V Narodni galeriji na oddelku za konserviranje in restavriranje skrbijo predvsem za svojo zbirko. Ekipa strokovnjakov se ukvarja s konserviranjem in restavriranjem slik, plastike in likovnih del na papirju. V ateljeju za dela na papirju in za fotografijo je edina specialistka za papir Tina Buh. Restavrira različna likovna dela na papirju – grafične liste, risbe, skice, fotografije, skicirke –, ki so hranjena v depojih Narodne galerije.

"Imeti moraš razvite ročne spretnosti in veliko potrpežljivosti, saj so postopki dolgotrajni," na kratko opiše svoje delo. Tukaj ni hitrih poti, saj se ob napačnem postopku delo lahko poškoduje za vedno. Vsak korak pri restavriranju je zato enako pomemben.

"V osnovi moraš poznati material, s katerim delaš," poudari. Starejši papir ima zaradi tehnologije izdelave boljše lastnosti kot večina zdaj izdelanih vrst papirja. Zato je papir novejše izdelave tudi manj obstojen.

Vse se začne pri materialu samem, pojasnjuje naša sogovornica. Vedeti moraš, iz česa je papir sestavljen, kdaj je bil narejen. "Pri proučevanju papirja mi pomagajo tudi različne osvetlitve in druge preiskave, ki niso destruktivne, torej ne poškodujejo dela." Tako se razkrije, kako je papir izdelan, kakšna je njegova kakovost, kdaj so ga izdelali. "Po letu 1950 so začeli uporabljati optična belila. Ta zasvetijo pod UV-žarki. Če tega ni, je bil papir izdelan pred tem obdobjem in to pomeni, da je kakovostnejši in se bo počasneje staral."

Bogastvo in zanimivost vodnih znakov na papirju

"Pri starejših papirjih si pri datiranju zelo pomagam z vodnimi znaki, saj so imele papirnice, ki so ročno izdelovale papir, vsaka svoj znak." Ti vodni znaki lahko pomagajo datirati starost papirja, kar je pomembno tako pri postopkih restavriranja kot seveda kustosom, ki delo proučujejo.

Znake so pri izdelavi papirja vtisnili v mokro snov, ki so jo vlili na sito iz tankih žičk in iz katere so oblikovali polo papirja. Za izdelavo znaka so uporabili debelejšo žico, zato je papir na tem mestu bolj prosojen. Znak se torej lahko vidi, če papir pridržimo proti svetlobi.

Na evropskih tleh vodne znake na papirju spremljamo vse od 13. stoletja dalje, bili pa so osebno znamenje izdelovalca papirja.

Tina Buh vsak vodni znak preriše in si ustvarja njihovo bazo. "Čudoviti so – od mlina na veter, kapelice, figur, ki se držijo za roko, do srčkov in zvezdic. V tujini je veliko teh baz zbranih in želela bi, da se povežemo in da tudi naši vodni znaki pridejo v sezname," pove.

Ko torej restavrator spozna papir, mora ugotoviti, kaj je na njem. "Pri risbi je lažje – to so osnovni grafit, kreda, oglje, medtem ko je pri grafikah toliko tehnik, na primer bakrorez, pa jeklorez, litografija, jedkanica," našteje Tina Buh. Vse te informacije so potrebne, da ve, s kakšno tehniko lahko pristopi k restavriranju.

Vedno najprej začne suho čiščenje, kar pomeni s čopiči, krtačkami, različnimi radirkami.

Če to ni dovolj, začne mokro čiščenje. "Mokro čiščenje pomeni, da papir operem v vodi, torej sperem oziroma oprham. Uporabim našo 'navadno' vodo, saj smo jo dali testirati in je dovolj dobra za to delo. Sicer se za mokro čiščenje uporablja tudi destilirana voda ali se ji dodajo kakšne sestavine, uporabljajo se tudi topila." Pri tem lahko uporabi vakuumsko mizo: ko na umetnino s kapalko namaže določeno topilo, ga miza posrka in tako omogoči, da se topilo ne širi po papirju, ampak se uporabi točkovno.

A marsikakšnega madeža se ne da odstraniti. Velikokrat se namreč pojavijo rjave pikice na papirju, ki jih imenujejo lisičje pege (izpeljanka iz angleškega foxing). Vzrok za to je verjetno kombinacija ostankov kovinskih delov v papirju in vlage. "Ker je včasih kak drobec ostal v papirjevi kaši ... Ob tem je zanimiv podatek, da so recimo v Ameriki po vojni vojaška oblačila zmleli za izdelavo papirja in je kakšen gumb ostal noter. In so se tam naredili flekci."

Nato sledi dopolnjevanje, če delu na papirju manjka kakšen košček. "Raztrganine, manjkajoče dele dopolnjujem z japonskim papirjem, ki ga izdelujejo iz posebnih vrst dreves z zelo dolgimi lesnimi vlakni v lubju. Ta papir je lahko zelo tanek, pa zelo močan, se ne stara in se ne spreminja, ker nima nobenih primesi."

Sama zaupa predvsem starejšim materialom, "ker že toliko let obstajajo in vemo, kaj se je zgodilo čez leta z njimi". Ko restavrira papir, ne uporablja nobenega lepila, ki se ga lahko kupi na trgu, "tudi če na njem piše, da je arhivski", ampak skuha škrob, kot so ga pred 500 leti, in želatino. "Škrob papirju ne bo škodil, vse, kar se lahko zgodi, je to, da se bo odlepil, ne bo pa pustil nobenega madeža." Kot pravo katastrofo vidi uporabo lepilnega traku, ki 'prežre' papir in pusti nepopravljive posledice.

"Pri restavriranju papirja ni tehnologije," poudari in doda, da so pred leti uporabljali tako imenovano laminacijo papirja, ko so krhek papir plastificirali s folijo. "Po vseh teh letih nam je žal, ker je ta folija postala rumena, narazen ne gre, tako da se za zdaj držimo klasike in ni bližnjic."

Glede na to, da se v Narodni galeriji edina ukvarja z restavriranjem in ohranjanjem del na papirju, nas je zanimalo, kako izbira, česa se bo lotila najprej. "Restavriram predvsem dela na papirju, in sicer za naše razstave. Če ni v načrtu razstava papirja, potem restavriram iz našega fonda. V galeriji imamo evidentiranih okoli 13 tisoč del na papirju. Ko je delo restavrirano, ga primerno opremim in dam v paspartu."

Paspartu je obroba ali podlaga iz lepenke, ki ščiti delo pred dotiki, hkrati pa tudi omogoča zapis kakšnih pomembnih informacij o delu. "Originala se nato ne dotikaš več – imamo standardizirane zunanje mere in okvirje, in ko je razstave konec, damo ven iz okvirja, ga shranimo za naslednjič in to spravimo v posebne arhivske škatle," pojasni naša sogovornica.

Kaj papirju najbolj škodi?

Najpogostejši in najhujši škodljivec delom na papirju je vlaga, saj je papir zelo higroskopičen – "potegne nase vlago in jo oddaja". Zato si v galeriji prizadevajo imeti konstantno vlago. "Če papir potegne nase vlago, se bo malo raztegnil, ker gre vlaga med njegova vlakna, če se posuši, se bo skrčil, saj papir že sam vsebuje nekaj odstotkov vode."

Veliko škode lahko povzroči plesen, ki najprej napade dele gradiva, kjer je lepilo. Plesen se lahko pojavi že v dveh tednih skladiščenja papirja v neprimernih razmerah.

V takih razmerah lahko papir napadejo še različni insekti, ki povzročijo nepopravljive posledice. Še posebej trdovratne so srebrne ribice, ki uspevajo v razmerah z dovolj vlage in papir jedo v plasteh.

Zelo škodljiva za dela na papirju je tudi svetloba. Vse valovne dolžine svetlobe pospešujejo kemijsko razgradnjo materialov. Na nekaterih papirjih svetloba povzroča čezmerno obledelost, na drugih porumenelost ali potemnelost. "V galeriji naravne svetlobe ne sme biti, zato uporabljamo stekla z UV-zaščito. Kljub steklom je standard, da je delo na papirju lahko razstavljeno tri mesece po osem ur na dan, potem pa mora biti spravljeno v temo," poudari Tina Buh. Na razstavah je papir slabo osvetljen, saj pravilo določa moč svetlobe do 50 luksov. In po treh mesecih mora razstavljeno delo za tri leta v temo. Zakaj? "Zato, ker se svetloba akumulira, in tudi ko damo papir v temo, svetloba še zmeraj deluje in vpliva na papir."

Če imate doma delo na papirju, ki vam je izjemno ljubo ali dragoceno, bi bilo po nasvetu naše sogovornice za trajno hranjenje najbolje, da ga nimate razstavljenega na steni v svetlem prostoru. Če pa že, ga zavarujte z UV-zaščito.

Največ se naučiš sproti ob delu in s konstantnim izobraževanjem

Glede na specifično znanje, ki je potrebno za restavriranje del na papirju, se seveda porodi vprašanje, kje se lahko tega nekdo priuči. Tina Buh opiše, da je študirala bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer so imeli predmet o zaščiti in zgodovini tiskanih knjig. "Ker sem po osnovni izobrazbi knjigovez, me je to zelo pritegnilo, tako da sem na to temo diplomirala in imela srečo, da sem dobila prakso v Arhivu republike Slovenije, kjer sem prvič videla, kako se restavrira papir." Nato se je dodatno izobraževala na seminarjih v tujini, prebirala ogromno literature. "Osnove sem se naučila v arhivu, potem sem prišla v galerijo, učiš se sproti, več kolegov poznaš, lažje ti je, saj lahko povprašaš za nasvet."

Tako je bila pred leti izbrana za sodelovanje z Getty Conservation institutom iz Los Angelesa, kjer se ukvarjajo z razvojem in restavriranjem fotografij. Tam so se začeli učiti od začetka – od vseh tehnik in načinov razvijanja fotografij do seveda materialov, na katerih so odtisnjene. "Identificirali so okoli 150 različnih procesov nastajanja fotografije," našteje in restavrator jih mora čim boljše razpoznati, da bo znal dotično fotografijo primerno obdelati.

Pri restavriranju fotografij je ključna dobra prepoznava postopka

"Na določeni vrsti fotografije na primer lahko pri čiščenju uporabim aceton in se ji nič ne zgodi, če pa je druga vrsta fotografije, bo po uporabi acetona izginila," plastično pojasni pomembnost dobre priprave na delo s fotografskim materialom. Zato najprej pod mikroskopom poišče papirna vlakna in določene elemente, ki ji pomagajo razpoznati način izdelave analogne fotografije. "Pod mikroskopom vidiš različne rastre, ki ti povedo, kako je ta fotografija natisnjena, in potem na podlagi tega oceniš, koliko je trajna. Nekatere fotografije so zagotovo obstojnejše kot druge. To je odvisno od kakovosti barve in načina nanašanja barve."

Postopki restavriranja so nato enaki kot pri restavriranju drugih del – dokumentirajo, naredijo načrt, kaj bodo naredili, in potem se začne čiščenje, suho ali mokro, odstranjevanje madežev, lepljenje raztrganin, dopolnjevanje, primerna oprema in zaščita. "To je ustaljen postopek, ki je vedno enak. Retuša se pri papirju skorajda ne izvaja. Če bi želeli kakšno poživitev fotografije, se ta digitalizira in računalniško popravi, dopolni in na novo razvije. A mi želimo ohraniti točno ta originalni predmet, zato je prioriteta predvsem to, da ne propada naprej," sklene.