Arheološka izkopavanja, ki jih izvaja Skupina STIk, so pomembna, saj območje Slomškove in Miklošičeve ulice skupaj s tržnico (nekdanji Tyršev, še prej pa Hitlerjev in Titov trg) do zdaj ni bilo dobro poznano, po drugi strani pa je bilo vse od rimskih časov do današnjih dni ves čas v intenzivni uporabi. Zato je bilo pričakovati, da se pod plastmi novejših dob skriva marsikateri ostanek, ki nam lahko več pove o zgodovini mesta in namembnosti tega območja.

Pravkar končane arheološke raziskave so tako dale vpogled v tisti del Petovione, ki leži pod Slomškovo ulico. V njeni bližini so v preteklosti že odkrili eno izmed pokopališč mesta, novejše raziskave pa so potrdile, da je prav čez tržnični plato v smeri sever–jug potekal južni rob Petovione. Takrat je bil teren na robu mesta zamočvirjen, v rabi pa le občasno in za specifične dejavnosti. Arheologi so našli vodni zbiralnik, ki je bil sestavljen iz dveh lesenih sodov, postavljenih drug na drugega.

Tik pod Slomškovo ulico so našli ostanke zidane rimske arhitekture. Identificirali so dva prostora stavbe, ki bi lahko imela bivalno funkcijo. Notranjost zidov je bila ometana z večbarvnim ometom, tla pa je prekrival tlak iz različnih kamenčkov, ki so jih med seboj vezali z malto. Zraven – se pravi v in ob stavbi – so našli opeko, fino namizno posodje, kuhinjsko lončenino in ostanke ometa.

Podobno kot številne druge antične naselbine je v 5. stoletju, potem ko so v želji po osvojitvi rimskega cesarstva čez to območje prehajala ljudstva s severa in zahoda, zamrlo tudi življenje v Petovioni.

Srednjeveški Ptuj – status mesta (civitas) naj bi imel že v 8. stoletju – je spadal pod salzburško nadškofijo. Pozneje se je razvil v pomembno neagrarno naselbino izrazito trgovskega značaja. V obliki več poselitvenih jeder se je mesto razvijalo pod gradom okrog dvorov in cerkva. Arheološke raziskave so pokazale, da je postalo območje tržnice del te meščanske naselbine šele v poznem srednjem veku. Do tedaj je obseg mesta s svojo strugo, ki je tekla od severa pod proštijskim hribom in navzdol proti Dravi, narekoval potok Grajena. Šele regulacija potoka v 13. stoletju in prestavitev struge na območje današnje Vodnikove ulice je tako omogočil razvoj tudi tega dela mesta.

Dva vodnjaka in vanju padli izgubljeni predmeti
Nekaj ostankov še danes pripoveduje o pestrem gradbenem dogajanju na začetku širitve mesta – tu so debela kamnita nasutja in glinene izravnave, na katerih se pojavljajo številna odprta ognjišča. Odkrili so tudi dva srednjeveška vodnjaka, ki pričata o vodonosnosti prostora, ki je tako v rimskem času kot pozneje v srednjem veku predstavljalo njegovo glavno bogastvo. Vodnjaka, ki sta ležala na domnevnem dvorišču med nekdanjimi srednjeveškimi hišami in proštijsko cerkvijo, v neposredni bližini rimskega vodnega zbiralnika, sta bila grajena na lesenem okvirju oz. vencu, na katerega je bila postavljena kamnita konstrukcija oz. plašč vodnjaka. Na dnu enega vodnjaka so našli celo zbirko loncev in drugih posod, pa tudi različne "izgubljene" kovinske predmete.

Iz poznega srednjega veka je tudi judovski spomenik, ki so ga našli v bližini tržnice na Mestnem trgu. Judje so predstavljali pomemben del prebivalstva srednjeveškega Ptuja, dokler niso v 14. stoletju nad njimi izvedli pogroma.

Medtem ko je ponekod raster ulice vse od takrat ostal nespremenjen, se je drugje prilagajal novim urbanističnim rešitvam. Prvotno je ulica v enakomerni širini potekala od Mestnega trga na zahodu proti današnjemu Novemu trgu, kjer je bila na severni strani zamejena s hišami. Te so segale globoko v današnjo ulico. Kot pravijo arheologi, je zanimiv njihov način gradnje, saj gre za kamnito gradnjo z opečnatimi loki, domnevajo pa, da ne predstavljajo notranjih zidov kleti, ampak zunanje stene nekdanjih hiš.