Po besedah avtorja razstave Ivana Kordiša razstava obsega dvajset panojev in redke ohranjene predmete. Kočevje je bilo v svoji 550-letni zgodovini večkrat v primežu ognjenih zubljev, ki so poleg mesta uničili tudi njegov arhiv, pravi Kordiš.

Na ogled bo listina cesarja Jožefa I. iz leta 1707, s katero je ta obnovil in potrdil pravice in svoboščine mesta Kočevje, kakor jih je podelil že cesar Friderik III. leta 1471. V razstavo so vključeni tudi žezlo kočevskega mestnega sodnika, portret cesarja Leopolda I., ki je Kočevje leta 1667 podaril kočevskemu grofu Volfu Engelbertu Auerspergu, in portret njegovega brata Janeza Vajkarda Auersperga, ki se je leta 1674 lotil gradnje mogočne grajske rezidence sredi mesta.

Videti bo mogoče še portret že omenjenega grofa Volfa Engelberta Auersperga, ki je imel v svojem knežjem dvorcu v Ljubljani knjižnico z več tisoč enotami oziroma eno največjih plemiških knjižnic na tedanjem Kranjskem in tudi širše, risbo kočevskega gradu in mesta iz Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske, nedatiran prepis listine iz leta 1614, ki določa obseg mestnega pomirja, in grb Kočevja, ki ga je ob njegovi 500-letnici leta 1971 izdelal domačin Stane Jarm.

Zgodovina Kočevja oziroma mesta na okljuku Rinže je tesno povezana s srednjeveško kolonizacijo Kočevskega. Kočevje je v 15. stoletju začelo gospodarsko prehitevati sosednjo Ribnico in postalo glavno regijsko središče. Po ustanovitvi leta 1471 je bilo sprva last Habsburžanov, pozneje so ga imele v zakupu številne plemiške rodbine. Leta 1667 je cesar Leopold I. mesto podaril grofu Volfu Engelbertu Auerspergu. Družina Auersperg je z mestom in Kočevskim ostala tesno povezana vse do konca druge svetovne vojne.

Kočevje je bilo več kot 600 let središče nemškega jezikovnega otoka sredi slovenskega narodnostnega ozemlja. Sodobno Kočevje je upravno, gospodarsko, versko, izobraževalno in kulturno središče največje slovenske občine in njena edina mestna naselbina.

Razstava bo na ogled do konca oktobra prihodnje leto.