Pomlad je pred vrati, čeprav so temperature ponoči še nekoliko nizke. Dnevi so vsak dan daljši in čas, ko nam luči osvetljujejo ulice in domove, bo vedno krajši. Zanimiva zgodovina razsvetljevanja ljubljanskih ulic bo tema današnjega prispevka.

Naša današnja zgodba se odvija dobrih 120 let nazaj, natančneje leta 1897, njeni začetki pa segajo v leto 1751, ko so v Ljubljani poskusno uvedli osvetljevanje mestnih ulic. Odpravili se bomo na popotovanje v čas, ko so bili ulice in trgi ponoči v glavnem temni, občasna medla svetloba, ki je uhajala z notranjosti stavb, pa mestnih ulic ni napravila ravno privlačnih za nočno pohajkovanje po mestu.

Prebirajoč časopise iz pomladi 1897 lahko vidimo, kako pestro je bilo dogajanje na številnih področjih, tako v notranji, kot v zunanji politiki, športu, pa tudi vsakdanjih in malo manj vsakdanjih dogodkih, ki so se vpisali v zgodovino v tem času.

Dogodek, ki zagotovo ni odmeval v tujini, bil pa je toliko pomembnejši za nadaljnji razvoj deželnega glavnega mesta, je bila kar ostra razprava med zagovorniki uporabe plina za osvetljevanje mestnih ulic ter zagovorniki uporabe električne energije.

Kaj vse nas bo zanimalo?
Današnja zgodba bo zasnovana nekoliko drugače kot običajno. Razdelili jo bomo na več delov, ki si bodo sledili v naslednjih tednih. Za izhodišče si bomo vzeli leto 1897, nato pa se bomo vrnili še nekoliko bolj v preteklost in si ogledali začetke osvetljevanja naših mestnih ulic ter razvoj tehnologij skozi čas. Nekoliko dlje se bomo zadržali v letu 1861, ko lahko začnemo govoriti o moderni dobi razsvetljave v Ljubljani. Tega leta so namreč zasvetile prve javne plinske svetilke. Čeprav so bile prižgane le nekaj ur v dnevu oziroma večeru in tudi ne celo leto, pa so predstavljale pomembno prelomnico v tehnološkem razvoju deželne prestolnice.

V izvirnih besedilih v takratnih časopisih je prisotnih kar nekaj tipkarskih napak ter nedoslednosti. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju, so nekatere lahko tudi nekoliko moteče. Napake iz izvirnega besedila ohranjamo v prispevku, saj so tudi kot take priča svojega časa. Na mestih, kjer bi zaradi teh nedoslednosti lahko prišlo do napačnega razumevanja ali pa bi se pomen lahko spremenil, bo v oklepaju zapisano pojasnilo. Vsi uporabljeni časopisni viri so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Električna razsvetljava in njeni nasprotniki
Običajno smo ljudje kar hitro zadovoljni sami s seboj, in ko se navadimo nečesa, teh navad ne želimo prepogosto menjati. Zakaj bi jih, saj je tako udobneje, morda bolj praktično. Ali pa je tako le videti. Zavračanje novosti, pa naj gre za področje tehnoloških inovacij ali pa kaj bolj preprostega, seveda ni le predmet današnjega časa, ampak so se s tem spopadali že naši predniki v času Avstro-Ogrske. Poglejmo zdaj nekaj utrinkov iz razprave med zagovorniki in nasprotniki uporabe električne energije v Ljubljani, ki so jih povzele Kmetijske in rokodelske novice (v nadaljevanju Novice) v maju 1897: »Pred Veliko nočjo se je v Ljubljani pričelo z gradbo mestne elektrarne in dela danes kaj vrlo napredujejo. Če se ne prikažejo posebne ovire, gledali bodemo pričetkom prihodnje zime ljubljansko mestno [mesto] električno razsvetljeno. Ko je decembra meseca l. 1894. občinski svet soglasno sklenil, napraviti si lastno elektrarno, odobravalo je občinstvo vsestranski ta sklep, kajti bilo je prepričano, da je sedanja plinova razsvetljava pomanjkljiva, in glede na svojo kakovost tudi predraga. Sedaj pa, ko se je pričela elektrarna graditi, je slišati glasov, ki izražajo svoje pomisleke glede rentabilitete vsega podjetja, in tudi glede kakovosti cele naprave. Taki glasovi prihajajo iz raznih strani. Tu se oglašajo v prvi vrsti ljudje, ki v svoji preveliki konservativnosti nasprotujejo sploh vsaki novotariji, vsakemu napredku, češ, da pred toliko in toliko leti ni bilo ne plinove, ne električne razsvetljave; služila je navadna lojeva sveča in oljnata leščerba [preprosta svetilka na loj ali olje, op. a.], in ljudje so vendar živeli in dočakali večje ali manjše starosti. S takimi ljudmi je seveda težko se pravdati. Tem kličemo v spomin dejstvo, da je dan današnji na kmetih že prav težko najti hišo, kjer bi ne imeli petrolejske svetilnice, ki je bila ondu [tam] pred par desetletji še prav bela vrana. Prav tako ne najdemo danes nobenega trga ali mesteca, kjer bi po noči na ulicah in cestah ne brlele, če tudi le skromne lučice, dočim so ondu naši stari očetje po noči tavali domu v trdi temi, ali pa, če njim je bila tema že pretrda, si pot razsvetljevali s svojo privatno leščerbo. Čas zori in proizvaja od dne do dne nove izumbe, človek si jih nehote izkorišča, in sčasoma postanejo mu prava, neizogibna potreba.«

Začetni strahovi in pomisleki
»Nekateri ljudje izražajo bojazen, da električna razsvetljava, kot novodobna izumba še ni toliko popolna, da bi se moglo z gotovostjo računati na nje sigurno in povsem zanesljivo funkcioniranje. Ti kaj radi kažejo na nekatere nedostatke, ki so se doslej pokazali v dosedanji provizorični inštalaciji električne razsvetljave v `Narodnem domu´, kjer žarnice časih v svoji svetlivosti pojemajo, in kjer je razsvetljava zares parkrat celo odrekla. V nekaterem oziru imajo ti ljudje prav, kajti doslej zares nimamo nobene, še toliko stare in izkušene naprave, ki bi ves čas svojega obstanka funkcijonirala brez vsakega zadržka, pri kateri bi se nikoli ne prijavil ta ali oni nedostatek, kajti absolutno popolna, absolutno zanesljiva ni nobena izumba, nobena stvar. V Ljubljani imamo plinovo razsvetljavo že od leta 1860., in vendar se je lanskega leta pripetilo, da je jedenkrat za par ur kar odrekla, in da je vsled tega mesto bilo nekoliko časa v temi. In vendar bode v kratkem preteklo celih sto let, kar človeštvo rabi plinovo razsvetljavo. A navzlic tej nevarnosti jo bode rabilo tudi še odslej, in morebiti še v večji meri nego doslej.«

Prva javna stavba z električno razsvetljavo v Ljubljani
Leta 1893 se je v Ljubljani začela gradnja Narodnega doma med takratno Tomanovo ulico (današnja Prežihova ulica) in Franca Jožefa cesto (Cankarjeva cesta), ki je bila končana tri leta pozneje, v letu 1896. Stavba današnje Narodne galerije je bila tako prva novozgrajena javna stavba v Ljubljani z električno osvetlitvijo, za katero so morali sami proizvajati električno energijo, saj je gradnja mestne elektrarne v tem času še potekala. Sicer to ni bil prvi primer uporabe električne žarnice v Ljubljani oziroma na Slovenskem. Prvi poskusi, o katerih bomo spregovorili nekaj več besed v nadaljevanju, se pojavljajo nekje od leta 1881 naprej. O težavah z osvetlitvijo Narodnega doma pa so v Novicah zapisali: »Kar pa zadeva sedanjo razsvetljavo v 'Narodnem domu', moramo pripomniti, da je urejena le provizorično, da služi ondu [tam] kot gonilna sila navaden, in poleg še zelo star in obrabljen lokomobil [pogonska naprava, ki obstoji iz parnega kotla in parnega stroja na njem]. Kdor se je kdaj pečal s parnimi stroji, pač ve, da navaden lokomobil nikoli ne teče, in po celi svoji konstrukciji tudi ne more teči ves čas z jednakomerno hitrostjo. Od jednakomernega teka pa je zavisna jakost električnega toka, ki se vzbuja v električnih strojih, katere goni parni stroj. Sicer ima mašinist kolikor toliko v svoji moči, da lahko tek parnega stroja uravna, da ostaje precej jednakomeren; pa kaj je storiti, če mašinist ni ves čas natančno oprezen, ali če je stroj star in je vsled svoje konstrukcije bolj ali manj neubogljiv? Zakaj pa ti grajalci električne razsvetljave ne obračajo svoje pozornosti na električno razsvetljavo v deželni bolnici, ki funkcijonira brez graje in v občno zadovoljnost vseh prizadetih krogov?«

Bo prihodnost v elektriki?
Hiter razvoj tehnologij je nakazoval smer, v katero bo šla prihodnost – in kazalo je, da bo ta smer električna. »Povdarjati moramo, da je električna razsvetljava dandanašnji upeljana že v zelo mnogoštevilnih krajih in mestih, v velikem in malem obsegu, da so se ljudje dejansko prepričali o nje zanesljivosti in sigurnosti, in da bi je, ko so spoznali nje ugodnost v ekonomičnem, sanitarnem in v vsakem drugem oziru, nikakor ne hoteli zamenjati s katerimkoli poprejšnjim načinom razsvetljenja. Našteli bi lahko na stotine elektrarn, ki so po deset ali večkrat večje, kakor je projektovana ljubljanska, ki funkcijonirajo že leta in leta brez vsakega nedostatka! Da bode ljubljanska elektrarna urejena po najnovejših načelih elektrotehnike, o tem sme biti ljubljansko prebivalstvo uverjeno, — za to jamči tudi graditeljica elektrarne, — svetovnoznana tvrdka Siemens & Halske na Dunaju, katere ustanovni členi [člani] stoje mej [med] prvimi in najbolj odličnimi elektrotehniškimi strokovnjaki.«

270 let ljubljanske javne razsvetljave
V letošnjem letu zaznamujemo 270-letnico javne razsvetljave v Ljubljani, saj so že daljnega leta 1751, v času vladavine cesarice Marije Terezije, v Ljubljani poskusno uvedli javno razsvetljavo z nekaj oljnimi svetilkami, ki naj bi za gorenje uporabljale kitovo olje. Drugod po srednji Evropi sledimo uporabi preprostih leščerb za osvetljevanje mestnih ulic, z namenom preprečevanjem kriminalnih dejanj, nekje od 14. stoletja dalje. V Londonu pa osvetljujejo ulice od 60. let 17. stoletja, po virih sodeč, zaradi povečanja kriminala v mestu.

Iz prostovoljnega prispevka nastane davek
V časopisu Slovenec so dan pred odprtjem ljubljanske mestne elektrarne, zadnjega decembra 1897, objavili zanimiv prispevek z naslovom Začetek mestnega razsvetljenja v Ljubljani, v katerem so takratnim bralcem predstavili pestro ter na trenutke burno zgodovino osvetljevanja ljubljanskih ulic in trgov. Za začetek uradnega osvetljevanja ljubljanskih ulic pa so, po takrat dostopnih podatkih, vzeli leto 1790: »Do I. 1790 mesta sploh niso nikoli razsvetljevali, dne 6. januvarja 1790 pa je bilo ukazano lastnikom vogalnih hiš po Ljubljani in posestnikom vseh hiš od čevljarskega (sedaj Hradeckijevega) mostu pa do redute [stavba porušena po ljubljanskem potresu, današnji Levstikov trg 1], da morajo ob dnevih, ko so bile veselice v reduti, goreče svetilnice obesiti na hiše od šestih zvečer pa do jutra. A ker so bile veselice v reduti le 15 krat na leto, je Ljubljana ob drugih dneh po noči ostala temna. Ker je pa v Gradcu, Celovcu in Trstu ob tistem času že vpeljano bilo razsvetljenje ulic ob nočnem času je vlada poskusila, če bi se ne dalo to doseči tudi v Ljubljani; toraj 15. decembra 1791 magistratu ukaže, da v osmih dneh predloži nasvet, kako bi se dalo doseči razsvetljenje mesta, ne da bi to posebno obtoževalo meščane. Mestni gosposki pa se je svečava mesta zdela grozna ter nepotrebna novotarija, in ker je vedla, da so prebivalci v zadevah plačevanja silno občutljivi, je stavila vladi nasvet, o katerem je vedela, da ga ne sprejme. Nasvetovala je povišanje hišnega davka v namen razsvetljenja. Vlada tudi res ni sprejela tega predloga, ampak je naročila, naj se o nameravani svečavi posvetuje meščanski odbor. Ta nasvetuje povišanje pristojbin za dovoljenje veselic, godcev, tržnih lop itd. A spoznali so, da bi vse to ne zadostovalo, kajti po računjenju magistratovem bi razsvetljenje stalo letnih 1360 gld. In odkod vzeti ta denar? Mestna blagajna je bila prazna. Hoteli so apelovati na velikodušnost mestnih prebivalcev in na njihovo ljubezen do rojstnega mesta. Štirje obče čislani meščani so šli z nabiralnimi polarmi po hišah. Deželni stanovi so obljubili 200 gld. letnega prispevka; a zbirka pri meščanih je znašala vsega skupaj le 187 gl. 54 kr. Prostovoljnih darov večinoma zato niso hoteli dati, ker jih je učila britka skušnja, da iz rodoljubnih darov navadno nastane obligatni davek.«

»Za razsvetljenje naj plačajo tisti, ki zvečer in ponoči lazijo po veselicah«
»Zanimive so opazke na nabiralnih polah. Nekateri so zapisali kar kratko: 'ne dam nič'; drugi so se izgovarjali. Nekdo je zapisal: 'ne morem nič dati, ker se mi je stanarina povišala'; drugi: 'za razsvetljenje naj plačajo tisti, ki zvečer in po noči lazijo po veselicah'. Nek hišni posestnik v Gospodskih ulicah je zapisal: 'Čemu po noči razsvetliti mesto! Zaradi varnosti tega ni treba, kajti v Ljubljani se skoraj nikoli ne primeri kak napad po noči, čeravno ni razsvetljeno, pač pa v marsikaterem drugem mestu, kjer imajo krasno razsvetljavo. Odkar obstoji Ljubljana, ni imela razsvetljave, naj toraj še v prihodnje ostane brez nje'. Prebivalci na Starem trgu so pisali: 'Čemu razsvetljava? Ni je treba ne plemstvu ne meščanom. Plemiči si sami svetijo, ako gredo v noč od doma, pridni in redni meščani pa gredo zgodaj spat in ne hodijo zvečer okoli. Razsvetljenje bi toraj koristilo samo tistim, ki hodijo po balih [plesih], kavarnah, gostilnah'. Gosposka je bila v zadregi. Vse je bilo zoper povišanje davščin. Pomagali so si toraj s tem, kar je že obstalo. Po notranjem mestu so namreč na boljših hišah že bile svetilnice, ki so bile last hišnega posestnika in so jih tudi sami prižigali, toda le tedaj so morali to storiti, kedar je v mestu kje gorelo. Tudi so bile te svetilnice zelo različne po obliki in velikosti. Nek komisijon gre po mestu prešteva te svetilnice — bilo je vseh po mestu 214. Marsikatera hiša je bila brez svetilnice, a na nekaterih jih je bilo po več, n. pr. na baron Schweigerjevi hiši na Starem trgu 4, na reduti 5. na grof Auerspergovi hiši celo 7. Gosposka najprej ukaže na državne stroške, te stare svetilnice obesiti v enako višavo in jih bolj enakomerno razdeliti, da bi se mogla s prvim januarijem 1793 pričeti splošna razsvetljava mesta. Da bi pomnožili število svetilnic, so vsem trgovcem, krčmarjem in kavarnarjem kar veleli, da si marajo napraviti svetilnice ob svojih hišah in prodajalnicah. Tudi so vprašali meščane: hočejo li sami vzdržavati in prižigati svetilnice ali pa to delo prepustiti mestu proti primerni nagradi.«

Mesto (kratkotrajno) zasije v novi luči
V časih Avstrijskega cesarstva in kasnejše Avstro-Ogrske se je velikokrat konec leta hitelo z dokončanjem tega ali onega projekta, saj so običajno načrtovali slovesnost ob tako pomembnem dogodku na prvi januar novega leta. Tako je bilo prvega januarja leta 1898 z odprtjem mestne elektrarne, pa tudi dobro stoletje pred tem, prvega januarja 1793, ko je mestne ulice in trge razsvetlilo 431 javnih oljnih svetilk. Kot bomo videli v nadaljevanju, pa tudi ta dogodek ni minil popolnoma brez zapletov: »Pride novega leta dan 1793. Splošna razsvetljava se je imela začeti. A glej fiasko! Svetilnice so gorele le kratko časa, ob 9. uri, ko bi jih bilo najbolj treba, je že vse pogasnilo. Prižigalci so dolžili trgovca z oljem, češ, svetivo ni nič vredno. Gosposka pa je očitala magistratu, da je on kriv propada, ker nič pravega veselja ni kazal za razsvetljenje. Le počasi je napredovala stvar. Postavili so posebnega nadzornika, kateremu se izročili skrb za razsvetljavo; omislili so si boljših svetilnic, kajti prvotne so bile tako pomanjkljive, da so njih žarki komaj dosegali tla. L. 1798 so stroške za svečavo že razdelili na hišne posestnike in obrtnike in tako se je zgodilo, česar so se bali pred šestimi leti: iz prostovoljnih darov je nastal davek, katerega so siloma iztirjavali. Ta davščina za razsvetljenje mesta tudi ni bila majhna; knez Auersperg n. pr. je moral plačevati na leto 30 gld., semenišče 35 gld, nek kavarnar na Kapucinskem trgu letnih 20 gld. itd. A pri vsem pritiskanji vlade se je razsvetljenje le počasi, počasi zboljševalo. Še l. 1802 so svetilnice pogasovale ob 9. uri, čeravno je bilo natanko določeno, kdaj jih je prižigati in kdaj pogašati. Znamenje za prižiganje se je dajalo vsak večer z zvonom na gradu. To razsvetljenje ulic je bilo takrat ukazano le za 6 mesecev v letu; od 15. aprila pa do 15. septembra pa je Ljubljano razsvetljeval ljubi Bog z mescem in zvezdami!«

Kakovost olja ni bila tako sporna, kot je bila njegova cena; še večjo težavo so predstavljale neustrezne svetilke, saj se je njihova svetloba odbijala bolj na zidovju, kakor na cesti, pa tudi odprtine svetilk so bile premajhne za daljše gorenje.

Prvo obdobje ljubljanske javne razsvetljave so zaznamovale oljne svetilke, ki niso bile poceni, še manj preproste za vzdrževanje in upravljanje, pa tudi njihova svetloba ni bila kdo ve kaj. V nadaljevanju prihodnjo nedeljo si bomo ogledali drugo obdobje osvetljevanja ljubljanskih ulic, ko so se na mestnih ulicah in trgih pojavile prve plinske luči.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}