Janša in Bavčar sta živela v dirigentskih garderobah, malo naprej pa je bil generalštab s Slaparjem. In ker smo čvrsto grajeni, je med zračnim alarmom v Cankarjev dom prišlo več tisoč ljudi. /…/ Cel Cankarjev dom je funkcioniral kot središče narodovega odpora.
Obdobje od začetka petdesetih do leta 1962 bi lahko imenovali zlata leta črnuške kulturne prenove. Takrat so se v tej vasici pod patronatom predsednice kulturno-prosvetnega centra dogajala čuda. Lahko bi rekel, da se je tisto, kar se je v Črnučah dogajalo v moji mladosti, kasneje v veliko večjem merilu ponovilo s Cankarjevim domom.
Po mojih izračunih je obnova opere že dražja od gradnje Cankarjevega doma.
Garderobe za umetnike so na primer dvonamenske in še danes vidite, da so vrata na njih najdebelejša. Ves del Cankarjevega doma, ki je pod zemljo, je tako zaklonišče. Te je bil čar Zemljaričeve zamisli – garderoba in zaklonišče sta eno in isto.
Moral bi se usesti v kadrovsko službo in ugotoviti, koliko natančno je bilo teh mandatov. Pet jih je bilo zagotovo, lahko jih je lahko celo šest, sedem.
Iz vseh treh virov, od države, od sponzorjev in donatorjev ter od prodanih vstopnic dobivamo vedno manj denarja. Smo že imeli boljše čase.
Nekaj nadstropij nižje bi morali urediti ljubljansko pisarno predsednika Tita. Še nekaj dodatnih nadstropij nižje je med vojno za osamosvojitev Slovenije deloval generalni štab slovenske vojske. Če pogledate skozi okno pisarne, vidite vladno palačo. Smo v pisarni Mitje Rotovnika, ki skoraj od samega začetka delovanja vodi Cankarjev dom, naš največji kulturni center; hkrati pa tudi ustanovo, v kateri se je gradila tudi slovenska država. Zaradi skoraj tridesetletnega neprekinjenega direktovanja imajo nekateri Rotovnika za neke vrste avtokrata med direktorji. A naj imamo izjemen niz direktorskih mandatov – tudi Rotovnik sam ne ve natančnega števila – za 'higieničen' ali ne, moramo priznati, da je prav Rotovnik k nam pripeljal toliko izjemnih umetnikov kot nihče drug. Pavarotti, Kleiber, Bernstein, skoraj vsi največji simfonični orkestri, Robert Lepage, Robert Wilson … Vse to smo videli v 'Cankarju'. Skoraj še bolj zanimiva kot zgodba o 'uradnem' delovanju Cankarjevega doma kot kulturnega in kongresnega centra pa je zgodba o njegovi predzgodovini in 'podzemlju'. Mislim na dobesedno podzemlje, 19 metrov pod rušo.
Če se nekoliko pošalimo. Za vsakim velikim Slovencem ali slovenskim projektom stoji - mati. Kako pomembna je bila za vaše delo v Cankarjevem domu izkušnja odraščanja z žensko, ki je vodila kulturno-prosvetni dom v Črnučah?
Obdobje od začetka petdesetih do leta 1962 bi lahko imenovali zlata leta črnuške kulturne prenove. Takrat so se v tej vasici pod patronatom predsednice kulturno-prosvetnega centra dogajala čuda. Lahko bi rekel, da se je tisto, kar se je v Črnučah dogajalo v moji mladosti, kasneje v veliko večjem merilu ponovilo s Cankarjevim domom. Tisto, kar je bilo še posebej zanimivo, je bilo, da smo v Črnučah gradili zadružni dom. Da bi nas mlade kulturno vzgajali, so nas vodili na delovišče. Tam smo naredili kačo in podajali opeko. V resnici smo verjetno predvsem delali dren. Vendar pa smo zgradili za tiste čase moderen kulturni center in potem so se dogajale zanimive stvari. Mama je celo ustanovila kino, ki je postal ena referenčnih kinodvoran in ljudje so celo iz Ljubljane hodili gledat premierne filme v Črnuče. Da bi bila pika na i popolna, je neki profesor glasbe ustanovil celo simfonični orkester. In ta je lahko dobro deloval, ker je imela črnuška dvorana že tudi orkestrsko luknjo. Skratka, bilo je to eno intenzivno kulturno življenje. Potem smo imeli še dramsko sekcijo, v kateri sva z bratom že igrala otroke. Močna je bila plesna sekcija, kjer sem že nastopal v dveh - zdaj bi temu rekli - muzikalih. Eden je bil Kresniček. Plesali in peli smo, da se to ne da povedat.
Vaša mati pa hkrati tudi ni imela posluha za dejstvo, da vi niste imeli stoodstotnega posluha.
To je res. Kljub vsem dejavnostim, v katerih sva z bratom že bila aktivna, naju je mati obremenila še z glasbeno vzgojo. Učiti sem se moral klavir, brat pa violino. In to je bilo zelo naporno, ker Črnuče so bile takrat zelo daleč. Avtobus je najprej obračal pri Ruskem carju, nekoliko kasneje so progo potegnili do Ježice pri Šternu. Pot do mesta in do glasbene šole za Bežigradom je bila tako zelo dolga. Mama je izjemno skrbela tudi za to, da bi čim prej osvojil tudi opero. Imela je abonma v ljubljanski operi in z njo sem moral hoditi na vse predstave. Imela je ložo, jaz sem pa s študentskega stojišča vse opazoval. Nato pa sva se ponoči peš od končne postaje avtobusa na Ježici vračala domov. Nekaj podob s teh predstav je še vedno z menoj in so neverjetno žive. Spomnim se Črnih mask, kako so imenitno inscenirali požig gradu. Ta simulacija z reflektorji … To je name naredilo res velik vtis.
Zaman pa materina vzgoja ni bila. Opera je bila v Cankarjevem domu vedno dobrodošla in že več let poteka tudi sodelovanje med Cankarjevim domom in ljubljansko opero.
Na opero, pa tudi na dramske predstave, smo mislili že takrat, ko smo šli v gradnjo Cankarjevega doma in predvsem ko smo se odločili za zelo drago Gallusovo dvorano. Orgel zato v njej nismo namestili na zadnjo stran dvorane, kot je to v navadi pri velikih koncertnih dvoranah, ampak ob stran. To omogoča bolj fleksibilno izrabo odra. Opera je k nam seveda morala priti. Če se nekoliko pošalim – v stari dvorani so se vendar tri balerine, če so hkrati skočile v zrak, že skoraj potolkle. Vsako leto smo Gallusovo dvorano v januarju rezervirali prav za veliko operno ali dramsko produkcijo. Naslednje leto tako sledi Dvorakova Rusalka. Leta 2012 pa bomo prekinili operno serijo, ker bi radi naredili veliko produkcijo v sodelovanju s SNG Dramo. Do takrat bi se opera vendar že morala udomačiti v novih prostorih in nekako uspeti delovati v njih.
Recimo, da se bo v njih morala udomačiti. Kar pa ni nujno. Prav vaše so ene bolj odločnih, a tudi argumentiranih kritik prenove ljubljanske operne hiše.
Prenova ljubljanske opere je zame trenutno največja kulturna drama pri nas. Gre za popolnoma 'zavoženo' investicijo in ni videti, da se bo vse skupaj kaj kmalu razvozlalo. Bojim se, da niso sposobni do konca naslednjega leta odpreti dvorane. Gre za tragedijo operne umetnosti. Nekaj nedopustnega je, da se v eni Sloveniji, ki se ima za kulturno in razvito, sploh lahko zgodi takšen debakel, in to pri eni zelo preprosti operaciji, kot je obnova operne hiše.
Projekt je zloglasen tudi zaradi ogromnih stroškov. Ste jih kdaj primerjali s stroški gradnje Cankarjevega doma, ki je seveda precej večja in kompleksnejša stavba od operne?
Po mojih izračunih je obnova opere že dražja od gradnje Cankarjevega doma. To je prva pomembna stvar. Druga zadeva, ki jo zelo žolčno razlagam okoli, pa je zgodba o operni hiši v irskem mestecu Wexford. Prej za to mestece nikoli nisem slišal. Vendar pa so tam zgradili izjemno operno hišo, ki sprejme 850 gledalcev. Njena velikost je torej primerljiva z operno hišo, kakršno potrebuje Ljubljana. Ta opera je narejena celo tako, da lahko naenkrat v odrski stolp potegnejo sceno za tri opere in ne le za eno, kar je sicer običajno. To je zaradi opernega festivala v Wexfordu, zaradi katerega morajo biti sposobni vsak dan izvesti drugo operno predstavo. No, poleg glavne imajo še manjšo dvorano za komorno produkcijo. In vse je skupaj z davki stalo 32 milijonov evrov. To pomeni, da bi mi za teh 43 milijonov, ki so jih že porabili za opero, lahko dobili povsem novo operno hišo. Staro pa bi lahko prenovili in bi imeli povsem luštno hišico. Nisem sicer za to, da bi bila v njej opera, ker ni prave akustike, lahko pa bi bila to rešitev za Dramo ali pa nova možnost za Mladinsko gledališče.
Tako sva pristala pri temi pomanjkljive infrastrukture za kulturne dejavnosti. To se zdi pravzaprav nujno, kajti gre že kar za slovensko folkloro. Spomnimo se, da je na primer že Ferdo Kozak kot prvi slovenski minister za prosveto po koncu druge svetovne vojne že med NOB-jem snoval program naložb v kulturo. Potrebo po gradnji novih objektov je utemeljeval z dejstvom, da so bile vse pomembne ustanove v Ljubljani zgrajene še v avstrijski državi. Ta infrastrukturna stiska je botrovala tudi gradnji Cankarjevega doma. Pa tudi pomanjkljiva nekoliko drugačna infrastruktura. Gre za dokaj zabavno zgodbo…
Prišlo je do neverjetnega naključja. Že ko smo načrtovali Cankarjev dom, je Janez Zemljarič, ki je operativno vodil gradnjo, razmišljal zelo daljnovidno. Vedel je, da Ljubljana nima zadosti protiatomskih zaklonišč, še posebej pa ne center. Pri mestnih oblasteh je dosegel, da so velik del sredstev, namenjenih za gradnjo zaklonišč, vključili v gradnjo Cankarjevega doma. Garderobe za umetnike so na primer dvonamenske in še danes vidite, da so vrata na njih najdebelejša. Ves del Cankarjevega doma, ki je pod zemljo, je tako zaklonišče. Te je bil čar Zemljaričeve zamisli – garderoba in zaklonišče sta eno in isto.
In Cankarjev dom je prav zares odigral pomembno vlogo v slovenski vojni za osamosvojitev.
Naša mlada oblast je tedaj ugotovila, da je Cankarjev dom najprimernejši objekt, iz katerega bi lahko vodili vojno oziroma proces osamosvajanja. Celotni generalni štab, vključno z obema glavnima protagonistoma vojaškega odpora, Janšo in Bavčarjem, se je naselil sem. Janša in Bavčar sta živela v dirigentskih garderobah, malo naprej pa je bil generalštab s Slaparjem. In ker smo čvrsto grajeni, je med zračnim alarmom v Cankarjev dom prišlo več tisoč ljudi. Spravili smo jih v tretjo klet, kjer je naš tehnični pogon. K nam so prišli tudi tuji novinarji in v nekem trenutku jih je iz Cankarjevega doma poročalo okoli 1.500. Tukaj so seveda potekale tudi dnevne tiskovne konference, ki jih je brilijantno vodil Jelko Kacin. Cel Cankarjev dom je funkcioniral kot središče narodovega odpora. Tudi jaz sem bil med vojno ves čas tu.
Še pred zamislijo o zakloniščih je seveda nekdo moral dati idejo za gradnjo velikega kulturnega centra. Takšnih centrov Jugoslavija ni poznala.
Ko sem v sedemdesetih neprofesionalno opravljal funkcijo predsednika izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, sem se navdušil nad kulturnim programom Andréja Malrauxa, francoskega ministra za kulturo pod predsednikom Charlesom de Gaullom. Prodrl je z zamislijo, da bi bilo treba v prestolnicah vseh francoskih departmajev zgraditi kulturne centre z večjim številom večnamenskih dvoran. Rekel sem si, da to pa moramo imeti tudi v Ljubljani. Veste, v Ljubljani tedaj nismo imeli niti dvorane, v kateri bi lahko pripravili dostojno slovesnost ob jubileju prihoda Josipa Broza Tita na čelo Komunistične partije Jugoslavije. Imeli smo le dvorano Union, ki pa v resnici ni bila primerna, sploh pa ne slovesna.
Vseeno so v Beogradu nasprotovali ljubljanskemu podvigu.
Nasprotovanje je bilo generalno. Niso pustili širjenja sredstev za infrastrukturo za področje družbenih dejavnosti, kot so temu rekli. Zahtevali so, da se finančne resurse vlaga v gospodarske dejavnosti in čim manj v družbene dejavnosti, nazadnje pa v kulturo. Zato cenim tedanjo našo politično oblast, ki je dobila bitko z Beogradom. Slovenska oblast nas je tako močno podpirala, da je zadržala celo nakazilo Slovenije za fond za nerazvite predele države, natančneje za Kosovo. To nakazilo so potem namenili za Cankarjev dom, v Beograd pa so sporočili, da Slovenija trenutno nima denarja za plačilo. Da naj še malo počakajo. To so bile hude bitke.
O tem, kako težko je bilo realizirati kakršen koli večji arhitekturno-urbanistični podvig, govori tudi žalostna usoda obeh stolpnic ob Cankarjevem domu. Dolgo sta bili le skeleta, ker so gradnjo ustavili. Ko pa so ju končno spet začeli graditi, so ju predčasno končali. Namesto pravih zaključkov so na vrhu postavili ti dve črni spaki. Če mene vprašate, bi ju hitro 'poraziral' in dvignil stolpnici do predvidene višine 23 nadstropij, kot si je Edvard Ravnikar zamislil ljubljanska vrata s tema dvema stolpnicama. Na žalost trenutna arhitekturna srenja tega ne dovoli in črni spaki ostajata. Če bi ju dokončali, bi bila to najcenejša investicija v dodatni prostor sredi središča Ljubljane, ker temelji so vendar zgrajeni za višino 23 nadstropij.
Cankarjev dom pogosto imenujejo za prvo veliko postmodernistično arhitekturo v Ljubljani. Kako je sploh prišlo do sodelovanja s profesorjem Ravnikarjem?
Ko so gradili obe Ravnikarjevi stolpnici in tudi še nekaj let po njunem dokončanju je na lokaciji Cankarjevega doma več let 'vztrajala' luknja, napolnjena z vodo. Ko smo spraševali, kaj bo tukaj, so nam odgovarjali, da tukaj bo pa avditorij. In Ravnikar je res predvideval gradnjo ovalne dvorane. To je sicer 'čist narobe', zaradi akustike namreč. Naša prva pot je bila vseeno k Ravnikarju. Ob tem moram omeniti še Leva Krefta, ki je bil moj tesen sodelavec v boju za Cankarjev dom. Ravnikar nas je poslušal in je že naslednji dan prišel s skicami. In potem smo se redno dobivali in Ravnikar je vedno prišel s kakšnim novim predlogom. Tako nas je enkrat vprašal, ali bi imeli še okroglo dvorano, in ker smo po teh grških teatrih in podobnem to videli, smo rekli, da seveda bi imeli tudi okroglo dvorano. Pa tudi v Ameriki sem videl, da imajo kulturni centri okrogle dvorane. Sodelovanje z Ravnikarjem je bilo sijajno. Zelo veliko mu je bilo do tega, da bi končal ta svoj velik projekt Trga republike. Več let smo bili kot rit pa srajca in smo se tudi človeško zbližali.
Ravnikarju je uspelo na dokaj majhen tloris umestiti šest dvoran. To mu je uspelo zaradi umestitve velikega deleža objekta pod površje. Je bila odločitev za razrast Cankarjevega doma tudi posledica strahu pred tem, da bi v Beogradu nasprotovali 'na pogled' megalomanskemu kulturnemu centru.
Mislim, da to ni bilo zato. Šlo je za Ravnikarjev koncept zlaganja arhitekture. Govorila sva že o tem, da so skrajšali obe njegovi stolpnici, in skrajšani stolpnici nista ob sebi prenesli neke zelo velike hiše. Ob njej bi se izgubili. Ne bi bili več videti stolpnici. Z nižjim Cankarjevim domom pa je Ravnikar vendar dobil neko kompozicijo Trga republike v gabaritih, za katere je menil, da ustrezajo in da so prijazni do stolpnic. Kar se pa dvoran tiče, v resnici jih je šest. Ravnikar je sicer načrtoval pet dvoran, mi pa smo dodali še dvorano Duše Počkaj. Zgodba s to dvorano je prav hecna. Pod nama, kjer so danes galerije, je jugoslovanski protokol želel urediti Titovo ljubljansko pisarno. Po Titovi smrti je to seveda odpadlo in po dokončanju Cankarjevega doma je ta del ostal nekakšen 'prazen prostor'. Tu smo potem uredili šesto dvorano Duše Počkaj kot nekakšen eksperimentalni 'black box'. Vsako leto smo potem šestim mladim ustvarjalcem omogočili, da so v tej dvorani po dva meseca ustvarjali. V Ljubljani je bil namreč ključen problem, da mladi niso imeli prostorov za produkcijo.
Ampak eksperimente ste dovolili celo na največjem odru. Spomnimo se le predstave Krst pod Triglavom, ki je kar v Gallusovo dvorano prinesla predstavo tedaj kontroverznega gibanja Neue Slowenische Kunst.
J a, mladi smo bili! In z mladimi smo se povezali. Živadinov je bil eden tistih ustvarjalcev z najbolj svežimi idejami. Še pred Krstom smo ga povabili v naše prostore in mu odstopili prostor, v katerem je bila tedaj drvarnica, danes pa je to Mala galerija. Že tam je Živadinov izvedel projekt z gledališčem Sester Scipion Nasice. Spomnim se, da je bilo tedaj vse tako zelo skrivnostno in v Ljubljani je bila velika radovednost glede tega, kaj se bo zgodilo. Potem pa se je seveda zgodil ta veliki Krst, ki je bistveno zaznamoval gledališko življenje v Ljubljani. Mi je bilo pa res zelo hudo, da se je na Krst z vsem arzenalom spravila Mladina, meni kljub vsemu najljubši tednik. Predstavo so v svojih kritiških zapiskih dobesedno uničili. Bili smo žalostni, pa smo ob letu osorej predstavo vseeno ponovili. Obisk je bil sijajen, kritika pa spet slaba. To je bil za prva leta delovanja Cankarjevega doma izjemen umetniški dogodek, ki je zaznamoval to hišo za vse prihodnje čase. Vseh trideset let smo namreč skrbeli, da ima ta hiša izjemno živahen program, program, ki pritegne. Od Živadinova pa do danes smo zato velik del programskega prostora vedno namenjali tudi nevladnim organizacijam. Samo s to sceno smo imeli gotovo več kot 100 koprodukcij.
Živadinov je bil v osemdesetih eden ključnih protagonistov postdramskega gledališča pri nas. Tudi sicer je Cankarjev dom k nam pripeljal veliko največjih imen sodobnega teatra. Tudi Roberta Wilsona …
Robert Wilson je bil eden naših največjih zadetkov, srečanje z njim pa nekaj izjemnega. Po predstavi smo se pri ameriški ambasadorki skupaj dobesedno zapili. Ena stvar pa me je res ganila pri tem človeku. Teden po predstavi je prišla Wilsonova osebna zahvala čisto vsem mojim sodelavcem. To ni bila navadna zahvala. Po celi strani so bile narisane zahvale. Z različnimi črkami in okraski je za vsakega posebej ustvaril majhno umetniško delo. Wilson se je vseh mojih sodelavcev spomnil po imenu in priimku in celo tehnikom se ni pozabil zahvaliti. To je bila ena res lepa stvar, ki jo zmore le velik umetnik. Tako da sem bil prav žalosten, ker letos ni prišel v Ljubljano, čeprav ga je Festival Ljubljana najavil. Sicer pa drži, da smo se, kot ste omenili, usmerili v velike režiserje in predstave, zlasti pa smo se usmerili na sodobnejšo sceno, s katere smo pripeljali skoraj vsa ključna imena od Nadja, Fabra do Vandekeybusa.
Kaj pa je za vas največji programski uspeh Cankarjevega doma v vseh tridesetih letih?
Težko bi rekel. Recimo projekt zlatega abonmaja. To je gostovanje šestih najuglednejših simfoničnih orkestrov vsako leto. Tega prej Ljubljana ni imela. Leta 1985 nam je v Cankarjev dom uspelo pripeljati slavnega Leonarda Bernsteina z Mstislavom Rostropovičem. To je bil eden od koncertov, zaradi katerih se je sloves o dobri akustiki v Gallusovi dvorani začel širiti po svetu. Postopoma smo tako od posamičnih gostovanj velikih orkestrov prišli do zlatega abonmaja. Do danes smo res pripeljali vse ključne orkestre sveta. Od velikih zvezd nam manjka le še berlinska filharmonija. Ampak dirigenti so bili pa tu vsi, od Simona Rattla in Maazela do seveda Kleiberja, ki je pri nas nastopil zastonj. In seveda tudi letos pridejo veliki orkestri. Že naslednji teden sledi koncert newyorške filharmonije. (Koncert se je medtem že zgodil, op. P. B.)
Zelo ponosni pa smo tudi na naš projekt oddaljenih kultur, vsakoletno predstavitev po ene oddaljene kulture. Letošnja Armenija je bila tako krasen projekt, da mi je predsednik armenske države podaril častno odlikovanje. Gre za odlikovanje Mojzesa Korenazija. To je bil armenski zgodovinar, ki je že v petem stoletju zapisal vso predhodno zgodovino armenskega ljudstva in krajev, kjer ta živi. Ena lepih stvari, ki se mi je zgodila prejšnji teden v Armeniji, je bilo obvestilo predsednika države in ministrice za kulturo, bodo v Armeniji naslednje leto naredili predstavitev slovenske kulture. Mi pa za leto 2011 že pripravljamo predstavitev Brazilije, leta 2012 sledi Koreja.
Direktor Cankarjevega doma ste že mnogo mandatov …
Niti ne vem koliko … Enkrat vmes je bil Cankarjev dom ustanova v ustanavljanju, pa enkrat je bil mandat dolg pet let, drugič štiri. Moral bi se usesti v kadrovsko službo in ugotoviti, koliko natančno je bilo teh mandatov. Pet jih je bilo zagotovo, lahko jih je lahko celo šest, sedem.
No, ampak ideje in vizije imate pa še …
Seveda, ogromno je stvari, ki bi jih radi še naredili. Imamo pa seveda hude finančne omejitve. Iz vseh treh virov, od države, od sponzorjev in donatorjev ter od prodanih vstopnic dobivamo vedno manj denarja. Smo že imeli boljše čase. V tem letu rahlo upada število prodanih vstopnic, država pa je tudi že sporočila, da nam bodo dali decembra pet odstotkov manj denarja, kot so nam ga obljubili.
Kaj pa bi si kot gledalec še želeli videti v Cankarjevem domu?
Sem pa že toliko videl. Ja, berlinsko filharmonijo s Simonom Rattlom bi pa res rad videl. Pa kakšno dobro gledališko predstavo in vse tiste balete, ki jih še nismo bili sposobni sem pripeljat. Veste, toliko je dobrega na svetu. Včasih se zgodi, da pripelješ manj znano stvar in si celo nekoliko skeptičen, potem pa vidiš, da je v resnici boljša od marsičesa drugega. Tako me je na primer letos zelo presenetila münchenska filharmonija. Ampak ta koncert, ki je sicer potekal v okviru Festivala Ljubljana, me je vseeno povsem osupnil. No, bomo videli, kaj bodo Newyorčani naredili.
Janša in Bavčar sta živela v dirigentskih garderobah, malo naprej pa je bil generalštab s Slaparjem. In ker smo čvrsto grajeni, je med zračnim alarmom v Cankarjev dom prišlo več tisoč ljudi. /…/ Cel Cankarjev dom je funkcioniral kot središče narodovega odpora.
Obdobje od začetka petdesetih do leta 1962 bi lahko imenovali zlata leta črnuške kulturne prenove. Takrat so se v tej vasici pod patronatom predsednice kulturno-prosvetnega centra dogajala čuda. Lahko bi rekel, da se je tisto, kar se je v Črnučah dogajalo v moji mladosti, kasneje v veliko večjem merilu ponovilo s Cankarjevim domom.
Po mojih izračunih je obnova opere že dražja od gradnje Cankarjevega doma.
Garderobe za umetnike so na primer dvonamenske in še danes vidite, da so vrata na njih najdebelejša. Ves del Cankarjevega doma, ki je pod zemljo, je tako zaklonišče. Te je bil čar Zemljaričeve zamisli – garderoba in zaklonišče sta eno in isto.
Moral bi se usesti v kadrovsko službo in ugotoviti, koliko natančno je bilo teh mandatov. Pet jih je bilo zagotovo, lahko jih je lahko celo šest, sedem.
Iz vseh treh virov, od države, od sponzorjev in donatorjev ter od prodanih vstopnic dobivamo vedno manj denarja. Smo že imeli boljše čase.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje