Oglas
Štiri dni so sodelavci knjižnice Johna Rylandsa preživeli v dvorcu Petworth House. V tem imenitnem dvorcu, v katerem visi mnogo Turnerjevih, Blakovih, Constablovih in van Dyckovih slik, so namreč natančno skenirali najznamenitejšo izdajo Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb. Čudoviti rokopis, ki naj bi ga kmalu lahko prek računalnika prebirali vsi, naj bi nastal le nekaj let po tem, ko je Chaucer dokončal svoje epsko delo. Strokovnjaki menijo, da je knjiga nastala med letoma 1420 in 1450 ter da je v dvorcu v zahodnem Sussexu že vsaj 400 let.
Najprej je moral biti DekameronVse v zvezi z nastankom Chaucerjevih zgodb, ki jih pogosto primerjajo z Boccaccievim Dekameronom, ni povsem jasno. Zagotovo je to temeljno delo angleškega slovstva nastalo po letu 1372, ko je Chaucer romal po Italiji. Tam se je tudi seznanil z Dekameronom, katerega način upovedovanja je tudi prevzel. Tako kot v Dekameronu imamo tudi v Canterburyjskih zgodbah okvirno zgodbo, ki postavi kontekst posameznih pripovedi. Okvir tako predstavlja popotovanje romarjev na grob sv. Thomasa Becketta v canterburyjski katedrali. Romarji si pot krajšajo s pripovedovanjem zgodb, v katerem tekmujejo. Te zgodbe so pomembne zato, ker je v njih Chaucer na ironičen način podal kritiko angleške družbe na prehodu 14. v 15. stoletje.
Začetek obdobja, ko začno ljudje misliti drugače
Prav ta kritična nota je zelo pomembna. Je namreč znak obdobja, ko se absolutna avtoriteta Katoliške cerkve kot edinega nosilca vedenja in kreposti začne rušiti. Chaucerjevi liki so znanilci novega relativizma v dojemanju tega sveta. Upajo si podajati kritiko razredne razslojenosti družbe in dvomijo o cerkvi, ki, na primer, kljub svoji zvezi z Bogom ni mogla preprečiti smrtonosne kuge, ki je v 14. stoletju opustošila Evropo. Nadaljnji pomen Canterburyjskih zgodb je popularizacija pisanja v angleškem jeziku, ki je konec 14. stoletja počasi začel zamenjevati prej zapovedani latinščino in francoščino. Sicer nekateri strokovnjaki za srednjeveško literaturo dvomijo o tovrstnem pomenu Chaucerja, saj naj bi v njegovem času v pogovorni angleščini pisala vsaj še John Glower in William Langland, vendar pa naj bi bil vpliv Canterburyjskih zgodb med ljudstvom večji.
Rokopis, ki so ga tokrat kopirali sodelavci knjižnice manchestrske univerze, se v nekaterih podrobnostih nekoliko razlikuje od Chaucerjevega besedila. V njem je namreč najti nekatere izraze in besedne formulacije, značilne za angleški regiji West in North Midlands. Najverjetneje je bil rokopis, ki ga je spisala in okrasila ena sama roka, izdelan za katerega od grofov Northumberladskih, ki so vladali v prvih desetletjih 15. stoletja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje