Gospod s prijetnim goriškim naglasom se je vse življenje navduševal nad najnovejšo tehnologijo. Že kot mladenič si je dolgo prizadeval, da bi tisti fotoaparat popravil, čeprav ni imel na voljo veliko sredstev.

Rusjan je za novo stalno razstavo Goriškega muzeja v Vili Bartolomei v Solkanu z naslovom NePozabljeni predmeti daroval kar nekaj stvari in spominov.

Nova postavitev prikaže "delček zbirk prek predmetov, ki so se skozi desetletja uporabljali in smo jih ob tehnološkem napredku, v katerem drvimo, nadomestili z novimi, ter s tem nanje skoraj pozabili," piše v predstavitvi.

Lepilo iz moke in pošta iz koncentracijskega taborišča

Da je Bogo Rusjan zapolnil luknje v mehu fotoaparata, je lepilo napravil kar iz moke in vode ter ga pobarval s črnilom.

"Moj oče je imel mehanično delavnico, tako da sem imel na razpolago veliko orodja in sem lahko vse popravil. Ker takrat vijaka nikakor nisi dobil v trgovini, sem ga napravil kar sam, iz žeblja. Vse sem popravil in ‘poflikal’ ter sem kmalu lahko posnel svoje prve fotografije. Deloval je!" pripoveduje z zanosom.

Posebno mesto med fotografijami, ki jih je napravil s tem aparatom, ima slika njegove družine: ko so njegovega očeta odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče, jo je vzel s sabo.

"Nič drugega ni imel pri sebi, na to fotografijo je napisal svoj naslov in kratko sporočilce, s katerim nas je pozdravil, prijazne okoliške ženske pa so poskrbele, da je po pošti prišla do naše družine," pripoveduje in doda, da se je kmalu srečno vrnil tudi njegov oče.

"Frajer" z bliskavico

Kar nekaj let je uporabljal svoj stari fotoaparat, dokler ni s svojo prvo plačo – ali nekaj teh plač, ne spomni se natanko – kupil tedaj najnovejšega modela z bliskavico.

"Takrat je bil moderen. Ko sem ga kupil, sem imel približno 25 let," pripoveduje in pokaže, da je težko bliskavico nosil čez ramo, ko jo je uporabil, pa se je zabliskalo. "Kot strela," pripomni. Res je, takrat je bil "frajer", hudomušno prizna, ko ga podrezam.

Bogo Rusjan je muzejski zbirki daroval tudi enega prvih prenosnih računalnikov, ki ga je uporabljal v službi. "Oh, na tem računalniku se ni dalo veliko narediti, saj ni imel operacijskih sistemov kakor današnji. Na njem sem si delal le kake zapiske in shranil kako fotografijo. Ampak takrat je ena sama slika šla na celo disketo – tako da ta računalnik ni bil posebej uporaben," poudari in se zasmeje.

Pri delu je uporabljal tudi stacionarni telefon. "Prej sem na pamet znal telefonske številke več deset ljudi. V trenutku, ko sem dobil telefon, ki je imel tudi možnost shranjevanja številk, sem vse pozabil, zelo hitro so izparele iz spomina," se spominja.

Pokaže mi še prvi prenosni radio, ki ga je kupil na začetku 60. let prejšnjega stoletja.

"Ko smo šli na izlet, smo s sabo nosili radio, vzeli smo tudi zalogo baterij, ki smo jih porabili v enem dnevu. Imeli smo ga kar precej na glas in se malo važili v družbi, malo smo plesali," pove.

"Tega nisem nesel na odpad, a mnogo stvari, ki sem jih imel doma, sem odvrgel," še doda.

Tehnologija se je skozi desetletja pospešeno razvijala pred njegovimi očmi. "Nikoli si ne bi mislil, da bo šlo tako hitro," poudari in pripomni: "Ko sem imel tisti prvi fotoaparat, si človek ni mogel zamišljati, da bomo kdaj prišli na stopnjo, ki jo imamo danes. In niti zdaj ne vemo, kaj bo čez dvajset let."

"Pogosto gre za povsem običajne predmete"

"Osnovnošolci 90 odstotkov teh predmetov ne poznajo," pove kustos pedagog David Kožuh iz Goriškega muzeja, ki je neobičajno razstavo zasnoval.

"Pogosto gre tudi za povsem običajne predmete, ki pa imajo posebno zgodbo ali nenavadno zgodovino. To so stvari, ki pri ljudeh vzbujajo začudenje," pojasnjuje in nadaljuje: "navadna kolesa so imela na primer nekdaj vsako svojo registrsko tablico, mizarji pa so imeli v svoji delavnici majhno kletko, v kateri so hranili pravega murenčka, ki jim je med delom pel in krajšal čas."

Ko se sprehaja po primorskih krajih, njegovo pozornost pritegne marsikaj: tako je na razstavo pripeljal telefonsko govorilnico, ki je še pred kratkim stala na novogoriški ulici, in zapis "carina", ki je med Gorico in Novo Gorico nekdaj označeval mejo in so ga odstranili dan pred vstopom v Evropsko unijo.

Ko je iskal predmete za razstavo, je bil še sam pogosto presenečen, prizna.

Plačevanje vstopnic za kino z nenavadnimi predmeti

Kožuh je zasnoval vznemirljivo postavitev, ki se zgleduje po nekdanjih kabinetih čudes. Ti so se pojavili v 16. stoletju, ko so želeli avanturistični zbiratelji pri obiskovalcih vzbujati radovednost in začudenje.

Ena najznamenitejših je bila zbirka danskega biologa in antikvarja Oleja Worma, ki je zbiral čudesa iz sveta živali, pa tudi naprave in etnografske predmete z različnih delov sveta.

V Ljubljani so v drugi polovici 18. stoletja ustanovili Naturalienkabinet, ki ga je vodil naravoslovec Baltazar Hacquet. Svoje eksponate je zbiral po vsej Evropi.

Tudi na Primorskem so poznali takega zbiratelja: Štefana Štekarja, ki je živel med letoma 1899 in 1986 in je bil rojen v Ajdovščini, njegovo zbirko pa hrani Goriški muzej. Na razstavi najdemo tudi nekaj njegovih raritet.

"Bil je upravitelj kina v svojem rojstnem kraju in obiskovalci so mu vstopnice pogosto plačevali kar z nenavadnimi stvarmi, ki jih je potem hranil v svoji dnevni sobi in jih predstavljal vsakemu, ki je prišel na obisk," pripoveduje Kožuh.

Že kot sedemletnik je našel lončeno posodo z beneškimi novci, z leti pa je kot amaterski arheolog zbral na tisoče nenavadnih predmetov. V njegovi zapuščini so našli celo filme, ki so v svetu že veljali za izgubljene. Za tokratno razstavo so izbrali razne relikvije, spominke iz prve svetovne vojne in predmete iz Afrike.

Od snežne krogle do jurja

Na razstavi so zbrali tudi predmete z vsega sveta, ki se sprva zdijo vsakdanji, a skrivajo zares nenavadno zgodovino.

"Zanimiva je zgodba o tem, kako je nastala snežna krogla. Naredil jo je znanstvenik, ki je skušal na prelomu v 20. stoletje nadgraditi Edisonovo žarnico, da bi bolje svetile, saj sprva niso imele močne svetlobe. V stekleno kroglo je skušal vliti vodo, da bi bolje svetila. Ker mu ni uspelo, je vanjo dal različne snovi. Začel je dodajati še zdrob, ko je videl, kako se premika po krogli, se je odločil, da projekt izdelave novega izuma opusti. Namesto tega je iz lesa izrezljal cerkvico in uspešno populariziral nov okrasni predmet," razlaga kustos in doda, da njegovo podjetje take krogle izdeluje že generacije.

Mnogo takih in drugačnih zakladov kustosi najdejo tudi popolnoma po naključju, kadar čistijo in preurejajo svoje depoje, pripoveduje Kožuh. Tako so v enem od manjših depojev našli denimo baterijski kodralnik za lase iz leta 1930, za katerega so tedanji oglasi trdili, da zmanjšuje tudi količino sivih las. "Pri meni to ni delovalo," se zasmeje sogovornik.

Na razstavi lahko vidimo tudi nastavek za prvo primorsko zastavo iz leta 1941, drugo različico pločevinke, ki so jo izumili v ZDA in jo uporabljali za pivo, ter bankovec iz Kraljevine SHS, zaradi katerega tisočaku še danes pravimo "jurja". Na tedanjem bankovcu za tisoč dinarjev je namreč upodobljen sveti Jurij.

Še mnogo predmetov – od starinskega vrtalnika za zobe, ki so ga uporabljali zobozdravniki, do baterije iz 70. let prejšnjega stoletja, ki si jo napolnil tako, da si jo vtaknil v vtičnico – mi pokaže David Kožuh, a v zakladnici zgodb ostane še mnogo neodkritega.

Zgodovina prenosnih telefonov

Razstava med drugim obsega tudi elektronske naprave in različne nosilce podatkov (diskete, vinilne plošče, filmski trak idr.) ter telefonijo.

Zanimiv je prikaz, katere so funkcije sodobnih pametnih telefonov in katere prenosne naprave – od predvajalnikov glasbe do videoigric – so ljudje nosili s sabo nekdaj, danes pa jih nadomešča ena sama tanka ploščica.

"Nekateri lastniki se od starih prenosnih telefonov niso hoteli ločiti, saj jih čuvajo, da jih bodo morda nekoč pokazali vnukom," proces iskanja naprav opiše Kožuh, ki se je med postavljanjem razstave poglobil v razvoj prenosnih telefonov. Tako lahko v vitrinah vidimo najbolj legendarne, prelomne in vplivne modele, ki smo jih nekdaj nosili po žepih.

"Danes je samoumevno, da imajo vsi telefoni igrice, a prva nokia, ki je imela igrico Snake, se je pojavila leta 1998," pripoveduje.

Približno petnajst let stare prenosne telefone lahko še dobimo po slovenskih domovih, starejši pa so redkejši, pove sogovornik, ki se je pri raziskovanju srečal tudi z zelo nenavadnimi primerki telefonov, ki so bili denimo zelo majhni, malo večji od ženske šminke, ali pa prenosni telefoni, namenjeni predvsem igranju videoigric.

"Če ti je zmanjkalo baterije v telefonu, si ga odprl in jo enostavno zamenjal," razlaga kustos in nadaljuje: "Ko pridejo sem mladostniki, jih rad vprašam, ali imajo pri svojih mobilcih še vedno originalna zvonjenja in ozadja. Že vnaprej vem, da bodo rekli ne. Razlagam jim, kako smo včasih personalizirali telefone. Pri mobi reglji si dobesedno zamenjal anteno in obroček okrog nje, lahko si zamenjal ploščico okrog tipk, pri naslednjih modelih pa si lahko zamenjal celo ohišje."

Razvoj je potekal hitro: pojavil se je prvi telefon z barvnim zaslonom, pa s funkcijo Bluetooth, prvi z zunanjo kamero, pa z GPS-om, prvi telefon s sistemom Android ...

"Dandanes si uporabe telefonov ne predstavljamo brez ‘sebkov’, pa vendar sprva mobilni telefoni niso imeli te funkcije," poudari Kožuh in pojasni, da so telefoni prvo notranjo kamero dobili šele okrog leta 2003.

Kaj je to čebelon, žurman, broštulin?

Na postavitvi sem si ogledala tudi veliko etnoloških predmetov, ki so jih našli v depojih Goriškega muzeja, kjer so jih hranili dolga leta. Večina od njih ima zelo posebna imena.

Tu je na primer "čebelon", predmet, podoben košari, v katerem so sušili orehe, "žurman" je naprava za luščenje koruze, v "broštulinu" pa so pražili kavo.

"V različnih vaseh obstajajo različne različice poimenovanja teh stvari ali celo popolnoma drugačna imena," poudari kustos in etnolog Rok Bavčar.

V dveh nadstropjih depojev v približno 40 sobah ima muzej na desettisoče stvari, ki so skrite pred javnostjo in čakajo na priložnost, da jih pokažejo v vitrinah. Zanje redno skrbijo in jih čistijo, nekatere izmed njih tudi restavrirajo, vse pa razvrstijo v tematskih sobah, jih opremijo s številkami in vpišejo v poseben register.

"Največkrat je tako, da nas ljudje pokličejo, ko se selijo ali ko umre starejša oseba. Takrat ostane za njimi veliko predmetov, mi pa se odpravimo tja in jih pregledamo. Tudi sicer nam skoraj vsak dan ponujajo predmete, mi pa razmislimo, ali bi jih vključili v svojo zbirko. Stalno smo v stiku z javnostjo," zanimive dneve v svoji službi opiše Bavčar.

"Najraje pa imamo predmete, ki nosijo neko zgodbo, pripovedujejo o zgodovini družin ali o preseljevanju ..." še povzame in na koncu poudari: "Vedno se vprašamo: Kaj je ta predmet? Kaj je pomenil ljudem?"