Ivan Stopar je življenje zapisal slovenski kulturni dediščini in njenemu predstavljanju javnosti. Foto: ZRC SAZU/Andrej Furlan
Ivan Stopar je življenje zapisal slovenski kulturni dediščini in njenemu predstavljanju javnosti. Foto: ZRC SAZU/Andrej Furlan

Po besedah predstojnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC-ja SAZU-ja Mije Oter Gorenčič je bil Ivan Stopar (1929–2018) "eden tistih redkih umetnostnih zgodovinarjev, ki ga je poznala tako rekoč celotna Slovenija". "Za njegovo knjigo Gradovi na Slovenskem iz leta 1986 lahko mirno rečemo, da predstavlja železni repertoar domačih knjižnic po vsej Sloveniji," je dejala v nagovoru na današnji prireditvi.

Sorodna novica Umrl je umetnostni zgodovinar in "varuh gradov" Ivan Stopar

Zasebna knjižnica, bogatejša od številnih javnih
Zbirka, razstavljena v prostorih Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na Ulici Moše Pijada 22 v Mariboru, obsega gradivo iz družinske zapuščine, ki ga je v letih 2019 in 2020 prevzel Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC-ja SAZU-ja. Predala sta mu jo žena Stana Stopar in sin Matej Stopar.

"Številnih knjig, ki so se ohranile v zapuščini Ivana Stoparja, ni mogoče najti v nobeni slovenski javni knjižnici," je poudaril Igor Sapač, pobudnik ohranitve zbirke v celoti in njene predaje ustanovi, kjer bi bila primerno hranjena in na razpolago za nadaljnje raziskave.

"Ohranjena in javno dostopna knjižna ter likovna zapuščina Ivana Stoparja omogoča dober vpogled v njegovo življenje in delo, po drugi strani pa nove raziskovalce kulturne dediščine vabi k nadaljevanju začetega dela," je dodal.

Študijska – in ne spominska soba
Sobe po besedah Mije Oter Gorenčič namenoma niso poimenovali spominska, temveč študijska. "Spomin je namreč nekaj, s čimer se obračamo v preteklost. S študijsko sobo pa se obračamo v prihodnost. Ideja in vizija študijske sobe je namreč v tem, da postane živo središče za raziskovalce različnih ved in disciplin," je dejala.

Zbirka vključuje knjižnično in arhivsko gradivo, faksimilirane izdaje srednjeveških iluminiranih rokopisov, historične zemljevide, grafike vedut, narodnih noš ter druga likovna dela in osebne predmete. Šteje več kot 1700 enot gradiva, ki je evidentirano in katalogizirano.

Med knjižnim gradivom izstopa ročno kolorirana izdaja grbovne knjige Zachariasa Bartscha, med faksimili pa Vencljeva biblija. V zbirki so tudi vedute slovenskih krajev Josepha Wagnerja, Josefa Kuwassega in Ferdinanda Runka ter grafične upodobitve kranjskih noš Franza Kurza Goldensteina. Med slikarskimi deli se izpostavlja baročni oljni portret plemiča iz 17. stoletja, ki je nekoč visel v dvorcu Tabor pri Vojniku.