Vmes so se zgodovinske okoliščine spremenile, slika pa se vse do danes v Koper ni vrnila. Muzeju, katerega jedro predstavlja prav likovna zbirka s Carpaccievimi deli na čelu, je ostal le okvir. Tudi vrednost okvirja v bistvu ni zanemarljiva – gre namreč za delo tistega časa, se pravi stoletja, v katerem je Carpaccio poslikal delo.

Pozlačeni rezljani okvir je nekoč torej obdajal sliko Slavnostni vhod župana Sebastiana Contarinija v koprsko katedralo, ki jo je beneški mojster naslikal leta 1517. Po podpisanem dogovoru bi se morala slika v muzejsko zbirko vrniti po koncu vojne, vendar je Koper prišel pod jugoslovansko oblast in se to nikoli ni zgodilo. "Zaradi nedejavnosti diplomacij in pomanjkanja interesa obeh držav muzej do danes še vedno ni dobil vrnjene ene najdragocenejših likovnih del na slovenskem ozemlju," pove direktor muzeja Luka Juri.

Muzej je po rahljanju ukrepov konec aprila med prvimi odprl svoja vrata, v času zaprtja (in seveda še zdaj) pa po svoji zbirki ponuja tudi virtualni sprehod. Ta popelje tako rekoč po celotni stalni postavitvi, ki je razpršena v več stavbah v mestu, vključno s Carpaccievo oltarno palo iz leta 1516, ki je na ogled na mestu, za katero je bila naročena – v koprski katedrali.

A preden se podamo v čas, ko se je v mestu ustavil in zanj več del naslikal ugledni beneški slikar, se splača ustaviti pri nekaj stoletij starejših spomenikih muzejske zbirke – navsezadnje ti na neki način nakažejo okoliščine, ki so istrskemu mestu zagotovile razvoj, da je lahko v 16. stoletju iz Benetk zvabil tako uglednega umetnika, kot je bil Carpaccio.

Zgodba Morosinijeve plošče
Če vstopimo v zbirko skozi atrij palače Belgramoni - Tacco in lapidarija na nekdanjih vrtovih, nas pozdravi svojevrsten zgodovinski arhiv v kamnu, ki odkriva osebnosti, zaslužne za razvoj in blagoinjo ne le Kopra, ampak celotne Istre, to ubesedi kustos muzeja Edvilijo Gardina. V eno od sten je vdelana plošča z napisom, dragocen dokument iz druge polovice 13. stoletja, ko je otoško mesto Justinopolis (Koper) postajal najpomembnejše upravno središče v regiji. Koper, ki je kot otok v konfiguraciji krajine danes skoraj izbrisan, ostaja s svojim pristaniščem kot cilj sredozemskih pomorskih poti, ki se iztekajo v osrčje južne Evrope, zvest svoji tisočletni tradiciji, spomni kustos.

V takšnem Kopru je leta 1269 nastala t. i. Morosinijeva plošča, poimenovana po koprskem županu Marinu Morosiniju, ki so mu meščani sestavili hvalospev, ki po vsebini prikliče v spomin antične ali poznejše humanistične zahvalne zapise. Lahko si predstavljamo, kako so uvodne vrstice nagovorile popotnika, ki se je ustavil v mestu: "Občestvu naj bo obelodanjen tekst, ki govori o plemenitosti koprskega kapitana Marina Morosinija (NOBILIS. VIR. DNS. MARINUS MAURICINUS!) in njegovih velikih dejanjih. Mož je poskrbel za gradnjo mostu na samem dostopu s kopnega na otok, utrditev obzidja in za dva stolpa … na najvišjem predelu mesta pa za dve cisterni za oskrbo s pitno vodo. Med dvema upravnima stavbama je zgradil svetlo ložo za ugodje prebivalstva in upravnikov… poskrbel za naselje, ki nosi njegovo ime… in še za veliko drugih koristnih in uporabnih del."

Vsebina plošče je edinstven zgodovinski detajl o "radodarni in pravični", predvsem pa zelo vplivni diplomaciji Benetk v Istri v času največje ekspanzije »gospodarice morja« na vzhodnih jadranskih obalah, razloži Edvilijo Gardina.

Pomembna beneška družina
Ime Morosini je tedaj nekaj veljalo. Šlo je za eno od dvanajstih družin, ki so v 7. stoletju ustanovile Benetke (njihovo izvorno plemstvo naj bi celo segalo v čas cesarja Klavdija sredi 1. stoletja) in v teh dolga stoletja ohranila pomembno vlogo in vodilne položaje ter se povzpela vse do doževe časti. Prav dož Marino Morosini je bil v 13. stoletju neposredno vezan na usodo istrskih svobodnih komun.

Plošča je tudi eden od ohranjenih kamnitih pričevalcev o tesni vezi Kopra z Benetkami, ki se je vlekla do 10. stoletja nazaj, prav v 13. stoletju pa je tudi Koper kot svobodno mesto dokončno klonil pod beneško floto in se predal Serenissimi. Do tega je prišlo leta 1279, torej desetletje po nastanku Morosinijeve plošče, s tem pa se je mesto za pet stoletij zapisalo tej mogočni pomorski velesili.

Pod gospodarico morja
Politično in gospodarsko moč Benetk v naslednjih stoletjih zgovorno povzame izraz "La Dominante", torej gospodarica morja in kopnega ozemlja, simbolno pa seveda krilati lev mestnega zavetnika sv. Marka, ki je s sprednjimi šapami na obali, z zadnjima nogama pa kljubujoč morskim valovom, kot svojevrsten žig prekril ladje, prapore in pomembne arhitekture mest, tudi istrskih in dalmatinskih, beneških kolonialnih ozemlji, ki "kot »čudež na Laguni«, doživljajo na prelomu stoletja odmeve neslutenih dimenzij v civilizacijskem razvoju znanosti, kulture in umetnosti", pove Gardina. V takšnih okoliščinah se na prelomu 15. v 16. stoletje, torej v času, ko se v njem ustavi Vittore Carpaccio (ok. 1465–1525/1526), razvija tudi Koper. Tedaj je bilo že pomembno pristanišče, ki je trgovalo s soljo, zaradi česar izročilo pravi, da so istrska mesta zgrajena z "belim zlatom". Cvetela pa je tudi mejna trgovina z zaledjem, ki je prehajala na imperialna ozemlja. Vse to je upravnemu in vojaškemu središču omogočilo, da je v regiji izstopalo tudi po svojem bogastvu.

"Oskrbovanje nenasitnih Benetk s kakovostnimi apnenci, lesom, soljo in žitom dvigne tudi v obmorskih provincah kakovostno življenjsko raven prebivalstva, ki se napaja z novimi humanističnimi izzivi. Zasluga gre lokalnim eruditom, ki zasedajo katedre na univerzah v Padovi in Bologni ali svojo kariero usmerjajo v najbolj prestižna mesta v cerkveni ali posvetni hierarhiji." Kot še razloži Gardina, je bilo odločilen dejavnik, da je Koper postal največje kulturno središče v Istri in se ga je prijelo ime "caput histrie", sosledje humanistično izobraženih škofov.

Provincialne slikarske delavnice naenkrat več niso zadostovale željam zahtevnih naročnikov, medtem ko so dostojno raven umetnosti ohranjali lokalni gradbeniki in kamnoseki.

Iz Benetk v Istro
Slikar Vittore Carpaccio je bil že prej desetletja vezan na naročnike vzhodne jadranske obale (za zadrskega kanonika in notarja Martina Mladošića je naslikal poliptih sv. Martina, za dalmatinsko bratovščino San Giorgio e Trifone ciklus slik …), na istrski prostor pa ga veže zadnje obdobje umetnikovega dela.

Koper ni bil nikoli njegov dom
Na tem mestu je treba najprej razčistiti nedoslednosti, ki se od prvih romantičnih poskusov, kako umetnikovo življenje povezati s koprskim izvorom, v javnosti nikoli niso zares razblinile. Niti po Carpaccievem letu, ki smo ga praznovali pred nekaj leti. Kljub pogosto drugačnim navedbam torej Vittore Carpaccio nikoli ni živel v Kopru oz. v t. i. Carpaccievi hiši. "gre za grobo zgodovinsko in strokovno neokusnost," poudari Gardina.

"Žal smo bili ob petstoti obletnici nastanka koprske podobe in projekta "Carpaccio 500" ponovno priča romantičnemu diletantstvu in provincializmu. Zgodovinska dejstva se ceneno potvarjajo s spletnimi stranmi in drugimi mediji, ki nerazumljivo zavajajo javnost," še pove kustos. Pravi, da je Carpaccio ena od tistih velikih osebnosti v umetnosti, ki so deležne prisvajanja v določenih obdobjih, ko lokalpatriotski ali nacionalni prestiž daleč presega svoje specifične kulturne, geografske in zgodovinske prostore.

V 19. stoletju imamo tudi teze o hrvaškem izvoru umetnika in tudi Koper ga je stoletja imel za svojega. “Recentno je albanski izvor družine Carpaccio »ponudil« svetu leta 1980 albanski prof. Mikel Prenushi (“Kontribut shqiptar ne Rilindjen europiane”Shtepia botuese“ Nentor” Tirana, 1980.) V pregledu deleža albanske kulture evropski zakladnici je vključil tudi slikarja, ki je v Benetkah med letoma 1504 in 1508 opremil glavno dvorano albanske cehovske in devocionalne bratovščine t. i. Scuola degli Albanesi. Te vsebine se žal še nadaljujejo, kot vidimo tudi v zavesti provincialnosti nekateri koprskih “intelektualnih” krogov.”

Zares pa je v 30. letih 16. stoletja, torej po Vittorejevi smrti (umrl je leta 1526), v Koper očetovo delavnico prenesel sin Benedetto. S slikarjem, ki so mu leta 1540 podelili meščanske pravice, se začne veja koprskih Carpacciev, ki je izumrla v 19. stoletju. "Benedettova umetnost je živela v senci očetove dediščine risb in modelov, predvsem pa v odsotnosti pravljične in realistično-epske pripovedi," pove kustos.

Sanje o veličastnem razkošnem glavnem oltarju
Koprska zgodba Vittoreja Carpaccia se je začela torej leta 1516, ko je za glavni oltar koprske stolnice naslikal sliko Marije z otrokom in svetniki. Pravzaprav je zgodba same oltarne slike dvajset let starejša, spomni Gardina, povezana pa je s škofom Jacopom Valaresso (1482–1503).

Nekaj let pred škofovo smrtjo so se zaključevala velika gradbena dela na pročelju stolnice, obnova pa je predvidela tudi delo na glavnem oltarju v prezbiteriju. Koprski škof je želel svoje poslanstvo okronati z monumentalno podobo, o čemer nam danes pripoveduje kamnoseški inventar z arhitekturno razkošnim glavnim oltarjem. V celoti se je ambiciozno naročilo izpolnilo šele dve desetletji pozneje, ko so na glavni oltar postavili veličastno podobo Vittoreja Carpaccia, ki je "zasenčila vse umetnine istrskih cerkva. Stolnica Marijinega Vnebovzetja je postala ”prva” med katedralami v ”magis devota provintia”, slika pa je še stoletja navdihovala lokalne slikarje in bila ponos domačinov.

Spust na zemljo
Carpaccio je naslikal priljubljen motiv tistega časa – Sveti razgovor (Sacra conversazione), ki predstavlja Marijo z detetom na prestolu, obkroženo s svetniki in donatorji. V zgodnji renesansi so bili ti razporejeni v ločenih nišah oziroma stranski krilih poliptiha, osrednja plošča z Madono pa je bila praviloma večja. V drugi polovici 15. stoletja se je začel z realističnimi težnjami prostor združevati v enotni okvir. Upodobljene osebe so povezane v razgovoru stale pred arhitekturno strukturo ali krajino. Kot da se torej prizor ne dogaja nekje daleč stran, v neotipljivi sferi, temveč je ta spokojni nebeški prizor del vsakdanjosti in zatorej kontemplativno dostopnejši.

Novo vrednotenje mojstrovega poznega obdobja
Leta 2015 je bila v Coneglianu na ogled razstava z naslovom Carpaccio. Vittore in Benedetto iz Benetk v Istro. Mojstrova magična jesen (Carpaccio. Vittore e Benedetto da Venezia all΄Istria. L΄autunno magico di un maestro), ki je prinesla drugačen pogled na umetnikovo zadnje obdobje oziroma novo vrednotenje Carpaccievega poznega opusa. Nova spoznanja so v drugačno luč postavila dotlej splošno vrednotenje slikarja, ki naj bi bil proti koncu življenja »neinventiven in dolgočasen v ponavljanju starih vzorcev« ter zato živel v senci Giorgioneja in Tiziana, ki naj bi ga izrinila v provinco. "Na razstavi so posebno izstopala koprska dela: skoraj neznana strokovni javnosti," pove Gardina. "Ponovno ovrednotenje »poznega« Carpaccia je odkrilo nekatere vidike slikarstva, ki gredo v sam vrh beneške renesančne umetnosti. Delavnica, ki jo je sin Benedetto preselil v Koper je kakovostno vplivala na umetnostne tokove v regiji," še doda. Razstava je vzbudila zanimanje svetovne javnosti in strokovnjakov, ki so pozneje sodelovali tudi na koprskem (2016) in piranskem simpoziju (2018).

Po kustosovih besedah prinašajo Carpaccieva zadnja dela samosvoje intimne interpretacije sočasnih zgodovinskih in religioznih tem. "V poznem obdobju svojega življenja je ustvaril za istrske naročnike številne umetnine in prispeval v našo nacionalno renesančno zakladnico nekaj najsvetlejših draguljev."

ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI ZBIRKE, OB KATERIH SE JE VREDNO USTAVITI:

Otroška žara in ženski zlati uhani
O starejših obdobjih pripovedujeta dve pomembni arheološki najdbi – alabastrna žara in zlati uhani. Našli so ju leta 2002, ko so ob gradnji avtocestnega kraka Ankaran–Dekani odkrili rimskodobno grobišče na območju ankaranskega križišča pri Spodnjih Škofijah. Grobišče je verjetno pripadalo lastnikom, upravnikom (vilicus), delavcem in sužnjem vile rustike Školarice.

V sredino enega od grobov je bila položena alabastrna žara z žganino otroka, starega približno deset let. Izvirala naj bi iz Toskane, kjer so na območju etruščanskega mesta Volterra največja nahajališča alabastra in znani produkcijski centri alabastrnih pepelnic iz rimskega republikanska obdobja (govorimo o 1. stol. pr. n. š.). Žaro je Pokrajinski muzej Koper novembra 2013 sprejel v trajno hrambo.

Par zlatih uhanov z vloženima rdečima steklenima jagodama pa je bil položen v grob premožnejše ženske, ki je umrla pri starosti nekaj čez 40 let. Po vsej verjetnosti je šlo za matrono, ki je živela in umrla v kriznem času 3. ali začetku 4. stoletja, ko je rimski Imperij počasi tonil v nenehnih bojih številnih cesarskih uzurpatorjev ter zunanji pretnji germanskih ljudstev in sasanidske države na vzhodu. Poleg uhanov so ob pokojnico ob pokopu položili še par vrčev egejske proizvodnje, šivanko in oljenko.

Več kot 200 let staro glasbilo, na katero je še vedno mogoče igrati

Z Benetkami je povezan tudi mizast klavir iz leta 1796, redko historično glasbilo tega tipa, ohranjeno na Slovenskem. Glasbilo, ki je bilo izdelano v beneški delavnici, kaže še vse vitalne značilnosti tovrstnih glasbil zadnje tretjine 18. stoletja. Pravokotno oblikovan inštrument na štirih nogah izhaja iz starejšega klavikorda in je bil zelo priljubljen v evropskem prostoru tja do srede 19. stoletja, ko je prišel v ospredje pianino. Inštrument je prišel v last muzeja leta 1912.

Leta 2006 so ga v restavratorski delavnici v Firencah obnovili, zato je danes spet mogoče na njem izvajati koncerte.

Gola nereida, ponos ladje iz 19. stoletja
Iz pritličja, kjer je zgoraj omenjena Morosinijeva plošča, se proti umetnostnozgodovinskim zbirkam piana nobile, glavnega muzejskega nadstropja, povzpnemo po t. i. skritem stopnišču z zanimivim eksponatom. Tam je razstavljena polena iz začetka 19. stoletja – dopasni lik gole nereide z dvignjenimi rokami.

Gre za del ladijskega kljuna iz lipovega lesa, ki je bil bogato polihromiran in pozlačen. Podoba nereide je bila ponos ene od ladij, ki so v gospodarskem zanosu 19. stoletja odkrivale nova trgovska pomorska obzorja.

Gospodar je nase opozoril z družinskim grbom, prefinjen okus naročnika pokaže tudi dobrodošlica z maskeronom in njegovo pripadnost mestu s stiliziranim dvojnim simboličnim soncem.

Tone Kralj: Rapallo

Zadnje predstavljeno delo nas časovno vrača v obdobje, kjer celotno pripoved začenjamo. V obdobje druge svetovne vojne, ko je Tone Kralj naslikal eno svojih najbolj znanih slik, v njej pa z močno simboliko povzel svoje videnje slovenskega nacionalnega vprašanja. Slika Rapallo, ki je nastala leta 1943, ko je v Slivju izdeloval stenske poslikave v cerkvi sv. Martina, je obenem morda ključni eksponat tistega dela muzejske zbirke, ki osvetljuje najhujšje obdobje primorskih in istrskih Slovencev. Posebno poglavje je namenjeno obdobju, ko je fašistična Italija s svojo raznarodovalno zakonodajo hotela izbrisati večnacionalni značaj Julijske krajine, in primorskemu neutrudnemu uporu.

Na sliki, ki je nastala v letu italijanske kapitulacije, problematizira mirovno pogodbo, sklenjeno v Rapallu po prvi svetovni vojni, s katero je Primorska pripadla Italiji. V slovenske narodne barve odeta ženska figura, slovenski etični prostor torej, je prebodena z špičasto ograjo, ki Primorsko ločuje od narodovega telesa. Njeno nogo glodata pritlikava stvora, ki ponazarjata fašistično represijo med obema vojnama, tisti z vojaško čelado pa med drugo svetovno vojno. Tudi rimska volkulja spodaj je simbol fašizma, krvavi denar, ki se je stresel iz mošnje, pa ponazarja Londonski sporazum leta 1915, ko je Italija tudi z obljubo slovenskega ozemlja stopila na stran antante. Brezizrazne maske v ozadju so, kot v svojem delu Tone Kralj in prostor meje zapiše Egon Pelikan, okameneli ignorantski obrazi udeležencev kupčije s slovenskim ozemljem leta 1915, pa tudi tistih, ki so pogodbo izkoristili za uničevanje slovenstva (med temi po izraznosti izstopa Mussolinijev obraz, ki je spačen). Kraljevo stališče je jasno in čeprav na bolj posreden oziroma že kar prikrit način je s subverzivnimi poudarki obogatil tudi vrsto cerkvenih poslikav na Primorskem.