Neron, Cicero in Cezar so med znanimi imeni zgodovine, ki so zahajali v luksuzno opremljene palače med bujnim rastlinjem. Baia je bila v nekdanjem rimskem cesarstvu znana kot središče hedonizma in zbirališče bogatašev ter nekdanjih vplivnežev.

"Potreboval sem 20 let, da sem od arheoloških oblasti dobil dovoljenje za raziskovanje in snemanje tega mesta, saj so verjeli, da je tam polno strupenih plinov," pravi raziskovalec Robert Temple, eden prvih, ki je sredi 20. stoletja obiskal mesto v bližini Neaplja, ki ga je zalilo morje.

"A tam ni strupenih plinov. Uporabil sem tudi kisikove jeklenke in druge previdnostne ukrepe, ki pa so se izkazali za nepotrebne. Enako lahko rečem za vrv, ki so mi jo privezali okrog gležnja, da bi lahko iz vode izvlekli moje truplo (že prej sem podpisal obrazec, na katerem je pisalo, da italijanska vlada ni odgovorna za mojo smrt)," se je za revijo Smithsonian spominjal raziskovalec in pustolovec, ki se je v nevarni predor, vklesan v skalo, podal sam, saj nihče ni bil pripravljen iti z njim.

Mnogi deli mesta ostajajo še danes neraziskani in potapljači, ki delujejo na tem območju, pogosto odkrivajo nove predele.

Nevarnost na vulkanskem območju

Do leta 1500 po našem štetju je bilo nekdanje zatočišče slavnih zapuščeno, v tem času pa je zaradi vulkanskega delovanja območje začela zalivati voda.

Danes je pod morjem 178 hektarjev nekdanjega mesta, večinoma stoji med tri in šest metrov pod gladino, posamezni deli pa segajo tudi v globino 13 metrov.

V krajih Baia in Pozzuoli se je v preteklosti površje močno premikalo navzgor in navzdol, kar je povezano s širjenjem ter krčenjem tal zaradi vulkanskega delovanja.

Zaradi teh silovitih premikov se je nekdanja obala Baie spustila deset metrov pod vodo. Ker v sodobnosti na izpostavljenih delih v Pozzuoliju in v Neaplju živi okrog dva milijona ljudi, gre za eno najnevarnejših vulkanskih območij na svetu.

Podvodne najdbe

Samo zamišljamo si lahko, kako so se počutili prvi raziskovalci, ki so sredi 20. stoletja v morju znova odkrili skrivnostno mesto: ogromne marmorne kipe in avenije, barvite mozaike in terme. V nekatere stavbe so težko vstopili tudi zato, ker je bila voda iz izvirov, ki je nekoč polnila rimske bazene, prevroča.

"Vse, kar najdemo v tem morju, je očarljivo in ovito v skrivnost," pravi raziskovalec Gabriele Gomez de Ayala s Centra za podvodno arheologijo Naumacos, ki deluje v Baii.

Kot restavrator deluje v Baii, njegova vsakodnevna službena oprema pa vključuje kisikovo masko in plavuti.

Civilizacije, katerih ostanke je zalilo morje, so skozi zgodovino živele v sožitju z njim, doda.

"V kraju Baia se je ohranilo starodavno naselje, razkošne obmorske vile, okrašene s kipi, vrtovi in ​​fontanami. Vse to je zdaj na morskem dnu. Tu so tudi nekdanje ceste, pristaniške poti in ribniki, potopljeni nekaj metrov globoko. Ti kraji so nekoč odražali sijaj in bogastvo, to so bili časi, ko so rimski cesarji in slavni liki iz tedanje zgodovine znotraj zidov vil odločali o usodi cesarstva," pripoveduje sogovornik.

Tempelj za nevarne obrede?

Našli so tudi klavstrofobično ozek vhod v svetišče, vklesan v živo skalo, tunel, ki je dolg skupno okrog 170 metrov, ozek le nekaj več kot pol metra in visok nekoliko manj kot dva metra.

Po mnenju nekaterih obiskovalcev oponaša obliko reke in so ga uporabljali v obredne namene, kot neki prehod v svet mrtvih in del rituala za najpogumnejše. Prehod naj bi bil osvetljen z baklami in zadimljen s plini. Druga teorija pravi, da je šlo za kanal, ki naj bi dovajal paro do kopališč. Če to drži, ostaja vprašanje, zakaj je v predoru še danes mogoče videti več kot 500 niš za oljenke, ki so jih tam uporabljali.

Podvodna presenečenja med službenim časom

Leta 2008 so za potrebe natančnega dokumentiranja potopljenih ostankov raziskovalci, ki delujejo v Baii, s pomočjo laserskega skeniranja ustvarili zemljevid tega podvodnega sistema.

"To mi omogoča, da ocenim, v kolikšni meri so potopljene strukture ohranjene, spremljam jih skozi čas in razumem njihov razvoj, da lahko izvajam ciljno usmerjene konservatorske dejavnosti," je povedal Gomez de Ayala.

Mozaike in druge dragocene ostanke skušajo prenoviti večinoma kar pod vodo. Raziskovalci v Arheološkem parku Flegrejska polja vsakodnevno dokumentirajo obsežna območja z arheološkimi ostanki, ki jih poleg tega pregledujejo in ugotavljajo, kako ohranjeni so.

Pri tem s seboj med drugim tovori laserski skener. Posebej so pozorni na morsko dno, saj preverjajo, ali so tla okrašena z mozaiki.

"Pogosto se zgodi, da naletimo na nove najdbe, nedavno smo denimo našli dva kipa levov. V teh primerih kipe vzamemo in jih odnesemo na površje, da jih v laboratorijih restavriramo in pozneje posredujemo muzejem," opisuje sogovornik.

"Postala sem tako rekoč poklicni potapljač"

"Zrasla sem na plaži Baie, na majhnem pasu peska, ki ni daljši od 200 metrov," je svojo pripoved za MMC začela restavratorka in raziskovalka antične arhitekture v potopljenem mestu Filomena Lucci.

"Odraščala sem obkrožena z arheološkimi najdišči in miti. Ker so me očarale veličastne in osupljive kupole v Baii, sem se odločila za študij arhitekture v Neaplju in se nato specializirala za restavriranje spomenikov v Rimu. Sem specialistka za restavriranje spomenikov in podrobno za obnovo najdišč, ki se nahajajo pod vodo. Postala sem tako rekoč poklicni potapljač," razlaga sogovornica.

Luccijeva z arhitekturnega vidika preučuje zelo specifično področje, tj. starodavno arhitekturo obmorskih vil iz rimskih časov. Ker so stavbe potopljene, morajo raziskovalci iskati nove metode in drugačne pristope za njihovo proučevanje in restavriranje.

"Potopljena najdišča preučujemo s tehnološko naprednimi metodami, raziskovalci se medsebojno spodbujamo in skušamo to območje razumeti ter najti nove dele te potopljene arheološke dediščine. Tako presegamo meje arheoloških raziskav," še pojasni.

Podvodni ogledi

"To je nekaj neverjetnega, edinstvenega na svetu, zame je nadvse navdihujoče," je za MMC povedala Cristina Canoro, akreditirana vodička v enem redkih podvodnih arheoloških parkov na svetu, ki so ga leta 2002 posebej zaščitili. Za obiskovalce so pripravili vodene oglede podvodnega parka, pa tudi virtualne obiske za tiste, ki želijo ostati na suhem.

"Jaz sem nora na potapljanje, to me je vedno navduševalo. Pred dvajsetimi leti, ko sem se začela tu potapljati, parka še ni bilo. Navdihuje me njegova lepota, prepričana sem, da morajo ljudje ta kraj spoznati," sogovornica pojasnjuje, kaj ji pomeni njena služba, katere velik del poteka pod vodo, njena vsakodnevna uniforma pa vključuje plavuti in masko.

Kopno v bližini Baie je bilo do 80. let prejšnjega stoletja industrijski del mesta, zato se domačini v morju niso kopali.

Ko pa so začeli zapirati tovarne in se postopoma zavedeli, kako dragocene ostanke nekdanjega rimskega mesta je mogoče videti pod vodo, se je ta del začel pospešeno razvijati.

Vodiči najdišče dobro poznajo ‒ z rokami na primer odstranijo pesek, da lahko obiskovalci, ki navadno prihajajo z vsega sveta, vidijo mozaik. Oblikovali so nekaj podvodnih poti, ki vodijo po najzanimivejših delih Baie.

"Pred potopom ljudem razložimo, kaj jim bomo pokazali, potem pa skupaj plavamo pod vodo," pojasni vodička, ki je v Središču sub Campi Flegrei ustanovila tudi sekcijo, kjer ljudi izobražujejo o okoljskih temah, povezanih z morjem.

"Lani smo za obiske odprli še dve novi območji, saj so morski tokovi pozimi pesek odnesli na drugo stran in razkrili so se novi mozaiki, ki smo jih potem našli pod vodo," z navdušenjem pojasnjuje Cristina Canoro. Baia očitno skriva še nekaj presenečenj.