"Bralci se skozi knjigo lahko najdejo v moji osebnosti, tako kompleksni in kontroverzni, kot je," je dejal Borut Pahor na predstavitvi svoje knjige Zmaga je začetek: priročnik za politične & druge začetnike (Žametna Beletrina), ki je privabila precejšnje zanimanje medijev.

Sorodna novica Borut Pahor: "Instagramu bi se odpovedal, če bi to zahteval novi delodajalec."

Ob koncu svoje politične kariere (vsaj tiste uradne) je izbral naslov, ki verjetno bodri bolj njega samega kot bralca. Knjiga ni napisana kot napotek aktualni vladi, pravi, "umika se skušnjavi, da bi dajala nasvete in licitirala veliko in preveč".

Pahor kljub svoji 32-letni politični karieri ne more iz svoje kože. Če vedno znova od njega pričakujemo več, nam bo postregel s tem, kar je – Borut Pahor, politik, kot si ga je zamislil in zasnoval sam.

Za predsednika države ne namerava več kandidirati. "Da bi se tako pasivno spuščal v politiko, takšnih načrtov nimam," je dejal v Odmevih. Še naprej bo vodil podkast, prav tako pa je registriral zavod Prijatelji Zahodnega Balkana, saj želi nadaljevati eno od svojih političnih dediščin, odnose s sosednjimi državami in vpliv Slovenije v regiji.

Boljši predsednik kot premier?

"V knjigi ni političnih ne drugačnih obračunov," pravi. "Četudi v politiki obstajata pekel in nebesa, sem obiskoval oba kraja, in danes bi dodal še odstavek – mislim, da če ne bi šel skozi pekel, tudi do nebes ne bi prišel."

Samokritično priznava, da je bil boljši predsednik države kot premier. "Moj deficit je bila premajhna samostojnost," pove in nadaljuje, "moja nesuverenost, sicer sem vodil stranko suvereno in vodil koalicijo, toda ne tako samostojno in suvereno, kot jo mora predsednik ene stranke, ki vodi tudi koalicijo."

V tem pogledu je bil po njegovem mnenju zadnji predsednik na levici, ki je izpolnjeval vse te zahteve, Janez Drnovšek. Zato je bilo še toliko bolj pomembno, da je moral kot predsednik države "zmagati samostojno in delo tudi tako opravljati, da izpolnim tako svoja pričakovanja kot pričakovanja volivcev."

Četudi je med opravljanjem svojih raznolikih funkcij (bil je poslanec, pa evropski poslanec, predsednik stranke, premier, predsednik državnega zbora in predsednik države) morda dajal vtis politične površinskosti, manka kritičnosti ali celo odločnosti, je pri krmarjenju vseh teh funkcij (bolj ali manj) uspešno vijugal predvsem zaradi svoje sposobnosti prilagajanja in verjetno tudi trme (le kako je v naslovu knjige obstal angleški znak za in "&" ter zaobšel lektorsko šibo?).

Sorodna novica Borut Pahor odhaja. "So what!"*

Da je bil ljudski, ni prava beseda, pa čeprav je v svojih predsedniških predvolilnih kampanjah igral ravno na to noto. Ustreznejša beseda bi bila, da je bil populist. Morda politik, ki je bil pred svojim časom, ko je premikal meje med nekoč veliko bolj spoštovano in zaupanja vredno funkcijo politika (kot je danes) in volivcem.

Tako je knjiga, ki jo je Pahor pisal pol leta (predvsem v kavarnah ob koncu tedna, pa tudi na letališčih in potovanjih), napisana za mladega človeka. Tudi z mislijo na svojega sina Luko, ki je danes pripravnik diplomat na ministrstvu za zunanje zadeve in piše doktorat, pove Pahor, "in se sooča s podobnimi vprašanji, s katerimi sem se tudi jaz, ko sem bil v njegovih letih" (v tem pogledu je tudi razvpiti grški finančni minister Janis Varufakis napisal podobno knjigo, namenjeno takrat svoji najstniški hčeri, ki ji je poskušal na razumljiv način pojasniti osnove gospodarstva, Ta svet je lahko boljši – Kako sem lahko hčeri razložil gospodarstvo).

Instagramski naslovi

Knjižno delo želi biti (tudi po svoji formi) nekonvencionalno (kazalo je, recimo, na zadnji strani, naslovi poglavij pa so zelo instagramski v smislu: Ljubezen, ne sovraštvo, Diskretnost je seksi, Zmagovalci in prvaki.

Pahor ne skriva, da je želel biti v tem smislu pri pisanju knjige sodoben. A kot pravi, "mora iti človek naprej, delati napake, če ostane zadaj in je samo v polju gotovega, ne naredi tistega preskoka, ki naredi razliko in mu omogoča, da pride na politični Olimp".

A tu je seveda vseprisotna odgovornost do volivcev (če si politik starega ali novega kova). Pahor priznava, da si je vedno prizadeval izpolniti njihova pričakovanja, da pa je sestavni del političnega voditeljstva tudi to, "da greste proti volji ljudi, ki so vas volili, da je to sestavni del vaše odgovornosti, da sprejemate odločitve po svoji moralni vesti".

Zmaga je začetek, zasnovana predvsem kot izziv, ki čaka vsakega politika naslednji dan po izvolitvi (ker jutri je pač nov dan). Kot iz svojih izkušenj lahko komentira Pahor, pa ta pot ni nikoli linearna, "ni samo gor in naprej, kdaj je tudi dol in nazaj. Treba je živeti s porazom in se iz njega nekaj naučiti."