Tam jo bo mogoče znova občudovati v barvah, s kakršnimi je nagovarjala, ko jo je Carpaccio leta 1516 naslikal.

Oltarna slika Marija z detetom in šestimi svetniki je tako tudi zadnje delo, vključeno v 14 let trajajoči konservatorsko-restavratorski projekt, posvečen Carpaccievim delom, ki jih je umetnik ustvaril za naročnike v slovenski Istri in so tam tudi ostala. Predtem so izvajali tudi posege na slikah Predstavitev v templju in Pokol nedolžnih otrok, ki sta bili prvotno del orgelske omare.

V Restavratorskem centru se s tem končuje pomembno poglavje. "Občutki so zelo mešani. Od tega, da smo vesele, da je projekt zaključen, smo obenem tudi žalostne, saj vemo, da tako pomembnih slik v svetovnem merilu v Sloveniji nimamo. Sama se zavedam, kako veliko srečo sem imela, da sem se znašla ob pravem času na pravem mestu in da me obkrožajo ljudje, ki mi zaupajo," ob tem pove vodja projekta Barbka Gosar Hirci, ki je delo izvedla skupaj s sodelavkami Emino Frljak Gašparovič in Sanelo Hodžić.

Zadnja je bila torej na vrsti oltarna slika z upodobitvijo Svetega razgovora (Sacra Conversazione), precej razširjeno motiviko tistega časa, kjer je Marija z Jezusom na prestolu obdana s svetniki in donatorji. Dela na sliki so bila končana letos poleti, ko so konservatorke-restavratorke končale finalno retušo, ki je potekala več kot leto dni. Šlo je za zelo natančno delo in k temu je seveda prispevalo tudi to, da gre za umetnino beneškega mojstra, pove Gosar Hirci, ki je sicer tudi vodja oddelka za štafelajno slikarstvo na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS).

Konservatorsko-restavratorski posegi so potekali v skladu z načrtovanjem, presenetile pa so jih stare in popolnoma temne retuše. "Te so bile pod preslikavami italijanskega slikarja Corsoa Dusija, ki je sliko leta 1839 skoraj v celoti preslikal. Presenetile so nas predvsem zato, ker niso bile zaznane z nobeno preiskovalno metodo. Razlog za to lahko pripišemo materialom, ki jih je uporabljal Dusi. Prav odstranjevanje temnih retuš nam je vzelo ogromno časa, saj smo jih odstranjevale po milimetrih, vedoč, da se pod njimi skriva Carpaccieva barva," razloži.

Prevoz slike tako velikega formata je poseben izziv
Zdaj je na vrsti prevoz slike v Koper, kjer jo bodo namestili na oltar v desnem transeptu (prečni ladji) cerkve Marijinega vnebovzetja. Transport ni majhen zalogaj, saj gre za zares veliko delo, ki v višino meri 414 centimetrov, v širino pa 251 cm. Poleg tega pripada sliki okrasni okvir, ki meri 462 x 304 centimetrov. "Če si lahko zamislite, je premikanje takšne slike zahtevno. Ne smeš se dotikati lica, premisliti je treba vsak korak. Na srečo imamo na Restavratorskem centru usposobljeno in izkušeno tehnično ekipo, s katero že več let sodeluje Janez Novak, brez katerega vse akcije v zvezi z demontažami in montažami slik ne bi bile mogoče. Izjemno pomembno je, da lahko sodelujemo z zasebniki, ki so s srcem in znanjem pri stavi. Transport bo varovan, slika in okvir ustrezno zaščitena. Največji izziv pri montaži je zagotovo dviganje slike in nameščanje na steno. Vendar kot sem omenila, temelj dobre izvedbe sta načrtovanje in usposobljena ekipa," pove konservatorka-restavratorka.

Sorodna novica Carpaccieva oltarna slika: še zadnje dejanje 13-letnega restavratorskega projekta

Prihod Vittoreja Carpaccia (1465–1525) v Koper je povezan prav z naročilom te oltarne slike – v mesto je slikar prispel malo pred letom 1516 in nato v zadnjem obdobju življenja za Koper in Piran prispeval več del. Podrobnosti o okoliščinah naročila so pomanjkljive (naročilo slike se je v preteklosti povezovalo z dvema vidnima beneškima osebnostima v Kopru: podestatom Sebastianom Contariniijem in škofom Bartolomeom Assonico), nejasnosti pa so tudi glede prvotne lokacije.

Kdo so figure ob prestolu?
Znano je sicer, da je prvotno krasila stranski oltar, posvečen sv. Roku, zato je tudi figura sv. Roka na sliki postavljena na častni položaj desno od Marijinega prestola, s katerega svetnika blagoslavlja Jezus. Poleg sv. Roka so na sliki še (od leve proti desni): Hieronim v kardinalskem oblačilu, Jožef, Sebastijan in zavetnik Kopra Nazarij (prepoznamo ga po maketi mesta, ki jo drži v levici), zraven njega pa je Quirizio ali Quirino, rimski vojak, ki je bil s pastoralno vizitacijo identificiran leta 1660.

Kar ostaja neznanka, je natančna lega oltarja. "Prav tako se še raziskuje, kdaj je bil oltar uničen, kje točno je stal. Od takrat naprej je situacija glede premikanja slike nam neznana. Znani so nam vsaj trije posegi iz preteklosti, zadnji v 60. letih prejšnjega stoletja, tako da lahko rečemo, da so sliko vsaj štirikrat premaknili od podiranja oltarja. Vemo to, da je zelo dolgo krasila desni transept cerkve Marijinega vnebovzetja v Kopru, in to je lokacija, kamor jo bomo tudi mi oktobra namestili," pojasni Gosar Hirci.

Okvir, v katerega bodo po končanem konservatorsko-restavratorskem posegu znova namestili sliko, ni del izvirne opreme, ampak izhaja iz 19. stoletja. Tudi preostala dela v koprski stolnici imajo okrasne okvirje, ki so popolnoma enaki, in to je tudi razlog, da so se odločili za ohranitev obstoječega, pove. "Stanje je bilo stabilno. Potrebni pa sta bili čiščenje in barvanje. Obnova se je izvajala pod vodstvom kolegov na oddelku za les (Nuška Dolec Kambič, Tina Vrenko in Ana Strašek)."

Projekt Carpaccio je na nacionalni ravni eden pomembnejših projektov na področju likovne dediščine, začetek pa sega v leto 2010, ko je oddelek za štafelajno slikarstvo prevzel v konservatorsko-restavratorsko obravnavo omenjeni sliki z orgelske omare, ki ju je Carpaccio ustvaril leta 1523. Dela na teh slikah so bila končana leta 2018, leto pozneje so iz Kopra že pripeljali veliki finale projekta – oltarno sliko Marija z detetom in s šestimi svetniki. Vsakodnevno so izvajali različne postopke, med drugim odstranjevali neoriginalne plasti, kitali, retuširali in na koncu izvedli še lakiranje slike.

Veliko pomanjkanje kadra
Ves ta čas pa so na oddelku za štafelajno slikarstvo, kjer je zaposlenih pet konservatork-restavratork, izvajali tudi druge projekte. Gosar Hirci navaja zelo odmeven projekt Kruha in iger: Slikarstvo Toneta Kralja 1941–1945, kjer sta Zoja Bajdè in Petra Bešlagič z oddelka za naravoslovne raziskave sodelovali z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije. "Če povzamem, kljub temu da smo bile tri ves čas polno zaposlene s Carpacciem, smo se na oddelku trudile, da je delo na drugih slikah potekalo nemoteno. Morda v manjšem obsegu, pa vendar. Žal mi je, da nas je tako malo. Tudi drugi oddelki na Restavratorskem centru se spopadajo z velikim pomanjkanjem kadra. Zavedam se, koliko bi lahko naredili za slovenski prostor, če bi bile ekipe večje. S tem bi lažje poskrbeli ne le za ohranjanje naše dediščine, temveč tudi za prenos znanja na mlajše."

In kaj čaka oddelke v prihodnje? "Projektov je ogromno. Žal so finančne in kadrovske omejitve vsako leto bolj rigorozne. Kot vodja oddelka se moram tako vsako leto znova in znova omejevati. V preteklih letih smo s kolegicami izvedle popise likovne dediščine v vseh večjih objektih v Sloveniji, in lahko rečem, da je dela ogromno." Program leta 2025 je že zapolnjen in ekipa konservatork-restavratork se ga že veseli, saj je, kot pravi Barbka Gosar Hirci, "vsaka slika zgodba zase".