To je bil samo eden od odmevnejših primerov, ki jih je obravnaval posebni oddelek zveznega preiskovalnega urada (FBI), izurjen za preganjanje zločincev v svetu umetnosti. Izkazalo se je, da nizozemsko platno Učenjak šili svoje pero, ki ga je naslikal Solomon Koninck, sodi v zbirko družine Adolpha Schlossa, ki mu je vichyjevska vlada v Franciji pred 75 leti zasegla lastnino.

Za portretom, ki je na neki točki krasil celo pisarno Adolfa Hitlerja, se je po koncu druge svetovne vojne izgubila vsaka sled. Po več desetletjih se je nato pojavil na radarju dražbene hiše Christie's, ki je FBI obvestila, da neki trgovec iz Čila skuša prodajati sliko sumljivega porekla.

"Dokazi so bili resnično neovrgljivi," je za tiskovno agencijo nekaj dni po predaji slike družini Schloss povedal agent Chris McKeogh. "Nobenega dvoma ni bilo, da je to slika, ki so jo pogrešali."

Sorodna novica Kukavičja jajca v svetu umetnosti: bi znali prepoznati slikarski ponaredek?

Ustanovitelj oddelka za umetnostno kriminaliteto Robert Witman se spominja, da včasih lov na umetnine "ni ravno utiral poti do direktorskega stolčka". 14 let pozneje je oddelek deležen veliko večjega spoštovanja kot nekoč – še posebej, ker so agenti v zadnjih letih uspešno speljali več primerov vračanja kulturne dediščine. "Ljudem se zdi, da je kul, kar počnemo," povzema Tim Carpenter, ki je na čelu enote v Washingtonu. "Mislim, da smo podrli ogromno predsodkov, tudi znotraj organizacije. Zdaj moj telefon kar naprej zvoni, ker hoče biti toliko ljudi v naši ekipi."

Oddelek je od svoje ustanovitve leta 2005 pripomogel k vrnitvi skoraj 15 tisoč predmetov v skupni vrednosti 800 milijonov dolarjev; zasluge imajo za več kot 90 pravnomočnih obsodb.

Chagall, Renoir in rubinasti čeveljci
Samo v zadnjem letu je FBI uspešno zasegel sliko Marca Chagalla, ki so jo neznanci priletnemu paru z Manhattna iz stanovanja ukradli pred več kot 30 leti, pa v času nacizma ukradeno platno Augusta Renoirja in par "rubinastih čeveljcev", ki jih je leta 1939 v filmu Čarovnik iz Oza nosila Judy Garland (vredni so več milijonov dolarjev!).

O tem, ali se bo FBI vključil v preiskavo ali ne, ne odloča denarna vrednost ukradenega predmeta, pač pa njegova "neoprijemljiva vrednost", pa naj gre za zbirateljske bejzbolske kartice ali za stradivarko, vredno pet milijonov dolarjev. Lep primer te filozofije so omenjeni čeveljci, ki so pred 13 leti izginili iz muzeja Judy Garland v Minnesoti. "Ljudi se je ta primer dotaknil," ugotavlja Carpenter. "Zdelo se jim je res pomembno, češ da gre za del ameriške dediščine." Agenti, ki jih sprejmejo v ekipo, morajo po Carpenterjevih besedah "razumeti, zakaj sta kultura in umetnost pomembni za človeštvo".

Kaj ima s tem vojna v Iraku?
Pred prelomnim letom 2005 so ZDA močno zaostajale za Evropo na področju boja proti tatovom umetnin. Oddelek je FBI ustanovil predvsem zato, da bi izsledil antikvitete, ki so po ameriški invaziji Iraka izginile iz bagdadskega muzeja. Robert Witman, ki je danes zasebni svetovalec, je bil torej prvi FBI-jev "lovec na umetnine". Po njegovih izkušnjah so tatovi umetnin "najranljivejši" v trenutku, ko se skušajo svojega nezakonitega plena znebiti: "Resnična umetnost kraje umetnin ni v kraji, ampak v prodaji." Ko se je leta 2008 po 20 letih upokojil, je Wittmanu uspelo vrniti umetnine v skupni vrednosti 300 milijonov dolarjev.

Sorodna novica Krivca za največji rop umetnin v ameriški zgodovini ušla kazni

Največji rop je ostal nerazrešen
Napredek tehnologije policiji sicer ni vedno v pomoč, ampak se lahko izkaže tudi za dvorezen meč – ukradena dela je dandanes lažje anonimno prodati na (spletnem) črnem trgu. Najtrši oreh v zgodovini oddelka za umetnostno kriminaliteto je drzni rop muzeja Isabelle Stewart Gardner v Bostonu. Leta 1990 so tatovi iz stavbe odkorakali s 13 umetninami velikih mojstrov, kakršna sta Rembrandt in Vermeer. Skupna vrednost ukradenih del je presegala pol milijarde dolarjev.

Čeprav je za pomoč še vedno razpisana nagrada v višini deset milijonov dolarjev, se ni do danes pojavilo niti eno od ukradenih del. Rop velja za enega največjih ali pa kar največjega v zgodovini umetnosti. "Niti enega člana našega oddelka ni, ki ne bi sanjal o dnevu, ko bomo našli te umetnine," pravi Carpenter.