Vse se je začelo z rudnikom Sitarjevec, ki je več kot 500 let zaznamoval Litijo. Rudarjenje je tamkajšnja najstarejša gospodarska panoga in Litija sodi med naše najstarejše rudarske kraje.

V rudniku Sitarjevec so pridobivali predvsem svinčevo in živosrebrno rudo. Zaradi zmanjševanja rudnih zalog, zastarele tehnologije in pljučnih obolenj rudarjev je rudnik leta 1965 prenehal obratovati.

Danes je Sitarjevec odprt za turiste, saj je bilo v njem najdenih več kot šestdeset različnih mineralov. To je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V opuščenih rovih pa najdemo hitro rastoče železovo-manganove kapniške strukture, ki so edinstvene in najlepše na širšem evropskem prostoru.

Rudnik postavi topilnico
Ko je rudnik v 80. letih 19. stoletja postavil topilnico, pa je ta začela še bolj kot rudnik vplivati na tamkajšnje življenje. Topilnica je pri taljenju rude v zrak spuščala pline, ki so lahko škodljivo vplivali na okolico. Kmalu so v topilnici spoznali, da je treba pline, predvsem žveplov dioksid, odvajati čim višje v zrak, da bi jih odnesel veter. Z gradnjo čedalje višjih dimnikov pa problema niso rešili, ampak se je onesnaženje tako preneslo na širše območje.

Kmalu so se začeli kazati škodljivi vplivi strupenih plinov. Živina je poginjala, krave so postajala jalove. Topilnica je včasih topila tudi rudo od drugod, ki je imela največkrat tudi večjo vsebnost žvepla, kar je predstavljalo še večji problem za okolje. Če pa je ruda, ki so jo žgali, vsebovala še kakšne druge strupene primesi, kot so na primer arzenovi minerali, pa so plini, ki so jih spuščali v zrak, postali nevarni za vse življenje okrog obrata.

Čebele začnejo množično umirati
Junija 1920 pa je čebelarje v Litiji in okolici zadela velika nesreča. V reviji Slovenski čebelar julija 1920 beremo: "V neposredni bližini tovarne se nahaja veliko lip, ki so bile ravno takrat v najlepšem cvetju. Umevno je, da so jih obletavale čebele iz vse okolice in se zastrupljale najbrž z arzenikom, ki se je usedel v rastlinah. Veliko čebel je poginilo na lipah, tako da je bilo po tleh kar posuto z njimi."

Takrat so v topilnici namreč spet žgali tujo rudo, in sicer srbsko, ki je vsebovala kar 30 odstotkov žvepla in tudi arzenove primesi; litijska ruda za primerjavo pa je vsebovala samo 15 odstotkov žvepla.

O dogajanju v Litiji takrat je upokojeni metalurg in čebelar Franc Grošelj zbral pričevanja in spomine udeležencev in jih objavil v knjigi. "Čebelarji smo zelo navezani na čebele in tudi litijski čebelarji so bili zelo žalostni, ko so zrli v svoje prazne panje, ko so čebele množično umirale. Zato so ustanovili čebelarsko društvo in sklenili, da bodo topilnico tožili," pove avtor edine knjige o litijski čebelarski pravdi.

Tožba je bila leta 1921 vložena na tedanje deželno sodišče v Ljubljani. Sodnik Alojz Žigon iz Litije, ki je postal prvi predsednik društva čebelarjev, je za njihovega odvetnika predlagal prijatelja, dr. Juro Adlešiča iz Ljubljane, ki je čebelarje pošteno in korektno zastopal v tej pravdi. Zaradi dobrih lastnosti in ugleda je bil pozneje izvoljen za ljubljanskega župana.

Zanimivo pa je, da v tožbo niso šli vsi čebelarji, ampak samo dva. Tako jim je svetoval odvetnik Adlešič, saj bi bil v nasprotnem primeru proces predrag, odškodnine previsoke in odpor lastnikov topilnice še večji. "Za tožbo sta se prostovoljno odločila Bernikov Miha, krojač in Vidičev France, kmet. Zavedati se moramo, da so bili vložki zelo visoki. Tožnika pa sta položila na tnalo za pravice čebelarjev vse svoje imetje," pove Franc Grošelj.

Zaslišali so priče in strokovnjake z različnih področij. Vsaka stran je poklicala svoje strokovnjake, ki so največkrat trdili nasprotno. Proces na Deželnem sodišču v Ljubljani so čebelarji dobili, topilnica pa se je pritožila. Proces je postajal drag in dolg.

Presenetljiv zasuk v procesu
Na koncu je pravda prišla na najvišje sodišče v takratni državi SHS v Zagreb. Tam pa se je na sodnikovi mizi znašel avstrijski čebelarski časopis Bienenvater, v katerem je bila opisana podobna pravda iz avstrijskega mesta Bischofshofen. Ravnatelj te topilnice je kar sam pozval prizadete čebelarje, naj prijavijo svoje odškodninske zahtevke in jim jih nato tudi brez ugovora izplačal. Ta časopis naj bi se pri sodniku med dokazi znašel po zaslugi dveh novinarjev časopisa Slovenski čebelar. Sodniku na podlagi tega ni preostalo drugega, kot da je priznal zmago čebelarjem in s tem tudi ustrezno odškodnino. Sodba je določala, da mora topilnica žgati rudo iz Srbije le v času mirovanja čebel, to je v zimskem času, samo taljenje pa je lahko potekalo kadar koli.

Seveda so na podlagi te tožbe pozneje topilnico tožili tudi ostali čebelarji, ki so prav tako vsi dobili denarne odškodnine. Ker so bili stroški pravde zelo visoki, je topilnica v nekaj letih sklenila zapreti svoj obrat v Litiji.

Kako so krajani sprejeli zaprtje topilnice?
Čebelarji so bojevali izjemno težko bitko proti kapitalu in škodljivim vplivom njenega delovanja na okolico. Ker pa je z zapiranjem in podiranjem topilnice mesto izgubilo veliko delovnih mest, nekateri tega niso najbolje sprejeli.
"Vendar pa pozitivne posledice ustanovitve Čebelarskega društva Litija in njihove zmage v čebelarski pravdi prebivalci čutimo še danes, saj je njihova zasluga, da že sto let dihamo čistejši zrak. Z gozdom poraščeni okoliški hribi pa so spet postali zeleni," zaključi svoje razmišljanje Franc Grošelj.

_{Tatjana Markošek, scenaristka in urednica v uredništvu izobraževalnih oddaj}