Dela, razstavljena v galeriji Photon, razkrivajo performativni in konceptualni moment dela Branka Lenarta. Oba momenta izvirata iz težnje po preseganju dihotomije med avtorjem in njegovim modelom. To misel je Lenart zapisal leta 1977, ko se je ob končevanju študija pedagogike začel predstavljati tudi na mednarodni sceni oziroma zunaj Gradca, v katerem tudi danes živi in deluje.
Fotograf je najbližje samemu sebi
V tem času oblikovanja prve etape v Ljubljani predstavljene razstave je Lenart o svojem sicer subtilnem vdiranju v fokus - najpogosteje gre za lovljenje fotografove sence ali za prisotnost rok, ki pogled usmerjajo k pomenskemu vozlišču fotografije - še zapisal: ""Tudi fotograf je najbližje samemu sebi. Zato sem upodobil samega sebe. Upodabljanje samega sebe na umetniški sceni sicer ni bila nič novega. Vendar pa sem to temo obogatil. Ko sem fotografiral mojo senco in mojo podobo v odsevu zrcala, je nastala nova podoba. Virtualno se od realnega ne razlikuje le v tem, da so strani zamenjane. /.../ In ne stojim več le za kamero, ampak hkrati tudi pred njo. Dualizem fotografa in modela je presežen, pride do ideala, ko sta fotograf in model eno in isto."
Vsaka fotografija ima svoj par
Kontakt s produkcijo izpred več kot tridesetih let je v razstavi vzpostavljen prek razvrščanja fotografij v dvojice. Sleherna fotografija iz sedemdesetih let je postavljena v relacijo z neko novo fotografijo. Te nove fotografije so nastale po letu 2002, ko je pri Lenartu koncept avtorjeve neposredne prisotnosti na fotografijah dobil nov idejni zagon. Na trenutke se zdi, kot da z Lenartom tudi delo Renéja Magritta dobiva nov pomen. Če je Magritte s svojimi poetičnimi motivi želel širiti polje dojemljivosti opazovalca, in sicer tako da je namigoval na prisotnost še neke druge resničnosti, se zdi, da Lenart v fotografiji to preseže. Ne potrebuje več iluzije, ampak zgolj s premišljeno izbranimi in fokusiranimi izseki iz realnosti pokaže na njeno večpredstavnost in večpomenskost.
Branko Lenart je fotograf z velikim mednarodnim renomejem. Dela avtorja, ki že od leta 1954 živi v Avstriji, so namreč danes v zbirkah dunajske Albertine, pariške Narodne knjižnice, fundavije Joana Miroja, fundacije Inge Morath, ljubljanskega Srhitekturnega muzeja in še nekaterih drugih uglednih ustanov. Svojo fotografijo je Lenart večkrat predstavil tudi v monografskih izdajah, zadnjo, posvečeno Štajercem je s tekstom pospremil Aleš Šteger.