Slovenske literarne klasike je naredil za "kul" in "lol", Cankarja je postavil v strip, reformatorje na oder modernih časov. Zakaj obožuje za lase privlečeno prozo in zakaj ga straši pisanje romana?

Nekoč ste dejali, da Slovenci zelo potrebujemo, hlepimo po samopotrditvi.
Ja, stalno je prisoten strah, da smo majhni in zato potrebujemo zunanjo potrditev, neko validacijo. Ravno pri jeziku nismo majhni, mogoče se nam zdi malo, da slovenščino govori samo dva milijona govorcev, ampak to nas uvršča med prvih šest odstotkov na svetu, po številu uporabnikov jezika. Ob Dnevu reformacije velja povedati, da smo bili z Dalmatinovim prevodom Biblije v koraku s časom. Saj to je bil dejansko dvanajsti prevod Biblije v ljudski jezik na svetu. Dolgo je sicer veljalo, da je šlo za štirinajsti prevod, potem se je pa ravno ob pripravi in izidu Reformatorjev pokazalo, tako je namreč povedal dr. Ahačič, da smo dvanajsti na svetu. Še bolje smo se odrezali z Bohoričevo slovnico, s katero je slovenščina postala deveti jezik na svetu s sodobnim slovničnim opisom. Se pravi mi smo bili zraven, bili smo bolj avantgarda kot kar koli drugega.

Ali je tiskana knjiga še vedno kraljica?
Seveda je, seveda, sicer priznam, da bralnik včasih zelo prija, sploh v postelji, ko ti ni treba držati kakšnega tisočstranskega špeha, ker če s tistim zakinkaš in ti pade na glavo, se lahko konča s polomljenim nosnim pretinom. Vseeno pa je branje z listov knjige drugačno, saj obstajajo tudi znanstvene raziskave, ki so dokazale, da se glede na medij razlikujeta branje in učinek branja. Pri digitalni knjigi je zoprno "listanje" nazaj, pri fizični knjigi si rečeš, aha, kaj že bilo dve poglavji pred tem, prelistaš in hitro najdeš. Pri knjigah se mi zdi pomembno tudi to, da v svetu hitrih informacij, ko se naši možgani obnašajo kot narkoman in kričijo: "Prosim, daj mi še malo dopamina," in brskaš po Redditu, po Twitterju, kjer koli, gledaš samo naslove, novo, novo, novo, novo in tako vsaki dve sekundi možgani dobijo svoj šus, je knjiga tista stvar, ki te "iztakne" iz časa, knjiga te prisili, da se umiriš in da ji daš pozornost. S knjigami pridobimo fokus, kar nam lahko potem zelo, zelo pomaga tudi na drugih področjih.

Presenetilo me je, ko sem prebral, da vam je od žanrov najljubša za lase privlečena proza.
Ja, tukaj spet pride ta žmoht v igro. Za lase privlečena proza ali far-fetched fiction je zamisel Roberta Rankina, britanskega pisatelja, ki piše knjige, polne nekih urbanih legend, podiranja četrtih sten, pač postmodernistično, metafikcijsko, zelo humorno, zelo žmohtno, rekel bi, da kakšnih globokih naukov mogoče ravno ne potegneš ven, za literarno zadoščenje greš brat kaj drugega, to pa je tisto branje, pri katerem z užitkom rečeš še. Te knjige brnijo na moji frekvenci, na tem tonu, v katerem sem jaz uglašen. Nekaj podobnega se mi je zgodilo, ko sem pred tremi leti našel Marka Lenardiča.

Napisali ste že marsikaj, ampak pisanje romana vas pa straši?
Ja, ne vem, ali imam toliko zicledra, da bi to zmogel. Ko so nastajali Slovenski literarni klasiki, je Ana Ugrinovič, ki je urejala knjigo, dejala, da zdaj, ko je to pod streho, pa lahko napišem kaj svojega, na primer kakšen roman. Takoj sem rekel, ni šans, imam neke zgodbe v glavi, ampak to ni za roman. Ne vem mogoče čez nekaj časa. Zdaj sem prišel pravzaprav od kratkih pravljic do te hude risinje, ki je nazadnje izšla, in zdaj lahko rečem, da pa že imam knjigo s poglavji, je sicer otroška, ampak vseeno. Mogoče se mi bo organsko nekoč zgodil roman.

Mogoče se pa kaj takega rodi pozimi, saj pravite, da je sneg skrivač, da sneg bogato deluje na domišljijo.
Ja, sneg ublaži svet, vse je belo in takrat pravzaprav lahko sam rišeš, kar se dogaja okoli tebe. Čeprav glede na trenutno stanje podnebnih sprememb je vprašanje, koliko snega bo sploh še zapadlo. Če se spomnimo, da smo včasih takle čas že kidali, zdaj imamo pa še petnajst stopinj zunaj. Ampak saj domišljija deluje tudi v drugih okoljih, predvsem v zdolgočasenih, to je ena stvar, ki se je včasih bojimo, ampak moraš se dolgočasiti, zato da domišljijo zalaufaš, ker če stalno od nekje drugje dobivaš stvari, ti domišljija lahko zakrkne, ko se pa dolgočasiš, takrat pa moraš zalaufati domišljijo, zato da ti ni dolgčas.