Irene Rožman Pišek, ki je leta 1993 diplomirala iz etnologije in sociologije, je po študiju muzejsko delo spoznavala v Posavskem muzeju Brežice, v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). Med drugim je bila zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bila izvoljena v naziv asistentke za etnologijo. Leta 2002 je doktorirala z disertacijo Spolno življenje in kultura rojstva na Dolenjskem: Od Trdinovih zapisov (1870) do 2. svetovne vojne.

Šege in navade ter družinsko življenje
Že leto poprej je postala sodelavka Inštituta za medicinske vede pri ZRC-ju SAZU-ja, poklicno pot je nadaljevala kot docentka in znanstvena sodelavka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Predavala je teme iz socialne zgodovine in demografske procese, raziskovala pa je tudi šege in navade življenjskega cikla in družinsko življenje.

Podpisala se je pod več kot sto prispevkov o številnih tabutemah v povezavi s spolnim življenjem, nosečnostjo, babiškimi spomini, s porodom, kulturo rojstva, z rodnostjo v tradicionalnem okolju, rojstnih in mrliških šegah, o poročnih strategijah župljanov, zunajzakonski mladostniški rodnosti v preteklem stoletju in o sklepanju zakonskih zvez ter o zdravilstvu in mitologiji, ki jih je objavljala v slovenskih in tujih publikacijah.

Tudi raziskovanje spolnega življenja in kulture rojstva
Irene Rožman Pišek je skozi leta raziskovala tudi pustovanje oziroma šelmarijo v Kostanjevici na Krki, magijske in religiozne tabuje – objavila je edinstveno pričevanje o bajeslovnem bitju Telebi – ter obravnavala življenje suhorobarskih in zdomarskih družin v Ribniški dolini v drugi polovici preteklega stoletja.

Pretežni del njenega raziskovalnega dela je potekal v župniji Velike Brusnice pri Novem mestu, kjer je izvedla obsežno anketo o rodnostnem vedenju, družinskem življenju in reproduktivnem zdravju. Leta 2004 je napisala tudi monografijo Peč se je podrla, ki govori o spolnem življenju in kulturi rojstva ter je pustila v domači in tuji strokovni in širši javnosti močan vtis.

Nagrajenka je komisijo prepričala s svojo delavnostjo in natančnostjo, pa tudi z odprtostjo, vztrajnostjo in s pomenom pedagoškega dela, ki ga opravlja. Njeno raziskovalno delo pa je "znova potrdilo tudi uspešnost in ustreznost etnološkega terenskega dela kot raziskovalne metode, kadar gre za celovit vpogled v način življenja ter slišanje in razumevanje življenjepisov in vanje vgrajenih podatkov", še med drugim piše v utemeljitvi letošnje Murkove nagrade.

Še Murkovo priznanje in Murkovi listini
Letošnje Murkovo priznanje je Slovensko etnološko društvo namenilo Katji Hrobat Virloget za knjigo V tišini spomina: "Eksodus" in Istra.

Murkovo listino je prejela zapisovalka ljudskega gradiva iz Črne na Koroškem Marta Repanšek skupaj s pred kratkim umrlim možem Alojzijem Repanškom (1937–2021) za delo na področju zbiranja in ohranjanja kulturne dediščine v lokalnem okolju.

Listino so namenili še Društvu rokodelcev – Rokodelski center Moravče, ki vešče povezuje znanje preteklosti s sodobno ustvarjalnostjo, piše v utemeljitvi.

Lani je Murkovo nagrado za življenjsko delo prejela Marija Klobčar, ki se v svojih raziskavah skozi leta pogosto posveča razkrivanju vprašanj zgodovine in etnologije na podlagi proučevanja mitologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave.