V »uradno« zgodovino je tretji rimski cesar Gaj Julij Cezar Germanik, predvsem po zaslugi Svetonija, vpisan kot krut in razvraten sadist, ki ga je bolečina ob smrti sestre (in ljubice) Druzilije pognala v blaznost in je med drugim svojega konja povišal v konzula (resnici na ljubo predvsem zato, da bi jezil senat). Pandur se v svoji postavitvi Kaligule opira predvsem na istoimensko dramo Alberta Camusa, ki je v vladarju videl izjemno senzibilnega posameznika, ki bolečino ljudjem okrog sebe zadaja zaradi lastnega nevzdržnega trpljenja. »Zadelo« ga je namreč spoznanje nesmiselnosti eksistence: "Ljudje umirajo in niso srečni." Iz tega uvida v absurd človekove usode vzklije »nora« želja (in osrednji motiv drame): Kaligula zahteva Luno ("Ta svet, kakor je urejen, je neznosen. Zato mi je potrebna luna, ali sreča, ali nesmrtnost, sploh nekaj, kar bi bilo nemara noro, toda kar ne bi bilo od tega sveta.").

Strahovlada naključij
V nesmiselnem svetu, ki je višjemu redu spodsekal noge, Kaligula na prestol zrušenih božanstev zavihti prav ta manko smisla ("Naposled sem vendarle dojel koristnost oblasti. Nemogočemu pušča do besede"). In dejanja tega novega "božanstva" so popolnoma arbitrarna: usmrtitve, mučenja in izgoni podložnike doletijo po čistem naključju, po logiki, da so česa prav gotovo krivi. Vladarjeva nebrzdana volja do moči, ki lastno svobodo uveljavlja na račun tuje, pomeni nihilizem in uničenje, ki naposled terja tudi življenje uničevalca samega.

Skrivnost Kaligulovega šarma je seveda v tem, da je absolutna svoboda, ki jo uteleša, zunaj meja gledališča nepredstavljiva. V nekaj tisočletjih civilizacije smo morda sicer večinoma prerasli suženjstvo v prvotnem pomenu besede, se pa zato udinjamo drugim (čeprav morda nevidnim) jarmom: službi, okolici, običajem, rutini, bontonu. Igranje brez pravil ne pride v poštev. Kaligulova prvinska, brutalna, egoistična in nezamisljiva krutost je na nek način neverjetno privlačna in obenem katarzična potešitev ukročene zveri v vsakem od nas.

No, Camus je Kaligulo napisal leta 1938 (Francozove reference na različice totalitarizmov, ki so takrat vznikali po Evropi, Pandur izpostavi z insertom kratkega ihtavega hitlerjanskega govora v nemščini) in ne le, da smo Luno medtem že ukrotili, celo hodili smo (pred natančno štiridesetimi leti) že po njej. Nekaj, kar je bilo v Camusovem času znanstvena fantastika, je zdaj resničnost. Vzporednice z –izmi 20. in 21. stoletja so očitne, med drugim se ob prizoru podajanja ogromnega belega balona sama od sebe ponuja tudi asociacija na Charlieja Chaplina v Velikem diktatorju in njegovo "žoganje" s svetom.

Še ena vizualno osupljiva predstava
Nekdaj revolucionarna, zdaj pa predvsem prepoznavna Pandurjeva estetika sloni na preciznem, monokromatičnem minimalizmu. Scenografija (delo studia Numen), ki precej spominja na lanski Barok in malo manj na drsni valj predlanske Tesla Electric Company, so po prostoru neslišno premikajoči se kvazibetonski monoliti, ki pred oči priklicujejo hladno veličino rimskega imperija; videz zaokroži asketsko-fetišistična kostumografija Angeline Atlagić. Ritem dogajanja diktira tesnobno melanholična glasbena podlaga dueta Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), ki sta glasbo iz predstav Barok in Kaligula lani tudi izdala na konceptualno zaokroženem albumu The Passion of the Cold. Posebno pohvalo si zasluži tudi koreograf Ronald Savković, ki z ekspresionističnimi izbruhi gibov sugerira globino čustev tik pod metaforično kožo predstave.

Poleg Livia Badurina (v naslovni vlogi) nastopajo še Sven Medvešek, Hrvoje Klobučar, Dijana Vidušin, Sven Šestak, Ozren Grbarić, Filip Križan, Vedran Živolić, Igor Kovač in Silvio Vovk. Igralci predstave v hrvaščini, ki je bila zamišljena za oder na prostem na Brionih, morda niso dovolj upoštevali akustike portoroškega Avditorija; skoraj gotovo večina občinstva (z izjemo prvih vrst) ni mogla slišati vseh replik, pa zato ne bi mogli kriviti hrupnosti obalnega nočnega življenja ali kakih drugih motenj.

"Umetnost imamo, da ne bi umrli od resnice"
Že v Camusovem tekstu je precej strani posvečenih vprašanju pesništva in gledališča (prvotni podnaslov drame je bil menda Igralec) – predvsem zato, da avtor Kaliguli zoperstavi lik pesnika Scipia, ki v svetu prav tako ne vidi višjega smisla, a za razliko od tirana tega absurda noče obvladovati, pač pa ga le izreka. Pandurjev »čizmica«, kot mu rečejo, pa je sanjač, ki hrepeni po Mesečevem gledališču, izsanjanem pribežališču od krute resničnosti. ("Napaka vseh teh ljudi je, da ne verjamejo dovolj v gledališče in ne vedo, da je vsakemu človeku dovoljeno igrati nebeške tragedije in postati bog.") Teater kot prostor sanj pa je pravzaprav srž Pandurjevega ustvarjanja - in verjetno je imel prav to v mislih, ko je izjavil, da je Kaligula njegova "najintimnejša predstava".

Ana Jurc