Rokopis velja za enega najstarejših rokopisnih evangelijev na svetu, so sporočili iz washingtonskega Muzeja Biblije, v katerem so ga pridobili leta 2014. Ob tem so izrazili upanje, da bodo tudi druge ustanove v ZDA, ki imajo v posesti dotične rokopise, sledile njihovemu zgledu in te dragocenosti vrnile zakonitemu lastniku.

Dokument je nastal v grškem samostanu v južni Italiji v poznem 10. oz. zgodnjem 11. stoletju, a so ga nekje med 14. in 15. stoletjem preselili v severno Grčijo oz. natančneje v samostan Kosinitza, znan tudi kot samostan Theotokos Eikosiphoinissa.

Z evropskih tal v ameriške muzeje
Bolgarska vojska je ob vdoru torej izropala samostan ter poleg rokopisov in drugih knjig odnesla tudi dragocene predmete in gotovino. Nekaj ​​rokopisov je bilo prodanih na evropskih tleh, nato pa so pristali v ameriških muzejih. Rokopis, znan kot Eikosiphoinissa 220, je leta 2011 šel na dražbo hiše Christie's, nato ga je za svojo zasebno zbirko kupila družina Green iz Oklahoma Cityja in ga podarila Muzeju Biblije. Pravzaprav je muzej v lasti neprofitne organizacije, ki jo je leta 2010 ustanovila prav družina Green.

Grška pravoslavna cerkev je leta 2015 pozvala več ameriških ustanov, ki so imele rokopise iz Kosinitze, naj jih prostovoljno vrnejo samostanu. Muzej Biblije se je štiri leta pozneje lotil raziskovanja grških novozaveznih rokopisov iz svoje zbirke. Znanstveniki so pri tem ugotovili, da muzej hrani tudi dokument, ki je bil ukraden iz samostana Kosinitza. Leta 2020 je muzej navezal stik z vzhodnimi pravoslavnimi voditelji, da bi izrazili željo po vrnitvi rokopisa.

Te dni sta grška pravoslavna nadškofija v ZDA in washingtonski Muzej Biblije v skupni izjavi zapisala, da je bil rokopis 27. septembra končno vrnjen v samostan na uradni slovesnosti.

Nezakonito in grabežljivo odtujena dragocenost
"Ko je Muzej Biblije odkril, da je bilo to besedilo nezakonito in grabežljivo odtujeno iz samostana, je hitro, odgovorno in strokovno poskrbel za njegovo restavriranje in repatriacijo," je dejal ameriški nadškof Elpidofor, ki je na slovesnem dogodku zastopal ekumenskega patriarha Bartolomeja, voditelja Vzhodne pravoslavne cerkve. "Ne moremo zadostno izraziti hvaležnosti družini Green in muzeju za njihovo krščansko in profesionalno pomoč. Drugim ste dali zgled in molimo, da bodo drugi temu sledili," je še dejal nadškof. Ekumenski patriarh Bartolomej pa je washingtonskemu muzeju posodil tri druge rokopise v znak "hvaležnost za vrnitev rokopisnega evangelija," so še zapisali v izjavi.

Po besedah Georgeea Tsougarakisa, generalnega svetovalca grške pravoslavne nadškofije v ZDA, zdaj upajo, da bo vrnitev spodbudila druge ustanove, da bodo vrnile rokopise, ukradene med bolgarsko invazijo. Repatriacija je "priznavanje neenakosti in krivic, ki so takrat doletele ta območja, kar je privedlo do odtujitve teh neprecenljivih predmetov. In to je način, da nekako naredimo svet spet pravičen," je dejal Tsougarakis za CNN.

Fizični dokument kot močna vez s preteklostjo
Ob tem je opozoril, da lahko kopije rokopisa akademikom omogočijo, da ga še naprej preučujejo od daleč. Toda za menihe, ki častijo dejanske rokopise, fizični dokument predstavlja močno povezavo z menihi, ki so bili njihovi predhodniki, in s samo versko tradicijo. Izpostavil je, da je "o dotiku treba nekaj povedati". In nadaljeval, da je "možnost menihov, da rečejo: 'Dotaknil sem se strani, ki se je je dotaknil moj predhodnik.' To nekaj pomeni, to je skupnost."

Sorodna novica Hobby Lobby predal več kot 200 iz Iraka pretihotapljenih valjastih pečatnikov

Tsougarakis je dodal še, da je Muzej Biblije postavil prepričljiv zgled za druge ustanove, ki imajo v svojih zbirkah rokopise, ukradene iz samostana Kosinitza. "Pozivamo jih, naj storijo pravo stvar. Tukaj je samo en pravilni odgovor. In upamo, da mu bodo sledili," je sklenil generalni svetovalec grške pravoslavne nadškofije v ZDA.

Muzej Biblije se v Washington vse od odprtja v letu 2017 spopada s težavami, povezanimi s predmeti, ki jih hrani. V preteklosti se jih je že več izkazalo za ponaredke, zato si zdaj še toliko bolj prizadevajo za vrnitev oziroma sploh pridobitev ugleda s preverjanji izvora predmetov in vračanjem tistih, ki so bili sporno pridobljeni.