Sevdalinke je okrasil z novimi aranžmaji in jih ponesel onkraj meja ne samo Bosne in Balkana, ampak tudi Evrope.

Prvi akordi v zaklonišču
Eden izmed pionirjev novega vala v sevdahu je Damir Imamović, vnuk legendarnega izvajalca sevdalink Zaima Imamovića. Velja za enega trenutno najbolj cenjenih glasbenikov iz Bosne in Hercegovine, v zadnjem času nastopa predvsem s svojo skupino Sevdah Takht. Navkljub družinski tradiciji, pa sevdah ni bil njegov prvi glasbeni izbor: "Kot otrok sem se učil igrati kitaro. Imel sem 14, 15 let. Bila je vojna in v zaklonišču je bilo dolgčas. Rekel sem si: daj, da se naučim nekaj akordov. Neke rockskladbe, ki sem jih poslušal, sem posnemal s plošč, vsakič, ko bi ujel tisto uro, ko smo imeli elektriko."

Živi sevdah zleze pod kožo
Toda v zakloniščih so peli tudi sevdalinke. Imamovića, ki so se mu sevdalinke, kakršne je poznal s televizije, zdele dolgočasne, je živi sevdah presenetil: "V nekem trenutku, ko smo sedeli skupaj s prijatelji, sem enostavno opazil, da vse te pesmi poznam." Zato pravi, da je sevdah: "Bil ena izmed tistih stvari, ki ti zlezejo pod kožo."

Vpliv sevdaha iz Slovenije
Pri odločitvi, da začne igrati in peti sevdalinke je na Imamovića pomembno vplivala pokojna Farah Tahirbegović, s katero sta skupaj delala v sarajevski založbi Buybook. Tahirbegovićeva je v času vojne kot begunka živela v Sloveniji in tu med drugim ustanovila skupino Dertum bend, ki jo Imamović omenja kot zelo pomembno, ker ji je uspelo sevdalinke približati mlajšim poslušalcem. Na pobudo očeta Nedžada, je Damir skupaj s Farah uredil knjigo avtorskih pesmi svojega dedka Zaima Imamovića. Ravno pri urejanju te monografije je Damir odkril, kakšno lirično bogastvo se skriva v sevdalinkah. Začel jih je preigravati na svoj način in nastopati, v želji, da sevdalinko iz "kafan" preseli v resne koncertne dvorane.

Sevdah je pripovedovanje zgodb
Danes pravi, da prispevek svoje generacije k ohranjanju in razvoju sevdalink vidi predvsem v tem, da jim je uspelo prepričati občinstvo, da je sevdah glasba, ki se posluša sede: "To ne pomeni, da je dolgočasen, temveč prav nasprotno, da je zanimiv in da se je treba usesti in ga poslušati, ne samo z dvigom rok in s plesom v kolu, kar me sicer ne moti, to je tudi en pristop h glasbi, toda to, kar mi počnemo, je nekaj drugega, to je pripovedovanje zgodb."

Potujoči SevdahLab
Po osnovni izobrazbi je filozof in poleg izvajanja sevdalink te tudi raziskuje in pogosto o njih predava v sklopu svojega potujočega interaktivnega laboratorija SevdahLab. Kot raziskovalec in izvajalec meni, da prihodnost sevdaha ni v posnemanju starih izvedb, ampak v vedno novih preobrazbah: "Razmišljati, da so sevdalinke izvirne, če igramo originalne, šestdeset let stare aranžmaje, je zgrešeno. To je najboljši način, da tradicija izumre. Pogosto ljudje pozabljajo, da je sevdah umetnost, to ni samo stvar identitete, stvar ponosa. Sevdah je umetnost. Umetnosti pa ni brez postavljanja pod vprašaj, brez poskusa, da jo vzameš, jo zmečkaš, vržeš na tla, poteptaš, in če preživi je dobra, če preživi je kakovostna."

Živi od glasbe in uživa
Že deset let živi samo od svoje glasbe, kar pa ni bilo lahko doseči: "Zelo uživam v tem, da je nekdo pripravljen plačati to, kar jaz delam, to je res lepo. Zelo sem se moral boriti, da pridem do tega položaja. Veliko sem se moral naučiti o celotnem glasbenem poslu, ne samo igrati in peti. Pravzaprav, da bi živel od glasbe, je še najmanj pomembno, kako igraš in poješ, pomembneje je, kako se znaš zmeniti za nastope."

S sevdalinko po svetu
Danes nastopa tudi zunaj Balkana in Evrope: »Bil sem že v Ameriki, Indiji, na Japonskem. Bilo je res veliko različnih priložnosti, da s sevdahom prepotujem svet.«
V njegovem občinstvu na nastopih zunaj BiH-a je veliko izseljencev iz Bosne in Balkana, a pogosto je še več tistih, ki nimajo posebnih vezi z Balkanom, so pa ljubitelji etnoglasbe. Pravi, da redko nastopa prav v klubih bosansko-hercegovskih izseljencev, saj seo ti po navadi bolj zanimajo za izvajalce bosanske narodno-zabavne oz. folkglasbe, Imamović sam pa ima tudi raje bolj raznoliko in odprto občinstvo: "Večinoma igram za ljudi, ki si želijo komunikacije ne samo z državami, iz katerih prihajajo, temveč tudi z okoljem v katerem živijo. Se pravi ne za tiste, ki ves čas ostajajo v tem svojem nekem krogu in se družijo samo z ljudmi, ki govorijo isti jezik, itd., temveč si želijo integrirati, a hkrati na nek način še vedno ohraniti neko obliko svoje identitete."

Sevdah brez meja
Kot zanimivost poudari, da je največ izvirnega gradiva, prvih zapisov in posnetkov sevdalink, shranjenih zunaj Bosne in Balkana, v ameriških, britanskih in nemških arhivih. Tako lahko sklenemo, da sevdalinka že od nekdaj presega meje prostora, v katerem je nastala.

Kaj so sevdalinke?
Sevdalinke so stare meščanske ljubezenske pesmi, ki so se oblikovale v Bosni in Hercegovini v času Otomanskega cesarstva. Sevdah je glasbena zvrst, nastala na podlagi sevdalink, za številne ljubitelje pa še veliko več kot samo glasba. Za mnoge je sevdah predvsem poseben občutek melanholije in ljubezenskega hrepenenja, iz katerega se rojevajo pesmi sevdalinke.

Kaj pa je sevdah?
Sevdah kot glasbena zvrst, kot jo poznamo danes, se oblikuje s pojavom prvih nosilcev zvoka, ki so dolžino pesmi omejili na dve do tri minute in na ta način prisilili tedanje izvajalce in izvajalke, da svoje pesmi skrajšajo in prilagodijo zmožnostim snemalne tehnologije. Prvotno so se sevdalinke pele ob spremljavi saza (orientalnega brenkala), z avstro-ogrsko okupacijo Bosne in Hercegovine pa v glasbeno spremljavo sevdalink vstopi harmonika, ki hitro prevzame vlogo glavnega instrumenta v sevdahu. Z novim valom sevdaha, ki smo mu priča v zadnjih dveh desetletjih, harmonika ne dominira več.