To so besede zadnjega habsburškega kronskega princa, najstarejšega sina zadnjega avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Karla I., Otta von Habsburga, razstava o katerem je od petka na ogled v knežjem dvoru v Celju. Že sama lokacija razstave je pomenljiva. Knežji dvor, glavno razstavišče Pokrajinskega muzeja Celje, je bil namreč rezidenčni grad grofov in knezov Celjskih. Skozi več stoletij pa so bili odnosi med celjskimi grofi in Habsburžani kompleksni in tudi tesni.

Povezava Habsburžanov s Celjem
Že vzpon celjskih grofov (najprej še pod imenom žovneški gospodje) v 14. stoletju je bil povezan tudi s tem, da so se v pravem trenutku postavili na stran Habsburžanov in leta 1308 postali habsburški vazali. Historiat odnosov med celjskimi grofi in Habsburžani je preobsežen za to besedilo. Kot zanimivost omenimo, da so bili v nekem obdobju tudi sorodstveno povezani. Avstrijski nadvojvoda ter ogrski in češki kralj Ladislav Posmrtni je bil namreč vnuk Barbare Celjske, njegov oče pa je bil Habsburžan. Po spletu dogodkov je skrbništvo nad njim dobil Ulrik II., Celjani pa s tem oblast v vojvodini Avstriji, po letu 1456 pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem.

Z umorom istega Ulrika leta 1456 so celjski grofje izgubili zadnjega moškega potomca, Habsburžani pa so po krajši vojni prevzeli celjsko posest. Že med letoma 1438 in 1443 je potekala celo celjsko-habsburška vojna, povod za katero so bile težnje po ozemeljski širitvi. Celjski grofje so sicer v vojni povečali ozemlje, a jim ga ni uspelo strateško strniti v celoto.

Ottovi nasledniki pridejo na odprtje
Odprtja razstave, ki je projekt Fundacije Otta von Habsburga iz Budimpešte, sta se udeležila tudi Ottov sin Georg von Habsburg, madžarski veleposlanik v Franciji, in vnuk Karoli Konstantin Habsburg.

Če se vsebinsko posvetimo razstavi, je smiselno začeti s ’trojnim portretom’. Na tej sliki z naslovom Tri generacije vidimo Franca Jožefa I. Habsburško-Lotarinškega (1830–1916, cesar 1848–1916), na desni pa je Karel I. Habsburško-Lotarinški (1887–1922, cesar 1916–1918), ki v naročju drži malega Otta von Habsburga (1912–2011). Letnice so zgovorne. Zaradi očetove smrti leta 1922 v izgnanstvu na Madeiri je Otto prestolonaslednik postal že kot otrok, star 10 let. Tedaj mu je mati princesa Zita dejala: "Odgovornost je zdaj tvoja. Na tebi je, da izpolniš pričakovanja njegove zapuščine!"

Življenje Otta on Habsburga je zaznamovala prva svetovna vojna. Po njenem koncu in nastanku prve avstrijske republike je bila družina zadnjega avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Karla I. izgnana, s tako imenovanim habsburškim zakonom (3. 4. 1919) pa so bili Habsburžani tudi razlaščeni.

Doma v Evropi
Ottovo otroštvo in mladost so tako zaznamovale težke gmotne razmere in številne selitve po Evropi. To ga je zaznamovalo in zagotovo prispevalo k temu, kar z naslovom enega od panojev Doma v Evropi pokaže tudi razstava, katere pobudnik je bil zgodovinar in rojeni Celjan dr. Andrej Rahten. Ne le z delom evropskega poslanca, ki ga je opravljal 20 let, tudi z drugimi angažmaji, denimo z delom v okviru Mednarodne panevropske unije, ki si je prizadevala za svobodno, krščansko, socialno in združeno Evropo in katere podpredsednik je bil od leta 1957, od leta 1973 pa predsednik, je dokazoval, da si prizadeva za Evropo tesnih in prijateljskih vezi med državami.

Ukaz: Otta von Habsburga ustreliti
Zagotovo njegova ni bila ’hitlerjanska’ vizija Evrope. Čeprav je živel drugod, je nacizem na več načinov zarezal v življenje Otta von Habsburga. Najprej je ob povečevanju pritiskov Hitlerja na Dunaj prešlo vsako upanje na morebitno Ottovo vrnitev na oblast. Dvakrat je zavrnil možnost za srečanje s Hitlerjem. Kot zanimivost omenimo, da je jeseni ob odprtju razstave o Ottu von Habsburgu v prostorih madžarskega kulturnega inštituta v Ljubljani Helmut Wohnout, direktor avstrijskega državnega arhiva, povedal: "Nemška operacija leta 1938, da bi vermaht okupiral Avstrijo, je imela skrivno ime – operacija Otto."

Čeprav mu je bil vstop v Avstrijo prepovedan, si je leta 1938 prizadeval, da bi postal avstrijski kancler in se na ta način boril proti nacistom. Postal je Hitlerjev sovražnik. Kot to predstavi aktualna razstava: "Za Otta, ki so ga nacisti razglasili za nemškega državljana in izdajalca, je bil izdan nalog za aretacijo, leta 1940 pa tudi ukaz, naj njega in njegove matere ne aretirajo, marveč naj ju na mestu ustrelijo."

Angažiran je bil vso drugo svetovno vojno in s svojimi diplomatskimi stiki pomagal več tisoč preganjanim ljudem. In kot izvemo na razstavi: »V Združenih državah Amerike je navezal stike z ameriškim predsednikom Franklinom D. Rooseveltom, izvedel številna predavanja proti nacizmu in se na vseh forumih zavzemal za obnovitev avstrijske neodvisnosti.«

Boj za avstrijsko državljanstvo
Po drugi svetovni vojni je imel Otto von Habsburg veliko težav s pridobivanjem pravice do vstopa v Avstrijo in pridobitvijo avstrijskega državljanstva, za katero je zaprosil leta 1954. Mimogrede, na volitvah za poslance evropskega parlamenta je nastopil kot kandidat bavarske stranke CSU.

Pogoj za pridobitev državljanstva je bil, da se v skladu z zakonom iz leta 1919 z deklaracijo odpove vladarskim in dinastičnim pravicam. To je Otto storil že 31. maja 1961, vseeno pa je sledilo še 5 let političnih sporov, preden je dobil državljanstvo in 31. oktobra 1966 vstopil v Avstrijo. Kasneje je dejal: "Izsiljevali so me, vendar moj podpis drži. Ne želim uveljavljati nobenih vladarskih ali premoženjskih pravic."

Podpora srednje- in vzhodnoevropskim narodom
Besedila na razstavi tega sicer ne izpostavljajo, vendar se je Otto von Habsburg ’vpisal’ tudi v slovensko sodobno zgodovino. Podpiral je narode Srednje in Vzhodne Evrope, njihov izhod iz Sovjetske zveze in njihovo približevanje Evropski uniji, za katero si je sicer želel, da bi dobila skupno zunanjo in varnostno politiko. Bil je tudi pokrovitelj Panevropskega piknika 19. avgusta 1989, ki je imel ključno vlogo pri padcu železne zavese.

Med vojno za Slovenijo obišče Ljubljano
Zavzel se je tudi prizadevanjem Slovenije za njeno samostojno pot. V tem procesu je bilo tudi nekaj simbolno močnih momentov. Tako je imel denimo že leta 1988 v Evropskem parlamentu imel govor dr. France Bučar prav na na njegovo povabilo. Ta prvi Habsburžan z doktoratom (pridobil ga je pri zgolj 23 letih) pa je storil še nekaj simbolno pomembnega. Med vojno za Slovenijo je obiskal Ljubljano in imel govor v parlamentu.

Ruska nevarnost preti Ukrajini
Po letu 2000 Otto von Habsburg ni več deloval v uradnih političnih institucijah, ostal pa je aktiven kot ’glava’ habsburško-lotarinške dinastije in geopolitični analitik. V tej vlogi je bil tudi daljnoviden. V svoji zadnji knjigi iz leta 2006 je že svaril, da ruski imperializem ponovno goji cilj zavzetja Ukrajine in njene vključitve v Rusijo. To naj bi bila tudi ’platforma’ za nadaljnje prodiranje v Evropo. Kot sredstvo, ki bi to lahko preprečilo, je videl integracijo Ukrajine v Evropsko unijo.

In ne pozabimo: Otto von Habsburg (1912-2011) je bil tudi družinski človek, zaprisežen katoličan, politik z evropsko izobrazbo in »velika osebnost z madžarskim srcem«. Tako je Otta von Habsburga na pogrebni slovesnosti v zahodnomadžarskem mestu Pannonhalma, kjer na Ottovo željo počiva žara z njegovim srcem, označil nadškof Asztrik Várszegi.