de Arias Fonteyn posebej pripravil Frederick Ashton.
Že proti koncu 60. let je njegovo ime postalo zanimivo za filmske režiserje, ki so ga poskušali zvabiti pred kamere. Nekaj ponudb je sprejel, tudi ponudbi za nastop v eni od epizod Muppet Showa in v broadwajskem muzikalu Kralj in jaz. Ob koncu 60. let se je tudi vedno bolj goreče zanimal za sodobni ples, ki ga je pomagal razvijati skupaj z nizozemskim narodnim baletom.
Proti koncu življenja, ko zaradi oslabelosti, ki je bila posledica aidsa, ni več mogel plesati, se je preizkusil tudi kot dirigent, še pred tem pa je v letih 1983–1989 vodil balet Opere v Parizu. Leta 1982 je postal avstralski državljan, vendar je vez s Parizom ohranil do konca življenja in je tam tudi umrl 6. januarja 1993. Pokopan je na pariškem pokopališču Sainte-Geneviève-des-Bois.
Le malokdo pa ve, da ga je v začetku 90. let dirigiranja učil Uroš Lajovic, ki ga je za to angažiral takratni vodja Dunajskih filharmonikov. Lajovic je tako Nurejeva tri mesece poučeval v avstrijski prestolnici, nato pa za teden dni odšel še na italijansko otočje Li Galli, ki je bilo v baletnikovi zasebni lasti. Slovenski dirigent je Nurejeva opisal kot izjemnega človeka, ki je bil poleg plesa in glasbe tudi velik poznavalec slikarstva in grafike.
V slovenščini je dostopna romansirana pripoved o življenju Nurejeva izpod peresa irskega pisatelja Columa McCanna, ki je pod naslovom Plesalec leta 2004 izšla pri založbi Sanje v prevodu Alenke Moder Saje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje