Arheolog Rok Humerca mu pravi kar izginula vas in oznaka ni pretirana - starih stavb tako rekoč več ni, zgodovina vasi pa je skoraj povsem izginila iz kolektivne zavesti.

Slednje je toliko bolj nenavadno, saj se vas v resnici ponaša z zanimivo zgodovino, ki sta jo med drugim tkala tudi Žiga in Karel Zois. Pa tudi številni domači in tuji intelektualci, ki so razsvetljenca prihajali obiskovati na tamkajšnjo graščino (graščino na Javorniku je leta 1633 zgradila plemiška družina Possareli, ki je pozneje prejela naziv gospodov pl. Javorniških).Tudi te ni več. Podrli so jo leta 1959, skupaj s celotno grajsko posestjo. Graščina družine Zois je bila ena od žrtev industrializacije, ki je sledila v vasi po drugi svetovni vojni.

Začetek delovanja Železarne Jesenice je postopoma prineslo konec neke ere in bogate zgodovine naselja. Že v začetku 20. stoletja je Kranjska industrijska družba v bližini graščine zgradila manjšo valjarno železa, takoj po vojni pa je Železarna Jesenice najprej podrla grajsko kapelo in v prvi polovici 50. let 20. stoletja so za potrebe železarne podrli najprej celotno naselbinsko jedro, nato pa še grajsko jedro v celoti.

Prvi val rušenja je preživelo le nekaj stavb, med temi mogočna Mulejeva hiša (danes je vendarle ni več), na območju katere so pred nedavnim potekala arheološka izkopavanja. Pobudnik teh je bil arheolog Rok Humerca, ki vas, na katero ga vežejo družinske vezi že več let neumorno raziskuje. Ko je podjetje SIJ Acroni napovedalo, da bo prek območja nekdanje Mulejeve hiše – ta je padla na začetku tega tisočletja – gradili cesto, je Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predlagal, da bi v sklopu obveznega dvotedenskega terenskega pouka iz arheološke metodologije še pred začetkom gradbenih del to območje raziskali in pred nedavnim so študentje zares tam zaključili delo.

Izgubljeno poglavje
Če je družinska dediščina eden od razlogov, zakaj se je Rok Humerca že pred tem ukvarjal z zbiranjem fotografij in raziskovanjem zgodovine vasi, sta drugi razlog, kot pravi, ravno izbris in pozabljenost. "Ko beremo strokovno literaturo o rodbini Zois, se Javornik praktično ne omenja, čeprav je eden od pomembnejših krajev v njegovem delovanju. Omenja se Ljubljana, omenja se Bohinj, omenja se Brdo pri Kranju in tudi Radovna. Čeprav je bil Javornik prav tako pomemben.

Leta 1752 je posestvo na Javorniku odkupil veletrgovec Michelangelo Zois, ta pa je po njegovi smrti prešel v last Žige Zoisa. V pisnih virih imamo dokumentirano, da je Žiga Zois kar nekaj časa preživel na Javorniku. Karel Zois pa je tam preživel velik del življenja, ko je po planinah nad Javornikom raziskoval tamkajšnjo botaniko" pove.

Prizorišče dogajanja Linhartove komedije
Žiga Zois je imel Javornik za rezidenco, ko je raziskoval Karavanke in tam poleg upravljanja slavnega Zoisovega plavža (kjer so leta 1872 prvi na svetu pridobili feromangan) in rudnikov na planinah nad Javornikom tudi preučeval različne artefakte. Tu so se zbirali domači in tuji intelektualci tistega časa, med drugim slavni francoski kirurg, naravoslovec in etnolog Balthasar Hacquet. Prav graščina na Javorniku je bila tisto skrivnostno prizorišče dogajanja komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki jo je dal Žiga Zois Linhartu prirediti ob poroki hčere enega izmed svojih zvestih rudarjev na Belščici. In pozneje so komedijo brali nepismenim fužinarjem ob Javorniški graščini.

Graščino so leta 1838 prenovili, a 19. stoletje je prineslo sloviti družini na Javorniku pomembno spremembo. Zaradi slabega gospodarjenja Zoisov je leta 1869 posestvo z železarskimi obrati prešlo v Kranjsko industrijsko družbo oz. k upnikom, ki so jo ustanovili (med njimi so tudi potomci Zoisa). Javorniška graščina je postala sedež družbe, ki so jo nato leta 1945 preimenovali v Železarno Jesenice. Med stavbami, za katere je bilo usodno širjenje obrata, je bila leta 1959 tudi nekdanja Zoisova graščina.

"Zanimivo je, da o povojnem rušenju vasi v arhivih nismo našli niti enega dokumenta. Torej ni niti načrtov niti odločb o rušenju. Kot da se ne bi zgodilo," pravi Humerca. Tovarna si je več desetletij prostor prilagajala svojim potrebam," še pove arheolog. Val prenove in industrializacije je bil očitno premočen, da bi bila kulturna dediščina, zlasti, kadar je šlo za grajsko dediščino, v prvem planu.

Gradnja nove trase tudi priložnost za nova spoznanja
Družba SIJ Acroni je lani začela s predpripravami za gradnjo nove povezovalne ceste za tovornjake, ki že več kot petdeset let vozijo skozi ozke ceste ostanka vasi. Gre za do 50-tonske tovornjake s priklopniki, ki na nekaj minut vozijo skozi ozko naselje in tedaj se stavbe kar tresejo, pravi Humerca. Načrt je predvidel novo traso, ki bi vodila pod železnico, kar domačini zaradi trenutnega hrupa, smrada, prahu in tresljajev toplo pozdravljajo in že leta težko pričakujejo. Novo traso so zasnovali skozi območje kamnitega podhoda iz leta 1870, kjer je od nekdaj potekala javna pot do železniške postaje.

"Ta ni bil spomeniškovarstveno zaščiten. Ko je prišla ideja za gradnjo nove ceste, so domačini dali pobudo na Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), da se podhod ohrani in se nov betonski podhod premakne za slabe tri metre, ker je v železniškem nasipu ob starem podhodu pod železnico dovolj prostora. Na ta način bi ohranili star podhod kot enega zadnjih snovnih spominov na Javornik in obenem kot pešpot in kolesarsko pot. ZVKDS je star obokan kamnit avstro-ogrski podhod in most čez potok Javornik tudi zaščitil, a je bilo prepozno. Kamnit obokan podhod so vseeno podrli. Zato pa je ZVKDS ob pomoči gradbincev uspel organizirati razstavljanje kamnitega podhoda blok za blokom, tako da se ga lahko postavi kje drugje. Je pa treba reči, da je trenutno zaščiten železniški kamniti most čez potok Javornik prav tako iz leta 1870," pravi arheolog.

"Menim, da v deželi, ki se ima za trajnostno naravnano, ne bi smelo več prihajati do rušenja tako zdravih reči, kot je bil ta podvoz, pa če je spomeniško varovan ali ne. Preveč spoštovanja vrednega dela je bilo v njem in mi smo z težko mehanizacijo vse to porušili," pove konservatorka Saša Lavrinc z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer so sodelovali pri podiranju in organizaciji shranjevanja kamnov, z natančnim posnetkom podhoda pa mu omogočili tudi nadaljnje življenje v zemljevidu google.

Danes je na območju Javornika spomeniško zavarovanih devet memorialnih obeležij (vsi so razglašeni za kulturne spomenike), dve hiši, obe na Cesti v Rovte, ki imata status dediščine in dva kamnita mostova s statusom priporočilne dediščine. Priporočilna dediščina postane dediščina, ko jo občina vključi v občinski prostorski načrt (OPN), pove Saša Lavrinc z ZVKDS-ja, ki so postali na Javornik posebej pozorni ob vzdrževalnih delih na gorenjski železniški progi, "po tem, ko je postalo jasno, da smo kot spomeniška služba zaradi neevidentiranosti kamnitega podvoza izgubili možnost njegovega varovanja".

Čemu je bil namenjen najden podstavek?
Med rušenjem podhoda so za namene gradnje novega betonskega podhoda odstranili del železniškega nasipa iz časa gradnje Gorenjske železnice v letu 1870. Pri tem so našli kamnit marmornat podstavek, ki je verjetno narejen iz pohorskega marmorja. "Gre za nek podstavek, ki ima v sredini kvadratasto luknjo in na vrhu dve manjši luknji za pritrditev nečesa. Morda bi lahko šlo za podstavek za neko razpelo ali kip. Nihče ne ve, kaj bi to bilo. Verjetno pa ne gre za kos kmečke arhitekture, morda predmet izhaja iz Javorniške graščine. Vemo, da so graščino leta 1838 temeljito obnovili. Nasip za železnico pa je sledil leta 1870, tako da bi lahko odpaden material od graščine uporabili za ta nasip. Ampak to je samo domneva," pove Humerca.

S podjetjem SIJ Acroni so se dogovorili, da opravijo arheološke raziskave na območju nekdanje Mulejeve domačije. Ta hiša je bila svoj čas ena najbolj markantnih stavb na Javorniku, porušili pa so jo med zadnjimi. Mulejeva hiša je bila za rušenje sicer predvidena že v 70. letih, vendar so notri uredili delavska stanovanja. Potem, ko je leta 1999 v hiši zagorelo, so jo 2002 dokončno podrli.

V želji, da bi ugotovili stanje stavbnih temeljev pod nasutjem parkirišča in njeno arhitekturno zgodovino ter približno starost, so tako z Oddelkom za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in ob pomoči podjetja SIJ Acroni dva tedna preiskovali območje. Kakršenkoli drobec, ki priča o zgodovini izginule vasi in času pred popolno industrializacijo območja, je dragocen za lokalno okolje, saj predstavlja košček mozaika v popolnoma izgubljeni in pozabljeni bogati zgodovini območja.

Tudi stari čevlji so priče preteklih dob
"Zavržen pošvedran čevelj, zdrobljeno steklo televizijskega ekrana in star ključ iz ruševin, ali pa obesek za ključ garderobne omarice z železniške postaje Ljubljana, glava otroške igralne punčke in drugi naključno izgubljeni predmeti iz nasutja parkirišča morda res niso nič posebnega ali nepričakovanega, so pa na svoj način presunljive in neposredne priče življenjskih poti in usod ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z nekdanjo Mulejevo hišo," nam pove vodja arheoloških izkopavanj na Javorniku, dr. Katarina Katja Predovnik, sicer izredna profesorica na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete UL.

V dvanajstih delovnih dneh, ki so jih imeli študenti na voljo (izkopavanja so bila v časovnem, kadrovskem in finančnem obsegu zelo omejena), so poskušali predvsem odkriti in dokumentirati natančno lokacijo in del tlorisa nekdanje Mulejeve hiše. Čeprav je bila sicer porušena pred komaj dvajsetimi leti, o njeni podobi in stavbnem razvoju ni znanega prav veliko, pove vodja izkopavanj.

"Pravzaprav niti ni šlo za prava arheološka izkopavanja, saj smo le odstranili tampon makadamskega parkirišča in del ruševinskega nasutja, le toliko, da smo razgalili in dokumentirali vrh še ohranjenih zidov. Do geološke podlage smo izkopali le manjši testni jarek na območju nekdanje gostilniške kuhinje in dvorišča ob južnem vhodu v hišo, da bi ugotovili, kako je bila stavba zgrajena, kako se je skozi čas nemara spreminjala, kdaj sploh je bila zgrajena, in da bi preverili, ali se pod njo morda nahajajo še starejše ostaline."

Po besedah Katarine Katje Predovnik so v zemeljskih plasteh, ki so bile odložene v času pred izgradnjo hiše, našli nekaj odlomkov lončenega posodja in novec. "Zaenkrat teh najdb še ne moremo natančneje časovno opredeliti, saj jih moramo še temeljito očistiti in analizirati. Domnevamo pa, da so novoveške."

Kot eno najlepših najdb omenja umetelno kovan železen tečajni okov za vrata. "Posebno pričevalno vrednost pa imajo denimo odlomki zeleno loščenih pečnic z reliefnim okrasom, ki jih lahko s pomočjo ohranjene fotografije pripišemo secesijski lončeni peči z začetka 20. stoletja. Ob tej peči so se nekoč greli gostje gostilne Pri Kosmaču, ki je delovala v hiši do druge svetovne vojne."

Točna starost Mulejeve hiše ni poznana, gotovo pa je glede na stare zemljiške katastre v jedru stara več kot 200 let. Predvsem pa je zanimiva njena lokacija, saj je hiša stala v samem vaškem jedru, neposredno na križišču glavne (deželne) ceste Ljubljana – Podkoren – Dunaj in odcepa proti prelazom čez Karavanke na Koroško. Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske omenja, da je bila to ena izmed glavnih tihotapskih vpadnic, po kateri so tihotapili sol, tobak, med in vino na Koroško ter obratno. Na Javorniku pa je bila mitnica, kjer so od uvoženega blaga pobirali mitnino.

Ko so lani gradili nov podhod za železnico, so ob nekdanji Mulejevi hiši kopali štirimetrske jarke za nov plinovod in v teh jarkih so bile številne naključne najdbe, ki morda lahko nakazujejo na morebitni obstoj talilne peči, pove Humerca. Našli so plasti žganine z vključki stare, slabo izkoriščene žlindre, oglja in drobcenimi fragmenti keramike. "Domneva je, da je morda sredi vasi stala talilna peč, okoli katere se je izoblikovala sama vas. Tega z arheološkimi raziskavami nismo potrdili, smo pa dobili velike količine različno stare in na videz različne žlindre. Ta se pojavlja tudi v temeljih v gradnji," še pravi Humerca.

Vir razvoja in zatona
Prve znane omembe kraja oziroma železarskih obratov na Javorniku (Jauerburg) so iz časa prve polovice 16. stoletja. Omembe v pisnih virih o pridobivanju železa v planinah nad Javornikom pa lahko zasledimo že okrog leta 1400. Vendar pa lahko domnevamo, da je tradicija pridobivanja železa na teh območjih prisotna že prej, to pa je bila kasneje razlog za razvoj vasi, ki je nadaljevala tradicijo kopanja rude. Z njo sledimo dolgi zgodbi, prek prvih plavžev in fužin do industrijske revolucije z tovarno Kranjske industrijske družbe, pa vse do Železarne Jesenice. "Rečemo lahko, da je prav železo omogočilo razvoj Javornika ter na koncu tudi povzročilo njegovo izginotje. Javornik je z svojo stalno željo po železarskem razvoju sčasoma pogoltnil samega sebe," pravi Humerca.

Kot sklene Humerca, smo danes "tako ostali brez podrobnejše dokumentacije in materialnih ostankov preteklosti tega območja kot tudi naselbinske in materialne dediščine, ki priča o identiteti nekega kraja. Z menjavo generacij je zbledel tudi kolektivni spomin na bogato dolgoletno zgodovino začetnih nosilcev razvoja kraja. Ne nazadnje so lokalni prebivalci z izginotjem jedra vasi izgubili svojo identiteto".

Dejansko zgodovinskega dela Javornika praktično ni več, zato zanj ni mogoče vzpostaviti varovanja, razloži Saša Lavrinc. "Nekoč sta bili tu dve jedri – graščinsko in vaško, obe sta bili podrti za potrebe železarske industrije, ki je prav tako zgodovinsko vpeta v ta prostor. Z graščinskim območjem je povezana zgodovina družine Zois. Vsa ta dejstva in fenomen, kako lahko industrijske potrebe popolnoma spremenijo identiteto kraja, kličejo po obliki varstva, ki ga imenujemo arhivsko varstvo. Zanj je potrebno zbrati čim več gradiva, ki izkazuje obstoj objektov in dejavnosti v njih. Zato podpiramo tudi zadnje raziskave, ki jih je opravil oddelek za arheologijo."

Nazaj k Mulejevi hiši
Prvi zgodovinski podatki se za Mulejevo hišo pojavijo v popisu prebivalstva iz leta 1754, ko v hiši živi družina Kocijan skupaj z dvema služabnikoma in pastirjem. Gre za svobodnjaško družino, ki je edina v vasi sodila pod gospostvo Bela Peč. V zgodovinskih dokumentih se okoli leta 1800 kot lastnik hiše začne omenjati družina Kosmač. Pozneje se zaradi novih zakonskih vezi z njo v vezi pojavlja priimek Kolbl, ki je pripadal Simonu Kolblu, gospodu, ki je bil v 60. letih 19. stoletja tudi zaposlen v upravi podjetja Zois na Javorniku. Domačijo je podedovala njegova hčerka Natalija Kraupp, roj. Kolbl, ki je vodila gostišče, sama pa je slovela kot ugledna osebnost in dobrotnica, med drugim gasilcev, itd. Po koncu druge svetovne vojne je prišla domačija v last družine Mulej, ki so v stavbi odprli mesnico.

Mulejeva hiša je resda stala na Javorniku še ne tako dolgo nazaj, a tudi kar je od stavbe pod površjem danes še ohranjenega, bo kmalu do kraja uničeno zaradi izgradnje nove dovozne ceste do kompleksa valjarne družbe SIJ Acroni.

Arheologija ne raziskuje le oddaljenih stoletij
Zakaj z arheološkimi metodami raziskovati obdobja, ki se v resnici niso zgodila tako dolgo nazaj? Arheologom že nekaj časa niso zanimiva le časovno izrazito oddaljena obdobja, ampak se lotevajo tudi najdišč s sledmi bližnje nam zgodovine. Kot pove Katarina Katja Predovnik, se arheologija povsod po svetu v minulih dveh ali treh desetletjih loteva vse bolj nedavne preteklosti. "Tako imenovana arheologija sodobne preteklosti na arheološki način, torej z uporabo arheoloških metod in pristopov, preučuje materialne ostaline in sledi iz časa, ki ga zaobsega še živi spomin sodobnikov. Pri tem se seveda ne moremo izogniti povezovanju različnih virov informacij, poleg tvarnih, arheoloških torej še pisnih in ustnih virov, fotografskih in avdio-vizuelnih zapisov, s tem pa tudi interdisciplinarnemu načinu dela, integraciji arheoloških pristopov z antropološkimi, zgodovinskimi in sociološkimi. Med trenutno najbolj priljubljenimi tematikami v arheologiji sodobne preteklosti so prva in druga svetovna vojna ter obdobje hladne vojne v Evropi in ZDA," pojasni.

Sama na arheološkem oddelku FF poučuje predmete s področja arheologije mlajših obdobij, ki zajema razdobje od visokega srednjega veka do sodobnosti (povedano drugače, od 11. stoletja našega štetja dalje). Vključuje torej tudi arheologijo sodobne preteklosti.

Skupna prizadevanja zavzetih ljubiteljev dediščine
Posluh za izkopavanja, ki bi lahko prinesla vsaj kakšen drobec o vedenju ljudi in stavb, ki so nekoč predstavljale Javornik, je poleg arheologov pokazalo kar nekaj deležnikov - med domačini še zavzeta ljubiteljica lokalne kulturne dediščine Petra Alič z bližnje Koroške Bele. Študentom arheologije je pri odstranjevanju parkiriščnega nasutja z rovokopačem priskočil na pomoč Gaber Šebjanič, Aleš Košir je pomagal pri fotografiranju izkopišča iz zraka. Dragocen je bil tudi prispevek nekdanjih stanovalcev Mulejeve hiše in drugih domačinov, ki so z arheologi delili spomine in fotografije iz družinskih albumov. Pobudi zavzetih posameznikov in ZVKDS-ja je prisluhnilo tudi podjetje SIJ Acroni, ki je raziskavo materialno podprlo.

Zgodovina Javornika je danes vsaj nekoliko jasnejša tudi zaradi prizadevanj posameznikov, ki jim je mar za usodo kulturne dediščine. Saša Lavrinc takšna prizadevanja pozdravlja. "Menim, da predani posamezniki in skupine, kot so civilne iniciative, lahko dosežejo več kot v velike birokratske sisteme vključeni državni uradniki. Podpiram njihovo delovanje in če lahko kaj konkretnega storim zanje, toliko bolje. Opažam tudi, da je vedno več prebujenega prebivalstva, ki so kritični do dogodkov v njihovi bližini, kar se mi zdi zelo v redu."

Kaj lahko naredimo za ohranitev kulturne dediščine?
In kaj lahko posameznik naredi za ohranitev oziroma ustrezno zaščito dediščine? Eden od korakov je, da vloži pobudo za vpis v register dediščine ali za razglasitev že vpisane dediščine za kulturni spomenik. Po besedah Saše Lavrinc bo verjetno tako ostalo tudi po začetku vzpostavljanja Varstvenih območij dediščine, ki bodo nadomestila sedanjo obliko varstva. "Sicer pa posamezniki lahko največ storijo s spoštovanjem obstoječega, z zavedanjem, da identiteta njegovih prednikov ni steber kozolca, ki nosi police za knjige, ampak kozolec sam, skupaj s krajino, ki ga obdaja. Enako je s hišami, dvokapnimi strehami, barvami kritin. V nekem historičnem okolju, iz katerega koli obdobja, se je ob izgradnji vzpostavila identiteta tistega prostora, spoštujmo ga, ne tlačimo novodobnih kockastih hiš z ravnimi strehami v naselje, zgrajeno v 60. letih. Ohranimo naselja, kot so bila zastavljena in na novo urbaniziranih površinah pokažimo, kaj znamo sodobnega zgraditi. Pustimo času, da pušča sledi, dovolimo si ustvarjati nove sledi, ki ne bodo podirale starih."