Veselje ob odkritju stropne in dela stenske poslikave rimske vile je bilo zato toliko bolj nepopisno, saj je ponudilo polje čisto novih spoznanj tako o umetniški produkciji tistega časa kot življenju in statusu Celeie, pred novim izzivom pa so se znašli tudi restavratorji.

Sorodna novica Arheološki zaklad v Celju: antične freske, kakršnih se je v Evropi ohranila le peščica

Medtem ko je danes freskantstvo skoraj povsem pozabljeno in opuščeno znanje, je spadala freska, zlasti tista prava, nekoč med najimenitnejše tehnike. V Restavratorskem centru so se v zadnjih letih posvečali številnim tovrstnim spomenikom; primer iz antične Celeie spada gotovo med najstarejša takšna dela, večinoma so takšni spomeniki mnogo mlajšega nastanka, restavrirajo pa jih seveda in situ. Vendar poznejši datum nastanka ne zagotavlja nujno boljše kakovosti fresk in boljše ohranjenosti, ampak so lahko mlajša dela restavratorje pričakala v precej slabšem stanju kot dve tisočletji oddaljena dela iz rimske dobe. Takšen je bil, denimo, primer poslikav kapel in stropa frančiškanske cerkve v Ljubljani, ki jo je v 19. in prvi polovici 20. stoletja poslikalo več rok. Tudi ta je v zadnjem desetletju zaposlovala slovenske restavratorje, vendar v marsičem na drugačen način.

Gre za dve časovno oddaljeni umetniški deli, ki ne pripovedujeta le o danes skoraj popolnoma pozabljeni tehniki, ampak sta oziroma še danes predstavljata tudi velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe, ki bo na sporedu danes ob 17.25 na 1. programu TV Slovenija, smo sledili restavratorjem ob delu na obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeje in pa mnogo mlajšim poslikavam frančiškanske cerkve v Ljubljani.

O tem, zakaj so rimske freske v boljšem stanju kot tiste iz 19. stoletja, nekoliko pozneje, najprej se vrnimo k množici fragmentov, ki so nekoč tvorili poslikan strop iz vile v antični Celeji.

Medtem ko se je torej stenska poslikava vile ohranila tudi do 1,3 metra visoko, je bil strop raztreščen na koščke. Skoraj 4000 fragmentov stropa je ležalo po tleh. Arheologi so te med izkopavanjem dvignili in očistili, ter jih v zabojčke razporejali glede na samo lokacijo najdbe, s tem pa olajšali delo restavratorjem. Skrbno dokumentirane in umeščene fragmente stropne freske so nato odpeljali v Restavratorski center, da jih znova sestavijo in rekonstruirajo prvotno podobo stropne poslikave. Kot bi se znašli pred neke vrste puzlom, so začeli sestavljati posamezne fragmente v podobe, pri tem pa si pomagali tudi s potekom odtisa trstike. Ometu so kot podlago uporabili v snope zvezano trstiko. "Na to trstiko so nanesli najprej eno plast ometa, ki je povezala trstiko, in potem so sledile še tri plasti," razloži Jelka Kuret iz Restavratorskega centra ZVKDS.

Z optično mikroskopijo so ugotovili, da je rdeča podlaga nanesena še na svež omet, se pravi gre za tehniko prave freske, medtem ko so dodatne poslikave, torej posamezni prizori in ornamentika, slikani na suh omet, se pravi secco tehniko.

Sam omet je izdelan iz apna s polnilom, ta pa je bil vzet iz bližnje okolice. Kot pravi restavratorka Katja Kavlker, kažejo zaobljeni delci na to, da so pesek oziroma polnilo verjetno našli v Savinji ali njeni neposredni bližini.

Od zemeljsko rdeče do egipčansko modre
Pri poslikavi so mojstri, ki so krasili to razkošno vilo Celeje, uporabljali zemeljske pigmente: rdečo, rumeno in zeleno, prav tako modro barvo, ki pa je drugačne osnove. "Gre za t. i. egipčansko modro, verjetno najstarejši sintetično izdelani pigment, ki so ga poznali že približno 3000 let pred našim štetjem in so ga uporabljali še Rimljani, pozneje pa je zamrl. Njegova uporaba je pa bila zelo razširjena, saj je bila izdelava razmeroma poceni, ugodna, enostavna medtem, ko so drugi modri pigmenti, za katere se uporabljajo poldragi kamni in drugi minerali, precej dražji in težje dostopni," pravi Katja Kavkler.

Rekonstruirani prizori na stropu kažejo motiviko, vezano na Ovidove Metamorfoze, pesnitev iz zgodnjega 1. stoletja, ki je bila tudi priljubljen navdih umetnikom v Pompejih in Herkulaneumu. Zanimivo so freske iz Celeje nastajale ravno po tem, ko so Pompeji dočakali svoj konec (pepel Vezuva jih je prekril leta 79) – arheologi datirajo poslikavo celjskih fresk v zadnji dve desetletji 1. stoletja.

Freske, ki so jih ob prenovi Muzejskega trga odkrili v Celju, pa niso pomembne le kot redek ohranjen spomenik slikarstva tistega časa, ampak povedo veliko tudi o samem pomenu in življenju v antični Celeji, ki je kot municipij nastala v 40. letih 1. stoletja. Tisto, po čemer Celeja izstopa med rimski mesti po Sloveniji, je njeno bogastvo, ki se kaže predvsem v arhitekturi in razkošnosti bivalnih stavb. "Na samih hišah lahko dovolj dobro opazujemo razvoj in način rasti mesta," razlaga Jure Krajšek iz Pokrajinskega muzeja Celje.

Doslej so se arheologi znašli pred zagato, saj v vseh 150 letih arheoloških raziskav na območju Celeje nobene hiše niso mogli v celoti raziskati. "Problem predstavlja že velikost samih stavb, so pa posamezni prostori, ki so bili do zdaj dokumentirani oziroma tudi raziskani in izstopajo predvsem po okrasju, mozaikih, ki jih je bilo v Celeji kar nekaj odkritih. Prav tako same freske, ki so bile v teh prostorih. Govorimo o zelo razkošnih prostorih," pravi Krajšek.

Vsaka izmed raziskanih stanovanjskih hiš iz 3. ali 4. stoletja ima vgrajen centralni sistem ogrevanja, tako imenovani hipokavst. "Specifika tega toplozračnega sistema, ki je ogreval več kot en prostor, je tudi v tem, da je moral imeti lastnik takšne hiše razmeroma veliko sredstev. Namreč tak sistem je bilo treba obnavljati vsakih 10, 15 let. Vsi ti prostori, ki imajo vgrajene sisteme toplozračnega ogrevanja, pa so bili okrašeni s freskami in mozaiki, kjer je cena kvadratnega metra mozaika, če primerjam z današnjimi cenami, tam od 2.000, 2.500 evrov dalje. Če je torej treba to vsakih 15 let obnoviti, so morali biti potem v teh razkošnih in prostornih hišah (nekatere so velike tudi kakšnih 100 kvadratnih metrov) to ogromni stroški, ki jih je bilo treba seveda nenehno vlagati v samo stavbo," razloži Krajšek.

Ti domusi so imeli tudi po 10, 20 sob, vendar kot pravi Krajšek, zelo težko sklepajo na neko širšo raven, saj za kaj takšnega ni dovolj podatkov. Vsekakor pa najdbe kažejo na to, da so dve polovici ali tri četrtine mesta predstavljale zelo razkošne stavbe.

Že sama gradnja takšnih hiš ni bila poceni, poudarja. To so bile velike hiše z debelimi zidovi – vsi zunanji in nosilni zidovi v stavbah, ki so jih dokumentirali v Celeji, so bili debeli nekje 80, 90 centimetrov, kar pomeni, da so imele stavbe tudi še prvo nadstropje. S tem se vsaj del kvadrature podvoji, kar pomeni, da so imele hiše krepko več kot tisoč kvadratnih metrov. Se pravi, standard bistveno boljši.

Prav Rimljani so tisti, ki so med številnimi znanji s seboj prinesli tudi dovršeno izdelavo stenskih poslikav. Freska je ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami tudi v stoletjih, ki so sledila, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, vse več tabelnih slikarjev, freskantov pa vse manj. A to še ne pomeni, da je monumentalni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav redkeje, so tudi v 19. stoletju slikarji ohranili to znanje in za seboj pustili nekaj dragocenih spomenikov.

Od baročne beline k pisani poslikavi
Med temi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je neke vrste kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Prvi je belo baročno cerkev poslikal Matevž Langus, svoje 'popravke' pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Na koncu, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih sto let.

In če se vrnemo k vprašanju, kako je mogoče, da so freske, ki so bile toliko stoletij pokopane pod zemljo Muzejskega trga v Celju, v boljšem stanju kot kakšnih 1800 let mlajše poslikave v frančiškanski cerkvi? Vsaj del odgovora se seveda skriva že v samem vprašanju. "V frančiškansko cerkev je hodilo veliko več ljudi, prav tako se je notri ogrevalo. Vila iz Celeje pa je bila prostor za zasebne namene, ki ni bil toliko obiskan, ampak je stal 100, 200 let, bil pozneje uničen in ni bil toliko časa izpostavljen negativnim vplivom," razlaga Jelka Kuret.

Drugi razlog je v kakovosti same freske. Rimljani se niso kar tako v zgodovino zapisali kot veliki graditelji. Podobno, kot so bile dodelane njihove gradbene tehnike, je bilo s pripravo stenske poslikave. "Razvili so dovršeno tehnologijo, imeli so natančno predpisan način izdelave ometov, pripravo pigmentov, tako da je bila njihova tehnologija zares vrhunska. Pozneje pa se je s stoletji to počasi izgubljalo," doda restavratorka.

Preden jo je Langus sredi 19. stoletja prekril s freskami, je bila frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja popolnoma bela. Zgradili so jo namreč v obdobju drugačnega okusa, in v posnemanju italijanskih zgodnjebaročnih tendenc, ki so v ospredje postavljale bel, neposlikan prostor, v katerem deluje obok kot neke vrste zrcalo. Danes si težko predstavljamo, da je bila ena ključnih zgodnjebaročnih skalarnih stavb pri nas predstavnica belega baroka. "19. stoletje je čas historizma, ki teži k pozlatam, marmoracijam. Navsezadnje imamo v Ljubljani tak primer v stolnici, kjer ravno v 19. stoletju potekajo največja obnovitvena dela, ki popolnoma spremenijo značaj stolnice. K temu so se nagibali tudi druge cerkvene ustanove, ki jih je pritegnila estetika avstrijskega baroka in tudi frančiškani so se odločili za poslikavo notranjščine," razloži Mateja Neža Sitar iz Restavratorskega centra.

Delo so zaupali Matevžu Langusu, ki je med letoma 1845 in 1855 poslikal celovito notranjščino – od kapel do stropa ladje in prezbiterija, to pa uresničil v poustvarjanju iluzionističnega vzdušja in vtisa celostne baročne umetnine, a v historičnem vzdušju, se pravi z drugačnim koloritom in kompozicijami.

Približno v istem času je Langus slikal tudi freske v cerkvi na Šmarni gori, ki pa so se veliko bolje ohranile od tistih v frančiškanski cerkvi. "Kot smo predvidevali, so analize pokazale, da je Langus uporabljal enake pigmente tako na Šmarni gori kot v frančiškanski cerkvi. V drugi je celo uporabil boljšo malto, saj je uporabil več apna. Ker je to v bistvu nekako nelogično glede na ohranjenost poslikav, smo razlog iskali tudi drugje," razlaga Martina Lesar Kikelj iz Restavratorskega centra.

"Stenske poslikave morajo biti v dobro vzdrževani stavbi. Medtem pa frančiškani v nekem obdobju niso smeli obnavljati svojih stavb, zaradi česar so bile te poslikave v slabo vzdrževani stavbi. Streha je puščala, fasada je propadala … Poleg tega je treba upoštevati, da je cerkev na Šmarni gori postavljena na vrhu hriba in zato deževnica sama od sebe odteka po hribu navzdol. Frančiškanska cerkev pa je locirana v kotanji, blizu reke Ljubljanice in voda, se pravi kapilarna vlaga, potuje po stenah navzgor. V stenah so soli, ki se v stiku z vlago topijo in v obliki kristalčkov prodirajo v notranjost stenske poslikave, kristalizirajo tik pod stensko poslikavo, oziroma pod barvno plastjo, v ometu ali pa na barvni plasti. Stenska poslikava pa tako v bistvu odpada," razloži restavratorka. Medtem pa je neustrezno ogrevanje povzročilo potemnitev poslikave.

Že 15 let zatem, ko je Langus končal svojo poslikavo v frančiškanski cerkvi, so freske doživele nekaj sprememb. Kot že omenjeno, jih je v naslednjih desetletjih dočakalo kar nekaj preslikav – najprej leta 1882 Janeza Wolfa, po velikem potresu leta 1895 pa dunajskih slikarjev Josepha Kastnerja in Josefa Kleinarta.

To je bil čas velikega osveževanja, olepševanja in utrjevanja starih podob, kjer je želja po nečem novem in ustrezanju estetiki novega časa presegla skrb za ohranitev izvirnika. Restavriranje stenskih poslikav je bilo tudi pomemben vir preživetja slikarjem, ki so se s tem ukvarjali. To so bili renovatorji, ki še niso bili na ravni restavratorjev, saj niso bili dovolj izobraženi, pojasni Mateja Neža Sitar. Opirali so se na umetnostnozgodovinsko eminenco, ki jim je narekovala, kakšni naj bodo posegi in kakšen pristop izbrati. Njim pa je bil to način preživetja in niso imeli časa za raziskovanje najboljših rešitev. Metode, materiale in postopke so si zato izposojali kar iz restavriranja oljnih slik, kar pa za stenske poslikave ni bilo primerno. "Prav strašljivo je, da so v teh časih na primer oljne in voščene materiale uporabljali na stenskih poslikavah. Ko pa vemo, da gre za apno, za omet, za popolnoma druge materiale, ki niso združljivi. In s tem se je seveda propad stenskih poslikav še toliko bolj povečal. Takšen primer je tudi frančiškanska cerkev."

Sorodna novica 20 metrov nad tlemi, kjer je Matej Sternen naslikal svoje veledelo

Sternen – slikar, ki mu je uspelo skoraj nemogoče
Zadnji veliki slikarski poseg je v frančiškanski cerkvi uresničil Matej Sternen. Sodobniki so to veličastno poslikavo opevali kot mojstrovino, Sternena pa kot največjega slovenskega freskanta. Njegovo obsežno preslikavo so za javnost odkrili leta 1936 – k delu je pristopil leta 1925 z restavratorskimi težnjami. Bil je eden prvih restavratorjev pri nas, sijaj pa vrnil več kot sto tako oljnim delom kot stenskim poslikavam.

Ravno to izpopolnjevanje na restavratorskem področju mu je pomagalo tudi v zorenju v slikarski tehnologiji, pravi Ajda Mladenovič iz Restavratorskega centra. "Bil je eden redkih, pravzaprav edini, ki je v bil v tistem času zmožen naslikati tako mojstrsko delo, tako po kakovosti kot obsegu," pove. "In to so mu sodobniki priznavali, kajti takoj po končanem prezbiteriju in ladji je v sočasnem časopisju in kritikih obveljal za slikarja, ki mu je uspelo skoraj nemogoče. Šteli so ga za največjega našega freskanta sploh in ga postavljali ob bok freskantom iz preteklih dob, kot so Janez Ljubljanski, Giulio Qualio, Matevž Langus in Franc Jelovšek. Se pravi na mesto te dolge vrste imen so postavili tudi Mateja Sternena."

Sternen je bil izredno marljiv in deloven umetnik. Poleti je delal od 10 do 12 ur, pozimi pa, dokler mu je to dopuščala svetloba, pove umetnostna zgodovinarka. "Bil je tudi izredno trdoživ. Zapisi pričajo, da je decembra, ko se je vrnil v Ljubljano –, v toplih delih leta je bil venomer po terenih in delal v svojem ateljeju - oblečen samo v volnen pulover, in je eksperimentiral, delal, slikal stvari v katerih je pač najbolj užival. Imel je tudi izredno bogato knjižnico z več kot 800 naslovi. Med temi so bile umetnostnozgodovinske publikacije, razne umetnostnozgodovinske revije, biografije umetnikov, tehnološki priročniki in podobno. Tako, da je bil vedno v stiku s sodobnimi trendi."

Leta 2015 so restavratorji končali poseg na 600 kvadratnih metrov stropnih poslikav frančiškanske cerkve. Matej Sternen je za poslikavo prezbiterija potreboval le nekaj mesecev – začel ga je leta 1935, leto pozneje se je lotil že ladijskega oboka, slikarsko veledelo pa so odkrili 15. avgusta istega leta. Poleg omenjene predanosti delu slikarja, ki je bil tedaj že v jeseni svojega življenja, mu je to omogočalo seveda izjemno tehnološko znanje, po katerem je slovel. Čas monumentalnega slikarstva je že davno minil, nekoč cenjeni freski je odbijala zadnja ura. Ni bilo več toliko mojstrov, ki bi ustvarjali stenske mojstrovine, kot so dve tisočletji prej to v zasebnem bivališču premožne družine v Celeji, počeli slikarji neznane nam delavnice.
Kljub nenehnemu tehnološkemu napredku in novim spoznanjem, ki poganjajo človeštvo, se torej marsikatero znanje tudi izgublja, in stari mojstri so znali marsikaj uresničiti veliko bolj kakovostno, kot zmoremo to danes.