Na enodnevnem simpoziju je kolegom uspelo nekaj, kar pri tovrstnih dogodkih ni popolnoma samoumevno – predstaviti še vedno relevantno raziskovalno Šumijevo zapuščino, nove izsledke, ki iz te izhajajo, in globok humanizem kulturni dediščini predanega strokovnjaka.

O Šumijevem človeškem vidiku je v uvodnem nagovoru spregovorila predstojnica oddelka dr. Nataša Kavčič, ki je udeležence simpozija spomnila, da je to tudi dan počastitve človeka, ki se ga mnogi spominjajo na različne načine. Ne gre le za neizbrisne sledi, ki jih je Šumi pustil v umetnostnozgodovinski vedi, saj vendarle vsi o njem razmišljajo tudi kot o človeku. Nekateri kot o prijatelju, drugi kolegu ali izjemnem sogovorniku, tisti, ki ga nemara niso poznali, pa kot avtorja besedil.

"Nace Šumi je bil karizmatičen predavatelj, ki je z odprtimi razpravami in lastnim zgledom spodbujal k samostojnemu prepoznavanju umetnin, učil, da se je treba za ohranitev dediščine nenehno boriti in da noben dosežek ni zagotovljen in dokončen," je ob začetku svojega referata povedala dr. Marjeta Ciglenečki. In takšnih misli, ki so spomnile na Šumijevo neverjetno raziskovalno žilico in strokovno širino, ki sta vodili do vrste prelomnih študij, je bilo na simpoziju slišati mnogo.

Profesor, ki je vedno znal spodbuditi debato
Generacija dr. Mateja Klemenčiča, ki je bil z dr. Katjo Mahnič in dr. Renato Novak Klemenčič član organizacijskega odbora simpozija, je bila ena zadnjih, ki je poslušala predavanja in imela izpite pri profesorju Šumiju. "Na predavanjih mu je uspelo zelo sintetično predstaviti ključne probleme posameznih obdobij (predaval je umetnostno zgodovino novega veka – od 16. do 20. stoletja – v Sloveniji in nekdanjih jugoslovanskih republikah), zelo rad pa nas je peljal tudi na teren, predvsem po Ljubljani. Na predavanjih in na terenu je pogosto neposredno nagovarjal študente in od njih pričakoval jasno izražena mnenja. Vprašanja so bila včasih že skoraj provokativna, vsekakor pa je vedno znal spodbuditi debato," se spominja.

Enodnevni posvet z naslovom Nace Šumi: ob stoletnici rojstva, ki je potekal na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je prinesel vsaj troje – na eni strani je predstavil življenje in delo cenjenega konservatorja in predavatelja slovenske umetnosti novega veka na oddelku, obenem pa ob izhodišču njegovih prelomnih študij in ugotovitev na njegovih raziskovalnih področjih predstavil (in to ni nepomembno!) nova spoznanja ter porajajoče se dileme.

Poleg naštetega je bil Nace Šumi tudi dekan Filozofske fakultete (1983–1986) ter ustanovitelj in prvi vodja Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete (1979). Med letoma 1972 in 1995 je bil tudi predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in glavni urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. V svojem raziskovalnem delu se je posvečal predvsem arhitekturi od 16. do 20. stoletja, področju, ki se ga je dotaknilo tudi kar nekaj predstavljenih referatov.

Šumijev odmevni članek o Novi Štifti in novi pogledi na to enigmatično cerkev
Matej Klemenčič je v referatu z naslovom Novi pogledi na Šumijevo Novo Štifto, romarsko cerkev Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti pri Ribnici, ki še danes v marsikaterem pogledu ostaja enigma, spomnil, da je med obsežno bibliografijo Naceta Šumija cel kup objav, ki so temeljne ali pa odpirajo nove raziskovalne poglede. Nekatere se starajo bolje, nekatere slabše. Šumijev temeljni zapis o Novi Štifti iz leta 1970 (objavljen je bil v Zborniku za umetnostno zgodovino) spada med tiste, ki se dobro stara. "Gre za enega tistih najbolj odmevnih člankov, ki je sprožil vrsto polemičnih debat," pove. Tipološko pomembna cerkev, ki je bila zgrajena med letoma 1641 in 1671, je po Šumiju dobila še vrsto obravnav in tez (od Šumijevih izhodišč se je deloma odmaknil Damjan Prelovšek, z možnimi vplivi se je pozneje ukvarjala tudi Metoda Kemperl), ampak kot ugotavlja Klemenčič, je imel Šumi glede formalnih podobnosti in zgledov verjetno prav. Kot kaže, je pri cerkvi v Novi Štifti zares šlo za tesno povezavo s cerkvijo Maria Incoronata v Lodiju pri Milanu, odprto pa ostaja vprašanje, kako je ta vpliv potekal. Ob tem je treba upoštevati druge predlagane zglede cerkva Santa Maria della Salute v Benetkah in Madonna di Campagna v Veroni. "Vsekakor pa gre za arhitekta, ki je moral poznati beneški in lombardski prostor."

Nova Štifta ostaja zagoneten spomenik, pokaže pa, da so polemične razprave vedno dobrodošle in jih je z dobrimi primerjavami mogoče celo povezati, je predstavitev referata sklenil Klemenčič. In polemični pristop je nekaj, kar je gojil tudi Šumi.

Šumi in dvorec Dornava – članek, iz katerega so vsi izhajali
Marjeta Ciglenečki se je dotaknila še enega prelomnega Šumijevega besedila, in sicer njegovega prispevka o dvorcu Dornava iz leta 1959. Razprava, objavljena v Zborniku za umetnostno zgodovino, je prelomna predvsem v tem, ker je bil Šumi prvi, ki je ta pomembni spomenik obravnaval v vsej njegovi enovitosti, torej kot nedeljivo celoto z vrtovi, zunanjščino, bogato notranjo opremo, kiparskim okrasom in poslikavo. "Vsi nadaljnji raziskovalci izhajali iz njegovega prispevka," pove Ciglenečki. Treba je omeniti Šumijev prispevek na področju metodologije, ki je, kot smo videli v prispevku dr. Dubravke Botice s Filozofske fakultete Sveučilišta v Zagrebu, pomembno vplivala tudi na razvoj umetnostne zgodovine na Hrvaškem.

Kot meni Ciglenečki, je poleg Šumijevega talenta in zmožnosti presoje na njegovo metodologijo vplivalo marsikaj, tudi študijska leta pod okriljem profesorja Franceta Steleta in njegova zavezanost geografski metodi. Podobno kot Stele je tudi Šumi poudarjal pomen obiskovanja terena, pri tem pa študente usmerjal, kako pristopati k raziskovanju. "Stal je pred vhodno fasado in sočasno govoril o fasadi in o tistem, kar je na drugi strani. Vedno je imel v glavi celo stavbo, nikoli ni razlagal parcialno. To se mi je zdelo fascinantno, kako je imel vse to v glavi in o tem povezano govoril," se spominja.

Dvorcu v Dornavi je bil posvečen tudi referat dr. Renate Komić Marn, ki je predstavila novo odkrite arhivske vire, vezane na naročniško vlogo Tadeja Kajetana Attemsa. Ti pritrjujejo temu, da je bila prezidava dvoriščnih traktov dvorca v Dornavi naročena še pred letom 1742, s tem pa potrdijo pravilnost ugotovitev Šumija, ki je pri raziskavah upošteval datacijo poznobaročne prezidave dvorca. Šumi je torej Dornavi posvetil celostno in še vedno veljavno študijo. Pred več kot 20 letih pa ji je bilo posvečenih "več odličnih študij v Vrišerjevem zborniku, brez katerih današnje raziskovanje ne bi bilo mogoče. Še vedno se kaže kot kompleksno raziskovalno vprašanje, na katero bo mogoče odgovoriti na podlagi združenega dela ekipe raziskovalcev". Klemenčič je ob tem opozoril, da bodo nova spoznanja gotovo prinesla tudi obnovitvena dela, ki trenutno potekajo na slavnem kompleksu.

Šumi kot fotograf
Na simpoziju so se dotaknili tudi področja Šumijevega raziskovanja, ki je bilo doslej manj poznano – in sicer vključevanje umetnosti obalnih mest v preglede slovenske umetnosti – dr. Renata Novak Klemenčič je predstavila nove podatke iz arhiva Koprske komune, ki pomagajo osvetlili Koper v 15. stoletju, ko je mesto delovalo kot nekakšno predmestje Benetk. Pomembni so tudi Šumijevi dosežki na področju fotografske dokumentacije arhitekturne dediščine – temu je posvečena razstava avtorice Urška Suhadolc z naslovom Nace Šumi – umetnostni zgodovinar – fotograf, ki so jo ob tej priložnosti odprli v Galeriji Peti Štuk. O fotografski zbirki konservatorja pa je spregovorila Sabina Ravnikar.

Umetnostni zgodovinar, ki je vse življenje iskal samobitnosti slovenske umetnosti
Poleg naštetih so z referati pomen Šumijeve zapuščine, njegovega dela in življenja predstavili še Neža Lukančič, ki je predstavila Ljubljanski Lontovž in njegovo pročelje, dr. Breda Mihelič, ki je spregovorila o Šumijevih pionirskih raziskavah secesijske arhitekture v Ljubljani, dr. Neža Čebron Lipovec na temo Šumijeve kritike kot usmeritve za Mihevčeve načrte in prodornost slovenske konservatorske stroke v 70-ih in 80-ih letih, dr. Salvator Žitko z referatom Obalni prostor v očeh slovenske umetnostnozgodovinske stroke in vloga dr. Naceta Šumija, Jernej Hudolin pa Terensko delo z Nacetom Šumijem. Mag. Gojko Zupan je predstavil Šumijev čas odraščanja v Kranju do mature, in sicer v želji po celostnem razumevanju mentorja, ki je, kot je zapisal v povzetku referata, "vse življenje iskal posebnosti in samobitnosti slovenske umetnosti".

Simpozij je pokazal, kako velikanska je Šumijeva zapuščina stroki. Številna njegova spoznanja še danes ostajajo ključna. Njegove zapise oz. ugotovitve najdemo med drugim v monografijah Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, 1954; Ljubljanska baročna arhitektura, 1961; Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem, 1966; Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, 1969; Baročna arhitektura, 1969, objavil pa je tudi množico znanstvenih člankov. Šumi, ki je verjel, da je kakovost pisanja odvisna od splošne izobrazbe in razgledanosti v stroki, se je zavedal, kako pomembno je, da se vedenje, predvsem pa strast do dediščine preneseta tudi širši javnosti. To je nagovarjal iz številnih televizijskih oddaj, ki jih je več let pripravljal za Televizijo Slovenija – spodaj si lahko ogledate kratek povzetek, ki ga je pripravil dr. Andrej Doblehar v pripravi na dokumentarni film o Nacetu Šumiju (na spored Televizije Slovenija prihaja predvidoma jeseni).

Pionir sodobnega konservatorstva
Za svoje delo je Šumi prejel vrsto nagrad, med drugim Župančičevo nagrado in nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo, nagrado Izidorja Cankarja za svoje življenjsko delo na področju umetnostne zgodovine. Leta 1990 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo za, kot je pisalo v utemeljitvi, vidno prispevanje k oblikovanju izhodišč sodobnega konservatorstva v 50. letih. V pogovoru za Televizijo Slovenija je nagrado in utemeljitev takrat pospremil z besedami: "Kaj pomeni vidno prispevati? To je bil dovolj prelomen čas. Vojna se je ravno končala, torej je bilo nekje pet, šest let po vojni. Stališča do spomenikov so bila sorazmerno zmedena, protislovna ali celo negativna. Pojavile se so se nove spomeniške vrste, novi tipi. Klasičnima spomenikoma gradu in cerkvi so se pridružili meščanska hiša, kmečka hiša, vrsta zgodovinskih spomenikov, če naštejemo samo glavne predmete, potrebne varovanja. Tako da je bilo treba marsikaj postoriti. O mojem pionirskem delu govorimo, ker sem bil nastavljen najprej za Ljubljano – to je pomembno, ker je v obzorje naše službe prvič stopilo mesto kot celota kot predmet spomeniškega varstva. Razglasili smo tudi geslo, da je primerjalno gradivo za Ljubljano Evropa. In tega smo se posluževali."

Šumijev trud za interdisciplinaren pristop v humanistiki in družboslovju in s tem povezana ustanovitev Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete sta bila izrednega pomena za raziskovanje v okviru fakultete, tako z organizacijskega kot vsebinskega vidika, pove Klemenčič. "Prav v zadnjih letih se tovrstno "notranjo" interdisciplinarnost trudimo razširiti s povezovanjem z npr. naravoslovnimi vedami, še posebej na področju "dediščinskih raziskav", za katere sem prepričan, da bi bile blizu tudi profesorju Šumiju."

"Kje je tu vic?"
Šumijev izjemen prispevek stroki ne leži zgolj v njegovih znanstvenih spoznanjih, ampak tudi v njegovem pristopu k delu. Kot ga je v knjigi Prvo stoletje Oddelka za umetnostno zgodovino opisala dr. Nataša Golob, je bil strasten iskalec bistva, naj je govoril o arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, o kulturni krajini ali vprašanju slovenskega značaja, o podrejenosti vplivom ali o družbeni razplastenosti naročnikov, ustvarjalcev, gledalcev. "Študente je s svojim živim nastopom potegnil v sleherno jedro in nas včasih dregnil – potem ko je postavil okvir problema – z vprašanjem: 'In v čem je bistvo?' ali še raje 'Kje je tu vic?'."

Za organizacijo simpozija ob stoletnici rojstva Naceta Šumija so zaslužni Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s programsko skupino Slovenska umetnost in umetnost Srednje Evrope in Jadrana in projektom Oblikovanje regionalnega umetnostnega središča v zgodnjem novem veku: primer Ljubljane ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.