Pred 14 leti je komedija Borat koncept mockumentarca popeljala do novih razsežnosti; naslovni junak, novinar s kazahstanskega podeželja, je stopal v interakcijo z običajnimi Američani in s svojim lastnim nepoznavanjem "ameriškega načina življenja" iz domačinov izvabljal neverjetno rasistične, ksenofobne in seksistične predsodke, ki jih niso skrivali ravno globoko pod površjem. Koncept je v drugem delu z neprevedljivim naslovom Borat Subsequent Moviefilm enak – le naši nasmeški so za spoznanje grenkejši. Časi prvega Borata se z današnje perspektive zdijo kot neko nedolžnejše obdobje, ko smo verjeli, da huje od Busha mlajšega na čelu ZDA ne gre.

Film boste našli na Amazonovi (plačljivi) platformi za pretočne vsebine.

Jasno je, da bo v letošnjem okleščenem letu oskarjevska tekma razredčena in manj zanimiva, a to bi obenem lahko bila priložnost za kako manj konvencionalno potezo Akademije – in na družbenih omrežjih je v zadnjih nekaj dneh množica glasov teoretizirala, da bi taka poteza lahko bila igralska nominacija za 24-letno bolgarsko igralko Marijo Bakalovo ("pravo komično odkritje", "eden od nastopov leta", "dajte ji oskarja, strahopetci"). Ker Akademija praviloma prezre igralske dosežke v komedijah, se to ne zdi zelo verjetno, je pa tviteraški aktivizem dokaz, kako prepričljiva je Bakalova, da je v filmu lahko stopila iz dolge sence kultnega lika v naslovu.

Če Sacha Baron Cohen v veliki meri samo ponovi svoj znani pristop – s hlinjeno naivnostjo tujca ljudi pripravi do tega, da pred kamero zinejo stvari, ki jih najbrž niso nameravali deliti z javnostjo –, pa se Bakalova pogumno vrže v vlogo 15-letnice ("najstarejše neporočene ženske v Kazahstanu"), ki se iz umazanega, podivjanega otroka prelevi v prototip Foxove svetlolase televizijske poročevalke in na koncu v feministično aktivistko. Njen adut je seveda tudi v tem, da ljudi še vedno lahko ujame nepripravljene: Cohen je zdaj že tako prepoznaven, da se mora večino filma zatekati k bolj ali manj prepričljivim kamuflažam, ki ne zakrijejo vedno njegove identitete.

V nadaljevanju sledijo manjši kvarniki v povezavi z vsebino filma.

Kako se torej naš protagonist znova znajde v Z, D in A, kot jim pravi? Ker je s prejšnjim filmom (Borat, 2006) menda oblatil mednarodni ugled Kazahstana, je nekdanji novinar Borat Sagdijev (Sacha Baron Cohen) zadnjih deset let preživel v gulagu. K sreči se mu ponudi možnost za rehabilitacijo lastnega družbenega statusa: premier (Dani Popescu) ga sklene poslati nazaj v Ameriko, kjer bo s premišljenim darilom – opico, ki je tudi kulturni minister – podkupil "predsednika McDonalda Trumpa" in Kazahstanu povrnil veljavo na svetovnem odru. Kot slepa potnica se Boratu pridruži njegova 15-letna hčerka Tutar (Marija Bakalova). Ker opico na poti čez ocean doleti tragičen konec, se ideja ponudi kar sama – enemu od predsednikovih pribočnikov (da ne bodo preveč očitni) bodo v dar ponudili Tutar. Najraje Miku Penceu, zloglasnemu ženskarju! Dekle je nad idejo navdušeno, saj sanja o tem, da bo nekoč naslednica "kraljice Melanije", ki navsezadnje prihaja "iz usrane luknje Slovenije". Sanje se torej lahko uresničijo!

Bakalova je od svojega filmskega očeta podedovala dar za interakcijo z "resničnimi ljudmi", ki v gledalcu sprožajo valove zadrege in sramu v njihovem imenu. Ker mora njen lik doživeti preobrazbo iz blatnega, napol divjega bitja v prefinjeno mlado žensko, smo priča celi seriji nerodnih situacij v modnem butiku, slaščičarni, lepotnem salonu in, za piko na i, na t. i. plesu debitantk, kjer z Boratom na grozo zbranih petičnežev uprizorita "ritual krvave lune". Kaj pa je navsezadnje taka prireditev, če ne signal, da so hčerke godne za predajo novim lastnikom, sklepata naša Kazahstanca.

Vrhunec peripetije je seveda prizor, ki se v recenziji načeloma ne bi smel razkriti, a je v zadnjih dneh eksplodiral na družbenih omrežjih (in je, istočasno, že včerajšnja novica). Skoraj nedojemljivo je, da politik s spuščenimi hlačami v skrajno neetični situaciji ni drugega kot zabaven trač za dan ali dva. Povejmo toliko: Tutar se pod krinko intervjuja približa Trumpovemu odvetniku Rudyju Giulianiju. Pozneje se preselita v hotelsko sobo, kjer 76-letnika vidimo v ležečem položaju in z roko v hlačah. K sreči Cohen – še vedno v vlogi – vdre na prizorišče, preden bi se lahko zgodilo kaj res groznega ("Prestara je za vas!!"), a sami boste presojali o tem, ali si je Giuliani res samo odstranjeval mikrofon in zakaj naj bi to narekovalo premik v intimnost hotelske sobe. Že samo zagreto navdušenje, s katerim se intervjuvanec odziva na laskanje 50 let mlajše ženske, priča o sprejemljivosti in vseprisotnosti spolnega nadlegovanja v njegovih krogih.

Na vprašanje, ali je Borat 2 dober film, je težko enoznačno odgovoriti, prav gotovo pa je karikirana, stopnjevana različica prejšnjega filma – tako, kot so prenabuhle in ekstremne tudi okoliščine, v katerih se je znašla Amerika v primerjavi z letom 2006. Če ste bili navdušeni nad prejšnjim filmom, vam bo ta skoraj zagotovo všeč, čeprav nas ne more več šokirati z razkrinkavanjem človeških idiotizmov. Celoten koncept je, tudi zaradi poplave posnemovalcev in trenda mockumentarcev, danes pač manj izviren kot leta 2006. Ker se zdi, da v zadnjih letih marsikdo niti ne skuša več skrivati svojih šovinističnih in ksenofobnih prepričanj, nas skoraj nobena izjava ne šokira več. Verjetno na Facebooku vsak dan zasledite pet podobnih.

Če vas skrite kamere in nelagodne interakcije navdajo s posredno zadrego v imenu "žrtev" potegavščin, bo ogled malodane nevzdržna izkušnja. Cohen ne razgalja samo neumnosti, ampak tudi zelo nevarna stališča svojih sogovornikov. Privrženca bizarnih izmišljotin QAnon (Hillary pije kri nedolžnih dojenčkov!) Boratu smrtno resno razložita, da so njegove (pravilne) informacije o covidu "teorija zarote". Prodajalec z železnino mu je po začetnem začudenju rade volje pripravljen prodati ogromno kletko, v katero bo lahko spravil svojo hčerko. Svetovalca na kliniki za ženske bolj zanima zagovarjanje svetosti življenja kot pa informacija, da je mladoletnica pred njim noseča z lastnim očetom.

V prvem filmu se je Borat bolj ali manj samo naslajal nad protislovji in abotnostmi Busheve Amerike, tokrat pa ima veliko bolj oprijemljiv cilj, ki ga med odjavno špico ubesedi takole: "ZDAJ PA VOLIT. SICER BOŠ EKSEKUCIJA." (To najbrž pojasni tudi, zakaj je bil film skoraj brez promocijske kampanje na vrat na nos objavljen na Amazonovi platformi za pretočne vsebine: hoteli so, da ga Američani vidijo še pred oddajo svojega glasu.)

Film je vreden ogleda že zato, ker je Cohen v svoji farsi našel prostor tudi za ganljive trenutke človečnosti. Poosebljenje humanosti je Judith Dim Evans, pričevalka holokavsta, ki v sinagogi naleti na Borata, preoblečenega v groteskno antisemitsko karikaturo s kljukastim nosom in vrečo denarja v roki. Na žaljivi prizor se odzove s strpnostjo in ljubeznijo, ki delujeta kot protistrup sovraštvu. V trenutku, ko v odjavni špici naletite na njeno omembo, vam bo šlo ob drugem Boratu morda celo na jok.

Ocena: 4-