Arheologi so ostanke živali odkopali izpod glinenega poda skladišča; sklepajo, da se je tja zavlekla in umrla, še preden se je zgodil usodni izbruh Vezuva. "Izkopala si je votlino, v kateri bi lahko legla svoje jajce, a ji to ni uspelo, kar je verjetno tudi povzročilo njeno smrt," ugotavlja Valeria Amoretti, antropologinja, ki sodeluje pri izkopavanjih.

Na nenavadni artefakt so arheologi naleteli med izkopavanji na območju, ki ga je leta 62 n. št. s tlemi zravnal silovit potres; pozneje so novonastalo ravnico prebivalci preurejali v javno kopališče. Želva se je najverjetneje zavlekla med ruševine podrte hiše, a poginila, še preden bi izlegla jajce.

Še pred začetkom gradnje kopališča je na isti parceli stala razkošna zasebna vila, okrašena z mozaiki in sijajnimi freskami iz 1. stoletja pr. n. št. Arheologi še niso ugotovili, zakaj posest po potresu ni bila obnovljena, pač pa predana v upravljanje kopališču.

"Tako prisotnost želve kot tudi zapustitev razkošnega domusa ... Oboje priča o tem, da so Pompeji po potresu leta 62 doživeli temeljito preobrazbo," je pojasnil Gabriel Zuchtriegel, direktor arheološkega parka v Pompejih.

"Očitno vseh hiš niso obnavljali, celo mesto pa je bilo gradbišče. Določena območja – tudi taka v mestnem središču – so bila opuščena do te mere, da so postala prebivališče divjih živali."

"V isti sapi pa širitev javnega kopališča priča o silni samozavesti, s katero so se Pompeji po potresu vrnili v življenje – samo zato, da so bili nato leta 79 uničeni v enem samem dnevu."

Odkritje želve je nov košček "v mozaiku odnosov med kulturo in naravo, družbo in okoljem, ki predstavlja zgodovino antičnih Pompejev", je še dodal direktor.