Judovska deklica Ana Frank je postumno zaslovela s svojim dnevnikom, ki ga je pisala med nemško okupacijo Nizozemske na podstrešju hiše v Amsterdamu. Njeni dnevniški zapisi pričajo o strahovih, upanju in sanjah. Dnevnik pa je tudi večni opomin na strahote holokavsta in pomemben zapis časa.

Po besedah direktorja muzeja oziroma Hiše Ane Frank v Amsterdamu Ronalda Leopolda je največja vrednost dnevnika, da ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti človek. Prav zato je še po 75 letih aktualen, je besede direktorja muzeja, ki je zaradi epidemije koronavirusa do 1. junija zaprt, povzela francoska tiskovna agencija AFP. Dnevnik je leta 1947 objavil Anin oče, edini član družine Frank, ki je preživel morijo druge svetovne vojne.

Dokumentiranje življenja v času izolacije
Ana Frank je dnevnik začela pisati na 13. rojstni dan, ko je zvezek dobila v dar. Vanj je začela zapisovati dogodke v času izolacije, pa tudi svoja občutja in misli, med drugim je pisala tudi o svojem težavnem odnosu z mamo in drugimi sostanovalci v skrivališču. Knjiga daje glas šolarki, ki išče svoje mesto pod soncem, kot ga iščejo najstniki v vseh časih, meni Leopold.

Ana je svoje misli v dnevnik zadnjikrat izlila 1. avgusta 1944, torej tri dni preden so skrivališče odkrili Nemci. Sprva so jo poslali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, nato so jo skupaj s sestro Margot premestili v taborišče Bergen-Belsen, kjer je leta 1945 – tik pred koncem druge svetovne vojne – umrla zaradi tifusa. Različni viri navajajo sicer različne datume njene smrti, vendar večinoma v februarju ali marcu.