Čilska mornarica je 715-kilogramski kip, ki ga imenujejo Moai Tau, v Santiago prepeljala leta 1870. Osem let pozneje so ga postavili na ogled v Narodoslovnem muzeju.

Skulpturo bodo zdaj s tovornjakom prepeljali v pristaniško mesto Valparaíso, kjer jo bodo vkrcali na približno petdnevno plovbo z ladjo do odročnega Velikonočnega otoka, ki ga staroselci imenujejo Rapa Nui. Vrnitev monolita je "pomembna gesta v odnosu do staroselskih ljudstev," je pojasnil kurator muzeja Cristian Becker.

Iniciativa je del širšega programa za repatriacijo, s katerim skušajo prebivalci pacifiškega otoka nazaj na rodna tla vrniti sakralne predmete, arheološke artefakte in posmrtne ostanke prednikov.

S podobnimi pogajanji poskušajo dobiti svoje artefakte nazaj od številnih svetovnih ustanov, tudi od slavnega (oz. v primerih repatriacij zloglasnega) Britanskega muzeja. Prizadevajo si denimo, da bi jim londonski muzej vrnil 2,13 metra visok monolit iz bazalta, ki ga na domačen otoku imenujejo “Hoa Hakananai’a”, "izgubljeni prijatelj". Leta 1868 so ga Angleži prepeljali z otoka; kapitan ladje Topaze Richard Powell je orjaški artefakt izročil v dar kraljici Viktoriji, ki ga je nato posredovala Britanskemu muzeju.

Prva repatriacija znotraj države
"Tokrat se bo moai prvič vrnil s celine nazaj na otok," je na tiskovni konferenci poudarila ministrica za kulturo Consuelo Valdes. "To je sad obširnejših naporov ministrstva za vračanje del in zbirk v njihove domovine."

Pod Unescovim varstvom
Velikonočni otok, ki leži dobrih 3 tisoč kilometrov od obale Čila, je dom več kot tisoč orjaških kipov glav, ki so jih pred več stoletji iz vulkanske kamnine izklesali staroselci. Kipi so otoku prinesli tudi zaznamek na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Predstavniki skupnosti Rapa Nui so v Narodoslovnem muzeju v čilski prestolnici pripravili počastitveno slovesnost ob predaji kipa; ob tem opozarjajo, da ima muzej v svojih arhivih še dve manjši skulpturi z otoka. Ta, ki jo zdaj vračajo, bo stalno mesto dobila v antropološkem muzeju očeta Sebastiána Englerta na otoku.

Na Velikonočnem otoku je sicer še toliko monolitov, da so nekateri še neodkopani, odvrženi ali spregledani, država pa nima zadostnih sredstev, da bi za vse poskrbela na primeren način. Ker so izklesani iz vulkanske kamnine, jim škodo na daljši rok povzročata tudi veter in dež.