Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Matične knjižnice Kamnik, nam ob prazniku slovenskih splošnih knjižnic sporoča, da se knjiga še ni umaknila, še vedno jo imamo radi in še vedno gremo radi v knjižnico, v pogovoru z nami pa nam je zaupala še marsikaj v zvezi z delovanjem slovenskih splošnih knjižnic, izzivi, ki stojijo pred njihovimi zaposlenimi, in o primerjavi slovenskih knjižnic s tistimi v drugih evropskih državah.
Koliko je pri nas splošnih knjižnic in katera je bila pravzaprav prva splošna knjižnica na Slovenskem?
V Sloveniji je 58 splošnih knjižnic, ki imajo po svojih občinah razpredeno knjižnično mrežo s krajevnimi knjižnicami, potujočimi knjižnicami in premičnimi zbirkami knjig (na primer za domove ostarelih ali vrtce). Začetek javnega knjižničarstva se prepleta z vsaj delnim omogočanjem javnega dostopa nekaterih knjižnih fondov: na primer v obdobju reformacije so to fondi deželnih stanov ali Licejska knjižnica, ki je postala javna študijska Knjižnica s fondom iz različnih virov. Že konec 18. stoletja so se nekateri posamezniki trudili, da bi ljudje brali, in ponujali v javno izposojo knjige, na podeželju zlasti duhovniki. Pomembne so narodne čitalnice v drugi polovici 19. stoletja, mnoge so proti koncu stoletja ali na prelomih svoje društvene knjižnice vsaj enkrat na teden odprle javnosti in knjige izposojale članom. Pomembne pa so bile tudi ljudske knjižnice, ki so delovale v okviru strank ali društev, v večjih mestih pa so med obema vojnama začele nastajati predhodnice današnjih in so zanje skrbele lokalne oziroma mestne oblasti.
Katere so nove naloge oziroma novi izzivi, ki jih za delovanje splošnih knjižnic predstavlja danes že množična uporaba svetovnega spleta? Katere so funkcije knjižnic, ki jih splet ne more nadomestiti?
V nekaterih zahodnih državah že opažajo upad izposoje gradiva, kar povezujejo z dvema pojavoma: pojavom izdaje cenenih broširanih knjig in seveda z množico informacij na svetovnem spletu. Hkrati pa povsod opažamo tudi spremembe v vedenju in celo učenju današnje 'googlove generacije', ki v iskanju odgovorov na njihove informacijske potrebe takoj 'poguglajo' in nekritično uporabijo tisto, kar jim svetovni splet ponudi na prednostni listi. Knjižničarji imajo spretnosti in znanje za iskanje in vrednotenje pravih informacij, zlasti za učenje, imajo znanje, kako informacije tudi shranjevati in organizirati v pregledne sisteme, ki omogočajo najdljivost. Če je bila včasih težava premajhna dostopnost do informacij, je zdaj treba razvijati nova orodja za preobilje informacij. V tem so nenadomestljive funkcije knjižnic. Na spremembe se moramo pripraviti, ker pa se vsega ne da predvideti, se moramo odzivati na tehnološke spremembe kar se da hitro. Slovenske knjižnice potrebujemo tudi podporo pri pridobivanju sredstev za našo dejavnost, zlasti je pereče pomanjkanje kadra, poseben izziv pa je tudi vprašanje, kako premagati razdrobljenost knjižnic. Nastopa pa tudi še vprašanje, ali knjižnice potrebujemo svojo agencijo, morda zbornico.
Slovenske knjižnice drugače od knjižnic v tujini – posebej tistih na Zahodu – opažajo rast izposoje. Katere kategorije knjig imajo največjo rast – leposlovje, stroka, priročniki …?
Beležimo rast izposoje gradiva bodisi za formalno bodisi za neformalno izobraževanje, torej stroke. S tem smo zadovoljni, saj je ena od zelo pomembnih nalog knjižnic prav izobraževanje in pomoč pri vseživljenjskem učenju. Je pa res, da prednjačijo šolski interesi ali pa izposoja priročnikov, vendar so to interesi naših uporabnikov.
Sekcija za splošne knjižnice skrbi tudi za povezovanje slovenskih bibliotekarjev z bibliotekarji v tujini. Ali je članstvo v splošnih knjižnicah v kateri izmed držav Evropske unije brezplačno oziroma ali je financiranje knjižnic v kateri izmed držav Evropske unije zelo drugačno kot pri nas; kakšno?
Za povezovanje s tujino skrbi predvsem naša krovna organizacija Zveza bibliotekarskih društev, kjer smo združeni vsi knjižničarji. Venda r se pogosto oziramo na tuje zaradi dobrih zgledov. Predvsem se radi zgledujemo po pogojih dela: prostor, nove stavbe, oprema, storitve, povezanost, višina finančnih sredstev. Natančne analize glede plačevanja članarin nimamo, imamo pa podatke o tem, kako se knjižnice financirajo. Niso sicer povsem sveži, vendar v takih sistemih ne prihaja do hitrih sprememb, zato jih najbrž lahko kar posredujem. Najprej želim poudariti, da brezplačno članstvo ni povsod samoumevno, čeprav članarin na primer ni v skandinavskih deželah. Pri nas bi bili knjižničarji za to, če bi nam kdo zagotovil nadomestilo finančnega izpada, da bi lahko še naprej razvijali kakovost. Brez denarja ni nič. Tudi dobra volja ne pomaga.
V splošnem se evropske knjižnice financirajo s pomočjo proračunov lokalnih in državnih oblasti, razmerje med njima pa je v različnih državah seveda različno; potem iz lastnih prihodkov, kamor sodijo članarine, izposojevalnine in druge storitve, kakršna je na primer uporaba digitaliziranih dokumentov. Tretji viri so zunanji: namenska sredstva, projekti, donacije, partnerstva. Pri nas je tudi manj sredstev iz različnih partnerstev, v Veliki Britaniji so na primer neprofitne organizacije, ki s finančnimi sredstvi podpirajo različne projekte v knjižnicah, tudi nekatere profitne skupaj s knjižnicami sodelujejo v določenih projektih. Tudi založniki so zainteresirani za sofinanciranje projektov s področja bralne kulture.
Ali tuje knjižnice kažejo kakšne novosti v delovanju, ki bi jih veljalo uvesti tudi pri nas, pa jih do zdaj zaradi pomanjkanja sredstev še ni bilo mogoče uvesti?
Teme, ki zanimajo evropske knjižnice, so tiste, ki zanimajo tudi nas. To so vseživljenjsko učenje, e-učenje, pismenost, predvsem pa vključenost ciljnih skupin: mladih, socialno ogroženih, tujcev, ki ne znajo uradnega jezika. Tega je pri njih več kot pri nas. Morda se pri nas premalo zavedamo, da je pismenost ena od ključnih kompetenc (po definiciji OECD-ja), ki posamezniku omogoča osebni in s tem poklicni ter ekonomski uspeh. Ekonomsko uspešno posamezniki so pogoj za ekonomsko uspešno družbo. Še ena posebnost šele v zadnjem času prodira v naš geografski in miselni prostor, ki sicer ni nova, ampak ne dovolj znana: knjižnice imamo tudi ekonomsko vlogo. Zato se vsa sredstva, ki jih plačniki članarin vložijo v knjižnice, zelo izplačajo, po mnenju nekaterih avtorjev, ki so se ukvarjali z merjenjem vrednosti knjižnic, vsaj štirikrat. Koliko bi plačali, če bi na primer kupili 45 knjig, ki si jih lahko za letno članarino okrog 18 evrov povprečno izposodi vsak član v slovenskih knjižnicah? Prištejmo zraven še časopise, ki jih preberemo, prireditve, ki jih zastonj obiščemo: potopisna predavanja, srečanja z avtorji, literarni večeri, tečaji računalništva in uporabe svetovnega spleta za upokojence, pravljične ure, projekti družinskega branja, predbralne značke, delavnice …
Treba pa je povedati, da so nas v tujini vedno fascinirale knjižnične stavbe, ki so s svojo arhitekturo simbolno kazale pomen knjige, informacije, branja. Ampak tudi pri nas so v zadnjem desetletju zrasle lepe knjižnice, ki s svojo arhitekturo okolju posredujejo pomembno sporočilo. Potrebovali bi jih še več!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje