Ogromni dobički plinarne so se stekali v roke posameznih delničarjev, ki so bili v glavnem Nemci; Ljubljančani pa so posledično plačevali najdražji plin v monarhiji. Trnova pot izgradnje ljubljanske mestne elektrarne bo naša današnja zgodba.

Osvetljevanje ljubljanskih ulic je bolj kot ne sledilo tehnološkemu razvoju ter smernicam, ki so jih začrtali v drugih mestih monarhije ter širše po Evropi. Oderuško drag mestni plin, ki ga je plinarna prodajala občini in posameznikom je bil vzrok številnim razpravam ter polemikam, ki so dokončno privedle do odločitve za lastno mestno elektrarno.

V izvirnih besedilih v takratnih časopisih je prisotnih kar nekaj tipkarskih napak ter nedoslednosti. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju so nekatere lahko tudi nekoliko moteče. Napake iz izvirnega besedila ohranjamo v prispevku, saj so tudi kot take priča svojega časa. Na mestih, kjer bi zaradi teh nedoslednosti lahko prišlo do napačnega razumevanja ali pa bi se pomen lahko spremenil, bo v oklepaju zapisano pojasnilo. Vsi uporabljeni časopisni viri so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Dovolj oderuških cen
Odločitev o tem, kateri energent bo razsvetljeval mesto ni bila v prvi vrsti posledica vizionarstva mestnih veljakov temveč predvsem želja po znižanju cen, ki so bile v primerjavi z drugimi deli monarhije bistveno višje, oziroma še enkrat višje, kot je bilo sprva obljubljeno pred gradnjo plinarne. Ljubljanski mestni svet je zato že leta 1889 poskušal prekiniti pogodbo s plinsko družbo, a je pri tem naletel na gluha ušesa. Sklenili so postaviti lastno plinarno, ki ne bi bila v zasebni lasti temveč v mestni – tako ne bi izplačevala dividend svojim delničarjem in bi lahko ponudila plin odjemalcem po nižji ceni. Tega leta je sicer plinarna končala z 18.000 goldinarji (približno 190.000 €) dobička na svojem računu, kar vsekakor ni bilo malo. V tem času je bil ustanovljen tudi »elektrarniški odsek« pri občini, ki je preverjal možnosti izgradnje mestne elektrarne. Vrednost goldinarja je bila v drugi polovici 19. stoletja dokaj stabilna, zato lahko, za lažjo predstavo, zneske tistega časa množimo z 10, da dobimo okvirno vrednost v današnjem denarju.

Iskanje cenejše in boljše rešitve
Časopis Slovenec je v zadnjih dneh decembra 1894 ter v začetku januarja 1895 objavil serijo prispevkov z naslovom »Električna razsvetljava v Ljubljani«, v katerih so povzeli zanimivo razpravo mestnih veljakov, ki so si prizadevali za prekinitev po njihovem mnenju oderuške pogodbe s plinarno. »Po § [členu] 1. te pogodbe je plinova družba zavezana, razsvetljevati mesto s plinom za dobo 35 let, počenši z dnevom, ko je začela plinarna delovati. Ker je bilo mesto prvikrat s plinom razsvetljeno dne 19. novembra 1861. leta, poteče torej omenjena 35-letna doba dne 19. novembra 1896. leta. Do tega časa mora si mesto preskrbeti drugo razsvetljavo ali pa s plinovo družbo ponoviti pogodbo za drugo dobo. Že tedaj, ko se je razgovarjalo o nameravani odpovedi omenjene pogodbe, se je poudarjalo, da bi utegnilo za mesto biti koristno, ko bi se zamenila plinova razsvetljava z električno.«

Mestno plinarno je ljubljanski občinski svet pozval k oddaji ponudbe za električno razsvetljavo, kar je bilo v skladu z določili pogodbe iz leta 1860. Plinarna se na poziv ni odzvala, zato je občinski svet sklenil projekt nadaljevati brez ozira na njih in pričel iskati zainteresirana podjetja, ki bi bila sposobna projekt mestne elektrarne tudi uresničiti. Toda pot do tega je bila še dolga. Po drugi strani je obstajala privlačna ideja o zamenjavi plinskih svetilk z električnimi; toda električne svetilke za svoje delovanje najprej potrebujejo električno energijo, ki jo je bilo treba še proizvesti, pred tem pa zgraditi vso potrebno pripadajočo infrastrukturo, ki bo pripeljala električni tok iz elektrarne do končnih uporabnikov.

Naši predniki niso imeli na voljo toliko različnih načinov proizvodnje elektrike, kot jih imamo danes, kljub temu pa so se morali odločiti ali bo elektriko proizvajala vodna ali energija pare. V primeru hidroelektrarne so predlagali več lokacij za njeno postavitev, ne le na Ljubljanici, temveč tudi na Savi. Poleg tega so morali odločiti katero tehnologijo bodo uporabljali v Ljubljani. Nekatera podjetja so namreč zasnovala sisteme temelječ na enosmernem toku, spet druga na izmeničnem; pa tudi o sami pretvorbi toka iz visoko v nizko napetostni so se mnenja kar kresala.

Stanje mestne razsvetljave v letu 1894 in načrti za električno prihodnost
Stroški izdelave tako obsežnega projekta, kot tudi kasnejši obratovalni stroški ter številne druge podrobnosti o načrtovani elektrifikaciji mesta so bile takratnemu prebivalstvu precej natančno predstavljene. Na tem mestu si poglejmo samo nekaj izsekov iz poročila, ki govori o stanju mestne razsvetljave v letu 1894: »Mestna razsvetljava sedaj sestoji iz 399 plinovih plamenov in 168 petrolejskih svetilk, torej skupaj iz 567 lučij. Plinovi plameni imajo po pogodbi povprek svetljivost 12 normalnih sveč, Auerjeva plinova luč okrog 30, petrolejske svetilnice pa manj nego 12 normalnih sveč. Za to razsvetljavo plača mesto na leto 10.000 gld. Ako se uvede električna razsvetljava, služilo bi po sedanjem projektu 30 obločnih svetilnic, katerih bi vsaka imela svetljave najmanj 400 normalnih sveč, 175 žarnic s svetljivostjo po 32 normalnih sveč in 506 žarnic po 16 normalnih sveč, ali skupno: 30 obločnih svetilnic po 400 in 836 žarnic po 16 normalnih sveč. Svetloba bi bila torej mnogo jačja, nego je sedanja. Pomnožilo bi se število svetilnic in vsaka bi imela dosti večjo svetljivost, kakor sedanja.«

Odločitev je padla - ali bo tudi dokončna?
Kmetijske in rokodelske novice so v januarju 1894 prinašale vest: »Električno razsvetljavo nameravajo vender-le vvesti [uvesti] v Ljubljani. Dotični odsek mestnega zbora se baje prav pridno bavi s tem vprašanjem. Pogodba s plinarno poteče 1. julija l 1896. Električna razsvetljava bi se torej morala najpozneje do takrat vvesti.«

Razmere v drugih delih monarhije
V februarju 1894 so Novice poročale o načrtovani razsvetljavi v Dalmaciji, natančneje v Šibeniku z okolico. Leto dni kasneje, in le dva dneva za otvoritvijo Teslove elektrarne na reki Niagari v ZDA, so že odprli novo hidroelektrarno na reki Krki pri Skradinu. Elektrarna sicer ne obratuje več, zato pa si je mogoče ogledati njene ostanke, ki pa se dandanes nahajajo znotraj Narodnega parka Krka na Hrvaškem. »Razsvetljava v Šibeniku bode gotovo jedna najboljših v Avstriji. Sedaj ima mesto le kacih 180 petrolejskih svetilnic, ali po tem bode pa postavilo 14 ločnih in 280 močnih žarnih svetilnic. Ta razsvetljava pa ne bode dražja od petrolejske, ker bode vršba za vodno silo po ceni. Tudi zasebnikov ne bode električna razsvetljava dražje stala od petrolejske in se bode oddajala za pavšalno ceno na leto brez ozira na to, koliko časa svetilnica gori. Tudi bodo tukaj električna gonila dajala ceno silo za malo obrt, ko parnik [parnih] strojev v tem kraji še ni. Velik del te sile odpeljalo se bode v Zader [Zadar], Splet [Split], Trogir itd.«
O razmerah na Dunaju v tem času pa nam poroča časnik Slovenec: »Tehnika električnega razsvetljevanja je še mlada ali razvija se nečuveno hitro. Pred desetimi leti je še marsikdo dvomil, da bi električne naprave povsem zanesljivo delovati mogle, dandanašnji o tem nikdo ne dvomi več, kajti imamo na tisoče večjih in manjših naprav, ki vse delujejo varno in zanesljivo. Izkušnja uči, da se električna razsvetljava povsod ogromno hitro razširja in je zatorej treba centrale leto za letom povekšati. Da izmed mnogih slučajev navedem samo jednega, bilo je elektrovodni mreži `mejnarodne [mednarodne] električne družbe´ na Dunaju priklopljenih dne 1. maja 1894. leta 71.261 žarnic po 16 normalnih sveč in dne 1. novembra leta 1895. pa že 88.307 tacih žarnic, pri čemer se vsakikrat uvrste še obločne svetilnice in motorji.«

Hidroelektrarna ali termoelektrarna - kateri projekt bo izbran?
Tri podjetja so oddala različne načrte za izgradnjo hidroelektrarne, med katerimi je bil najcenejši ocenjen na 633.000 goldinarjev (6.850.000 €), najdražji pa na 770.000 gld (8.350.000 €). Oba oddana načrta za termoelektrarno sta bila nekoliko cenejša - 390.000 gld (4.230.000 €) in 512.000 gld (5.550.000 €). Odločitev kateri projekt bo dokončno izbran, je bila v rokah Odseka za električno razsvetljavo, ki je bil sestavljen iz petih članov. Izmed teh petih članov so določili tri (deželni inženir Hrasky, ter ravnatelja Šubic in Senekovič), ki so odšli na dvanajstdnevno ekspedicijo do sedmih bližnjih krajev, ki so že imeli svoje elektrarne. Po tehtnem premisleku je odsek sprejel končno odločitev. Izgradnja hidroelektrarne je bila zavrnjena predvsem zaradi visokih investicijskih stroškov, tako da je kot edina preostala možnost ostala uporaba parne energije. Pri slednji pa se je porajalo novo vprašanje in sicer kam umestiti elektrarno: »Vprašanje je pa, če bi bilo dobro in ugodno centralno na par [termoelektrarno] postaviti v središču mesta. Odsek zanikava to vprašanje. […] Pomislimo pa, koliko smrdečega in črnega dima bi uhajalo iz dimnika v centrali. Razprostiral bi se čez mesto, posebno v času, ko smo ubogi Ljubljančanje v meglo zakriti, in nam okuževal zrak, da bi bilo joj! Najugodneje pa je, da se postavi centrala naprave s parno silo, ako se sploh gradi, na kak prostor zunaj mesta n.pr. na ljubljansko polje blizu Bežigrada ali Vodmata, od kodar bi njenega smradu v mestu ne čutili.«

Odsek se je tako odločil, da je v Ljubljani najbolj smiselno zgraditi »centralo za parno silo, pa ne za istomerne, temveč za mer [smer] izpreminjajoče toke«. Izbran je bil najcenejši načrt, ocenjen na 390.000 gld. V ta namen naj bi mesto vzelo posojilo za 400.000 gld. Elektrarno naj bi predali v uporabo do 1. avgusta 1896, kar pa se je nato nekoliko zamaknilo, tako da je elektrarna pričela z delom s 1. januarjem 1898.

Koliko denarja je bilo potrebnega za izgradnjo elektrarne?
Po najugodnejšem načrtu naj bi projekt mestne elektrarne občino stal 390.000 goldinarjev. Za nakup zemljišča, na katerem bo stala elektrarna je bilo predvidenih 8.000 gld, gradnja stavb je bila ocenjena na 51.000 gld, trije parni kotli s pripadajočimi parnimi stroji pa so stali 79.000 gld. Nadalje je bilo potrebnih 38.000 gld za nakup električnih strojev ter slabih 60.000 gld za postavitev mreže uličnih svetilk (poleg 23.000 gld za nakup samih svetilk in njihovo namestitev) ter 33.000 gld za postavitev transformatorskih postaj. Med večjimi stroški zasledimo še glavni podzemni kabel, ki je stal skoraj 67.000 gld.

Rentabilnost mestne elektrarne
Po objavljenih načrtih naj bi bili letni stroški delovanja mestne elektrarne slabih 60.000 gld, njeni dohodki pa so bili predvideni na okoli 63.000 gld, kar je pomenilo dobrih 3.000 gld letnega dobička. Glavni vir dohodkov naj bi predstavljali zasebniki in ne občina, ki je bila obvezana plačevati za novo električno razsvetljavo toliko, kot je plačevala za dotedanjo plinsko, letno 10.000 gld. Največji del – okoli 46.000 gld naj bi prispevali zasebniki, katerim je bilo na voljo okoli 4.600 žarnic. »Pri tem se računa, da bi bilo instaliranih 4600 privatnih žarnic po 16 normalnih sveč ali pa v razmerju večje število žarnic z manjšo svetljostjo po 5, 10 in 12 normalnih sveč, da bi svetila vsaka teh instaliranih svetilnic po 600 ur na leto ali 1,8 ur na dan in da bi stala hektovatura [0,1 kilovature] uporabljene električne eneržije 3,5 kr. [krajcar; stotina goldinarja] ali kar je isto: jedna žarnica svetljosti 16 sveč 2 kr. [0,21 €] na uro.«

Ljubljanski potres in plinsko omrežje
Po načrtih mesta naj bi nova elektrarna pričela z delovanjem sredi leta 1896, nekaj mesecev pred iztekom 35-letne pogodbe s plinsko družbo o dobavi svetilnega plina za mesto, kar pa se iz več razlogov ni zgodilo. Za zamudo pri gradnji je bil deloma kriv tudi velikonočni potres, ki je leta 1895 dodobra prestrašil meščane in popotresna obnova, ki je izpraznila občinsko blagajno.
Plinsko omrežje je sicer brez težav prestalo potres. Največja skrb so bili požari, ki bi lahko nastali ob puščanju plina, kar pa se med ljubljanskim potresom, na obče zadovoljstvo tako meščanov, kot mestnih očetov, ni zgodilo.

Naj bo novo podjetje javno ali zasebno?
Spomladi 1897 se je vnela kar razgreta debata med plinarno na eni strani in mestom na drugi. Plinarna je na mestno elektrarno gledala s precejšnjim prezirom ter si na vsak način prizadevala ohraniti svoj monopolni položaj na trgu, ki jim je omogočal velike zaslužke. Ob tej priložnosti je plinarna izdala posebne letake, ki so Ljubljančanom pojasnjevali domnevne slabosti električnih luči ter prednosti plinskih svetilk. Poglejmo si sedaj odlomek, ki so ga objavile Novice v maju 1897: »Tudi takih ljudij ne manjka, ki se spodtikajo na tem, da se elektrarna gradi kot mestno podjetje, češ, da vsako podjetje, katero je last kake občine, dežele ali države v ekonomičnem oziru nikoli tako dobro ne uspeva, kakor kako privatno podjetje, recimo, ki je osnovano na delnice. Če vprašamo takega človeka za vzrok njegovega mnenja, ne ve druzega navesti, kakor to, da vsa privatna podjetja zase delajo dosti večjo reklamo kakor javna podjetja, in da od take reklame zavisi gmotno uspevanje podjetja. V nekolikem oziru moramo temu pritrditi, kajti skušnja nas pač dobro uči, kako reklamo delajo neka podjetja zase, da se poslužujejo pri tej vseh dopustnih sredstev. Obravnave pri sodiščih pa nam tudi kažejo, da marsikdo, hoteč na vsak način svojo, bodisi dobro, bodisi slabo robo spečati, čestokrat seže tudi po nedopustnih sredstvih, tako da pride naposled v konflikt s kazenskim zakonom. Jasno pa je, da javni zastop, bodisi mesto, dežela ali kdo drugi, za svoja lastna podjetja radi javne časti ne sme in ne more delati takšne reklame, kakeršno lahko uprizori privatna oseba ali privatna družba.«

»Toraj [Torej] mestni magistrat ljubljanski za mestno elektrarno ne bode smel delati večje reklame, nego to zahteva javni interes; njegova dolžnost pa je, da opozarja meščanstvo na občno korist podjetja, katero je zasnoval mestni zastop po svojem dobrem prepričanju in vsestranskem preudarku, ne iskajoč pri svojih sklepih kakih koristi ali dobička za posamezne osobe ali družbe, marveč pri svojih sklepih pred očmi imajoč blaginjo mesta in njegovega prebivalstva. Ako je mestni zastop prišel do prepričanja in spoznanja, da je za Ljubljano koristno zgraditi elektrarno za razsvetljavo in oddajo motorne sile, potem je ravnal popolnem [popolnoma] pravilno, da je to podjetje zasnoval kot mestno podjetje. Tako postopajo v jednakih slučajih sploh tudi druga mesta, ako jih pri tem ne ovirajo druge, že obstoječe pogodbe, ki se ne dajo meni nič, tebi nič razveljaviti. Tudi država sama se je v novejšem času poprijela tega načela, ker se poteguje za to, da bi na pr. [na primer] podržavila to ali ono železnico. Če je elektrarna v mestnih rokah, mesto ne bode iskalo večjih dohodkov, kakor so potrebni, da bode podjetje shajalo, to je, da se iz njega dohodkov pokrivajo stroški za obrestovanje in amortizacijo investiranega denarja in za potrebne upravne stroške. Pri podjetjih, zasnovanih na privatne stroške, žele udeleženci tega podjetja, to so oni, ki so investirali v to podjetje svoj denar, prejemati iz njega kolikor največje dohodke, kolikor največje obresti investiranega kapitala. Kaj takega mestna občina ne bode storila: pa recimo, da bi se kaj tacega tudi zares zgodilo, potem bi se dohodki stekali v mestno blagajnico, ne pa v roke posameznikov in bi služili občnemu blagru. Nasprotno, mi smo prepričani, da bode mestna občina v slučaju, da se elektrarna rentuje, cene za prejemanje električne eneržije takoj znižala, od česar bodo meščani uživali koristi. Kaj tacega ni tako z lahka pričakovati od privatnega podjetništva. V dokaz tej trditvi omenimo mimogrede le to, da je ljubljanska plinarna, ki je ves čas svojega obstanka prav dobro shajala in svojim delničarjem izplačevala, posebno v zadnjih letih, prav visoke obresti, plinu ceno znižala šele tedaj, ko je zaznala, da njej z mestno elektrarno nastane nevaren konkurent. Mi smo torej uverjeni, da so ugovori proti mestni elektrarni radi tega, ker je mestno podjetje, neutemeljeni, ničevi. S tem, da smo omenili ljubljansko plinarno, navedli smo ob jednem tudi največjega protivnika mestne elektrarne.«

Tehnološke inovacije na področju plina
Hiter tehnološki razvoj v zadnjem desetletju 19. stoletja ni zajel le področja elektrike temveč tudi plina, za kar je bil v glavnem zaslužen avstrijski izumitelj Carl Auer von Welsbach (1858-1929), po katerem je ime dobil novi tip plinske luči – Auerjeva luč. Nekoliko kasnejši zapis (iz februarja 1926) o novem izumu je objavil časopis Slovenski narod: »Okoli leta 1890. se je splošno smatralo, da je plinski industriji prišla napovedana usoda, ker je nova električna luč mnogo boljša in praktičnejša. Izum kemika Auer von Welbacha [Welsbacha] je naenkrat spreobrnil mišljenje sveta. Šest let je delal Auer brezuspešne poskuse v laboratoriju in šele leto 1892. mu je prineslo uspeh. Našel je, da okisi [oksidi] nekaterih redkih zemeljskih kovin (cer in torij) dajejo pri žarenju intenzivno belo luč.«
Prihodnost plinske razsvetljave je bila spet svetla – in za razliko od šibke rdečkaste svetlobe takratnih (neobstojnih) žarnic – dokaj intenzivne bele barve. Boj med zagovorniki plina in elektrike še zdaleč ni bil končan. Več pa prihodnjo nedeljo.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}