"Narodnostne opredelitve me ne razburjajo preveč. Svoje delo poskušam opravljati najbolje, kot vem in znam, z zgodbami o nacionalnosti se ne ukvarjam. Najbolje se počutim tam, kjer so dobri igralci, dobra tehnika in kjer ljudje radi delajo," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejal režiser Dušan Jovanović, čigar življenje je zaznamovalo gledališče.

Režiser, dramatik, esejist, lucidni kolumnist Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu 1. oktobra 1939, a je odraščal med vojno v Skopju. Leta 1951 se je preselil v Slovenijo. Najprej je študiral francoščino in angleščino, potem pa končal režijo na AGRFT-ju. Prejel je več Borštnikovih nagrad za najboljšo režijo, tri Grumove nagrade za najboljše izvirno besedilo in Rožančevo nagrado za zbirko esejev Svet je drama. Delal je na številnih odrih nekdanje Jugoslavije, nazadnje je v SNG-ju Drama obnovil Ano Karenino. Trenutno piše avtobiografijo, ki bo izšla oktobra. Dušan Jovanović je bil gost oddaje NaGlas! TV Slovenija.

Rodili ste se v Beogradu, odraščali pa ste v Skopju med drugo svetovno vojno. Tam ste se zaljubili v gledališče. Kako se je to lahko zgodilo?
Vojna je grozljiva. Topovi grmijo, ljudi aretirajo kar na ulicah. Mene pa je teta, ki je bila profesorica glasbe, peljala v opero. Gledala sva Orfeja in Evridiko. Bil sem navdušen. Popolnoma so me prevzele čarobnost luči, prečudovite glasbe, kostumov.

In nad tem ste očarani še danes. V 50. letih ste se preselili v Slovenijo. Kako se spominjate tistih časov? Kako so vas sprejeli?
Imeli so me za Bizantinca. Nisem znal slovensko, prišel sem iz Beograda v razred. Profesorji in učenci so bili prijazni z mano, po pouku pa so mi govorili 'Bizantinec to, Bizantinec ono'.

A vendar ste si ustvarili uspešno režisersko kariero in delali v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Kje ste se najbolje počutili in najuspešneje delovali?
To ni odvisno od okolja. V tistih časih sta povsod vladala precej liberalno ozračje in strpnost, zato ni bilo nobenih mednacionalnih napetosti. Najbolje se počutim tam, kjer so dobri igralci, dobra tehnika in kjer ljudje radi delajo. V Jugoslaviji je bilo kar nekaj res odličnih gledališč.
Zagreb, Beograd, Sombor ....
Ne morete reči Zagreb, Beograd, reči morate Jugoslovensko dramsko pozorište, Atelje 212, ZKM! Narodnostna opredelitev ne daje vrednosti gledališču.

Ali še vedno obstaja skupni kulturni prostor, čeprav države Jugoslavije ni več?
To je že zdavnaj končana zgodba, skupni kulturni prostor. Še vedno pa se nadaljujejo stiki, režiserji gostujejo v različnih krajih, prihaja do izmenjav gledaliških predstav.
Kako razmišljate o svoji identiteti? Se imate za slovenskega režiserja srbskega rodu? Kako razmišljate o sebi v tem pogledu?
Narodnostne opredelitve me ne razburjajo preveč. Svoje delo poskušam opravljati najbolje, kot vem in znam, z zgodbami o nacionalnosti se ne ukvarjam.
Ste imeli kdaj težave zaradi narodne pripadnosti, npr. v Sloveniji? Ali niste dobili kakega dela, zato ker ste Srb?
To se mi ni nikoli zgodilo. Mogoče skrivaj, ne da bi vedel. Drugače pa ne.
Pred nekaj leti ste sodelovali pri ustanovitvi Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš v Ljubljani. Zakaj je bilo to za vas pomembno?
Srbi so bili po vojni, med vojno, na začetku vojne demonizirani. Če pa mi v teh prostorih ne bi nastopali s puškami, temveč s kulturo, gledališčem glasbo, slikarstvom, bi imeli Slovenci veliko boljše mnenje o nas. Nekateri med nami smo se pogovarjali o tem in se odločili ustanoviti kulturni center po zgledu takih ustanov velikih držav in narodov v Evropi in svetu.
V Sloveniji pogosto gostujejo tudi razvpite zvezde, kot sta Ceca ali Thompson – njegov koncert so pred kratkim odpovedali. Kdo posluša tako glasbo? Slovenci? Srbi? Hrvati?
Po mojem predvsem Slovenci, iz radovednosti in nostalgije, in pripadniki narodnih manjšin. Vsi ti gostje, Hrvati, Srbi in drugi, so tu vedno dobrodošli.
Ali bi morali Srbi v Sloveniji dobiti status manjšine?
Mislim, da ne. Srbi v tem prostoru niso prvotna ...
Avtohtona manjšina.
Po drugi strani pa živijo v Beli krajini ... Vendar šele po letu 1500 in pozneje, torej ne že od nekdaj. Morda bi bilo v drugačnih političnih, kulturnih in mednarodnih okoliščinah to vendarle mogoče. Velika težava pa je, da ta manjšina ne živi na strnjenem območju, v zemljepisno enotnem prostoru. V Sloveniji živi kakih 50.000 Srbov, to je precej več, kot je Italijanov, Avstrijcev ali Madžarov. Italijani in Madžari imajo status narodne manjšine, mi pa ne. Razumljivo, ker smo raztreseni po vsej Sloveniji.
Jeseni bo izšla vaša avtobiografija. O čem bomo lahko brali v njej? Ste poleg o sebi pisali tudi o drugih ljudeh?
To ne bo avtobiografija v pravem pomenu besede. V njej bo govor tudi o velikih politikih, umetnikih, igralcih, glasbenikih, filmskih ustvarjalcih. Med te velikane sem umestil tudi sebe in pripovedujem zgodbe iz svoje mladosti.