Po krajšem poletnem predahu se vračamo k dogodkom, ki so zaznamovali pomlad in zgodnje poletje 1897. Danes bomo pogled usmerili na dogodke iz tujine, o katerih se je v tistem času poročalo. Najprej se bomo ozrli v Francijo, v nadaljevanju pa pridejo na vrsto še Združene države Amerike ter Rusija.

Požarna katastrofa v Parizu
Letos spomladi so se novice o uničujočem požaru v Parizu zelo hitro razširile po celotni Evropi pa tudi izven njenih meja. Prav tako hitro pa so tragične vesti znale potovati že na koncu 19. stoletja, saj se je vest o uničujočem požaru, ki je prizadel tamkajšnji bazar, zelo hitro razširila na vse konce in kraje. Nesrečni dogodek se je pripetil 4. maja na vsakoletni in, do takrat že kar tradicionalni dobrodelni prireditvi, ki je potekala že od leta 1885 v organizaciji francoske katoliške aristokracije. Ognjena stihija je zahtevala okoli 125 življenj, med katerimi je bilo mnogo aristokratskih žena, ter okoli 200 ranjenih. Točno število umrlih se razlikuje po posameznih virih (med 120 in 130). Po nekaterih ocenah se je dogodka udeležilo med 1.500 in 1.800 ljudi.

Poglejmo si, kako so o odpravi posledic te katastrofe poročale Novice. "Ker bi vsled tega, ker je požar uničil bazar, iz katerega čistega dobička, so imeli razni dobrodelni zavodi dobiti znatne prispevke, odpali ti prispevki, so bogati dobrotniki darovali v ta namen tako velikanske svote, da bodo dobrodelni zavodi še bogateje obdarovani, kot bi bili sicer. Le časopis `Figaro´ je nabral 1.218.015 frankov. Svojo darežljivost in usmiljenost so Parižani v tem slučaju najsijajneje pokazali. Mej drugim so se darovalci tudi spominoli takih, ki so vsled požara pali v bedo. Skoro se sme reči, da so vrli Parižani veliko katastrofo gmotno že sanirali, seveda v duševnem oziru jim to ni mogoče. Koliko plemenitih rodbin žaluje po svojih izgubljenih dragih! Celo naša presvitla cesarica [Elizabeta Bavarska – Sisi, op. a.] mora obžalovati bridko izgubo svoje sestre, ki je našla nesrečno smrt v plamenu."

Tudi v Rimu so imeli precej opravka s pariškim požarom, v glavnem so hazarderji prišli na svoj račun. "Fanatični loterijci so pri zadnjem srečkanji v Rimu močno stavili na štiri številke, tičoče se pariškega velikega požara. In glej, vse štiri številke so bile vlečene, tako, da je moral državni zaklad velike svote izplačati. Policija je morala pred loterijami red delati, ko so prišli ljudje po dobitke, tak naval je bil."

Požar vpliva na modo
V preiskavi požara, do katerega je prišlo na dobrodelnem bazarju, se je pokazalo precejšnje nesorazmerje glede na spol žrtev, saj je bilo več kot 90 % preminulih žensk. Mnoge izmed njih so bile plemiškega porekla, zato so njihove smrti še toliko bolj odmevale v javnosti. Njihovo tragično usodo bi na prvi pogled lahko morda pripisali življenjskemu slogu takratnih višjih slojev, toda pri tej oceni bi se zmotili. Glavna težava so bile po eni strani okorne ženske obleke, ki so onemogočale hitro evakuacijo v primerih, ko bi bilo to potrebno, prav tako pa je bil zgornji sloj takratnih ženskih oblek iz gorljivega materiala, kar je povzročilo precej dodatnih poškodb zgornjih okončin ter obraza, pri mnogih damah, ki so se sicer uspele rešiti. "Pariške dame se potegujejo za to, da bi se ženska obleka reformirala. Pred vsem naj bi se namesto kril uvele tudi za ženske hlače. To svojo zahtevo utemeljujejo dame s tem, da so krila nepraktična. Pri zadnjem velikem požaru je največ zato toliko dam ostalo v ognju, ker se radi svojih nerodnih in opletajočih kril niso mogle rešiti, dočim so se večinoma vsi moški rešili."

Teden dni pozneje so Novice znova prinašale vest iz Pariza. "Umrla ja zopet ena dama vsled opeklin, katere je dobila pri velikem požaru v dobrodelnem bazaru, doslej je umrlo 132 ljudji vsled te katastrofe. Vojvoda Ferdinand Alençonski [1844 – 1910, op. a.], soprog ponesrečene vojvodinje [Sofije Bavarske, 1847 – 1897, op. a.], sestre naše cesarice, je sila potrt. Pravijo da bo šel v samostan."

Svetovna razstava v Parizu l. 1900
Nadaljujmo v Franciji, toda z nekoliko bolj spodbudnimi vsebinami. Nekateri dogodki vzamejo za organizacijo več časa, kot bi si morda mislili. Eden takšnih je bila tudi znamenita svetovna razstava v Parizu, do katere so manjkala še tri leta. Namen razstave je bil proslaviti dosežke prejšnjega stoletja in spodbuditi napredek v novem. Tudi Novice so poskrbele, da so bili naši predniki na Slovenskem pravočasno obveščeni. "Pariški listi prijavljajo določbe, katere je francoski trgovinski minister odredil glede pogojev pridobitvi koncesije za priredbo razstav, za katere se bode pobirala posebna vstopnina, dalje za napravo razstavnih restavracij in podobnih podjetij. Prošnjiki morajo dokazati svojo kvalifikacijo, nadalje morajo izkazati, da imajo zadosti sredstev ter morajo položiti kavcijo. Koncesijonar se mora zavezati, da bo plačeval določene pristojbine in da bode za časa razstave stanoval v Parizu. Zajedno s prošnjo za koncesijo predložiti je tudi konstrukcijske projekte, a francoski generalni komisar je opravičen, da sme načrte premeniti, če je to treba iz umetniških, varnostnih ali policijskih ozirov. Koncesijonar je dolžan, da izvrši te premembe na svoje troške. Vsa stavbena dela, katera kontrolira stavbeno ravnateljstvo, morajo biti najkasneje do 1. marca 1900 izgotovljena. Vsled tega naj se vsi, ki se mislijo udeležiti razstave, oglase čim prej, da zamore avstrijski generalni komisar zanje dobiti ugodne prostore in preskrbeti koncesijo. Doslej so se oglasil: Jedna dunajska pekarna, jedna dunajska konditorija dunajska restavracija in jedna plzenska pivovarna."

Časopis za berače
V Novicah niso bili ravno navdušeni nad obstojem časopisa za berače, ki so ga predstavili v Franciji; česar pa svojim bralcem niso poskušali skriti. "Časopis za berače je najnovejša pridobitev sedanje kulture. V Parizu se ustanovi dnevnik za `hišne, cerkvene in popotne berače.´ Dnevnik obsega le jeden list, t. [to, op. a.] je dve strani. Vsebina obsega točne podatke, kje in kdaj se vrši kaka slovesnost, kaka poroka, kak krst, pokop itd. Dalje se objavljajo ulice in hišne številke imovitih in znano radodarnih ljudij. Sporočajo se tudi sprejemne ure in najboljši način beračenja. Dnevnik je torej tudi nekaka metodika [učbenik, op. a.] za mlade berače. Zares, svet napreduje!"

Svet postaja vse manjši
S pomočjo številnih novih izumov, kot sta bila telegraf in telefon, je svet v očeh prebivalcev postajal vedno manjši. Dandanes, ko smo bolj kot kadar koli v preteklosti povezani drug z drugim – vsaj v tehnološkem oziru, če morda osebni odnosi zavoljo tega ostanejo na stranskem tiru, je svet resnično majhen. Klic na drugi konec sveta ne predstavlja ne tehnološkega napora niti ne pretiranega finančnega, prav tako je v določeni meri tudi s potovanji v teiste oddaljene kraje. Kako je potekala izgradnja telegrafske infrastrukture, pa v naslednjih nekaj vrsticah povzemajo Novice: "Novi podmorski kabelj, katerega bodo napravili mej [med, op. a.] Brestom [kraj na zahodni francoski obali, op. a.] in Novim Jorkom bo najdaljši od vseh. Meril bo kakih 3250 morskih milj ali 6000 kilometrov. Notranji drat delajo v Bezons-u [blizu Pariza, op. a.], priprave za izoliranje pa v Calais [ob Rokavskem prelivu, op. a.] v katerem poslednjem kraju bodo tudi kabel konečno dogotovili. Notranji drat je bakren in sestoji iz 13 štren ter tehta 975.000 kg, za izoliranje se bo porabilo 845.000 kg gutaperče [posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se uporablja predvsem za izolatorje, op. a.], za notranji ovitek 4.687.000 kg pocinjenega jeklenega dratu in za vnanji ovitek 1.495.000 železnega dratu."

Ženske domobranci
Iz Francije nas pot vodi čez ocean v Združene države Amerike. Tako kot danes, so tudi na koncu 19. stoletja iz Severne Amerike prihajale takšne in drugačne novice, nekatere običajne, spet druge dokaj nenavadne. O precej napredni vesti se je poročalo iz Kolorada. "V državi Kolorado v Ameriki imajo ženske že dlje časa volilno pravico in smejo tudi kakor porotnice v civilnih in kazenskih razpravah nastopati. Sedaj je pa zakonodajstvo države Kolorado vsprejelo načrt, po katerem smejo ženske domobranstvu države pridati. Zakona sicer še ni podpisal guverner in to pravijo zaradi tega, ker načrt ne pove, kakšno uniformo naj nosijo domobranke."

Američanke so si pravico do služenja v Nacionalni gardi priborile šele leta 1956, ko je ameriški kongres sprejel sklep, ki je dovoljeval služenje žensk v tej veji ameriške vojske. Služba žensk v tem prvem obdobju pa je bila omejena na področje medicine oziroma sanitete, šele pozneje pa so se omejitve odpravile. Kot predhodniki Nacionalne garde ZDA se pojavljajo različne prostorsko in časovno ločene milice (prva leta 1636), v letu 1903 pa je bil sprejet zakon (Militia Act), ki je poenotil delovanje teh milic na ravni celotnih Združenih držav Amerike.

Dve nenavadni poroki
O dveh ne najbolj običajnih porokah, ki sta bili posledica različnih življenjskih razmer, je poročal tednik Novice. Prvi je nosil naslov Poroka na smrtni postelji. "Ganljiv prizor je bil dne 20. m. m. [minulega meseca, op. a.] v bolnišnici v Clevelandu (država Ohio, severna Amerika). V bolnišniški dvorani se je poročil 70letni John Hobbes z 62letno na smrt bolno Ano Pazig. Ta žena se je bila pred 30 leti ločila od svojega razuzdanega moža. Hobbes je bil nje sosed. Med obema se je razvilo prijateljstvo, ki pa se je slednjič previlo v ljubezen. Leta 1875 sta se zaročila in določila dan poroke. Toda kmalu zatem je Hobbes obolel in poroka se je morala odložiti. Ko je bil ženin ozdravel, določil se je bil zopet nov dan poroke, toda umrl je oče neveste in iz poroke zopet ni bilo nič. In tako je ta nesrečni par najmanj dvanajstkrat odložil poroko in določil nov dan, a vselej je nemila usoda zabranila zakon. In tako je trajala zaroka preko 20 let! Letos o Veliki noči naj bi bila poroka. Toda nevesta je obolela. Dne 15 aprila je izjavil zdravnik, da ne doživi bolnica več večera. Uboga ženska vsled tega naprosila svojega zaročnika, naj jej izpolni sen vsega nje življenja in naj jo poroči. In tako je došlo do poroke na smrtni postelji. Pol ure zatem je žena, blažena in zadovoljna, izdahnila svojo dušo."

Poročena v ječi
Nekoliko več časa kot pred zakoncema iz prejšnje zgodbe pa je bilo pred mladoporočencema iz Ohia, čeprav so jo delile rešetke. "Iz Wimingtona [pravilno Wilmingtona, op. a.] v državi, Ohio, poročajo z dnem 7. maja t. l. [tega leta, op. a.] naslednji dogodek `Amer. Slovencu´: Pred nekaj dnevi prijela je policija Irvin Schaw-a in Gertie Fischer zaradi tatvine konj. Mladenič je golobrad. Deklica je lepe vnanjosti, stara 16 let, ter nizke postave. Oba sta se združila in skupno kradla konje iz namena, da prideta na to način do denarja, da bi se poročila in napravila pohištvo. Prvi poskus jima je izpodletel in pokazal, da je tudi zadnji. Konje sta znala krasti, ali prodati ne. Ko sta jih gnala na trg že so ju prijeli in račun na medeni teden izpremenil v toliko, da sta morala v ječo. Bila sta zelo osupnjena. Mladost obeh jetnikov je seveda zelo prizadeta z ozirom na lahko razsodbo, namreč jedno leto v kaznilnico. Jedno leto pomeni dolgo časa za zaljubljenca, posebno če se pomisli, da je to leto leto ločenja. Šestnajsletna Gertie je rekla, da je to `shame´ [sramota; v izvirnem besedilu avtor ni pojasnil pomena besede, op. a.] in da čas ne bo nikoli potekel. V okrajni ječi se je zaljubljencema dovolilo da se smeta vsaki dan videti, govoriti med seboj. Konec teh pomenkov je bil ta da sta sklenila poročiti se, predno ju odvedejo v kaznilnico ter ju razločijo. Jedna sama stvar delala jima je preglavico ter ovirala izvršiti njun namen. Gertie ni še dosegla starosti kakoršne je potreba v državi Ohio, ako se hoče dekle omožiti brez vprašanja svojih starišev. Gertiena mati živi v mestu Dayton, zato se jej je poslalo pismo in v njem pojasnjen položaj njene hčere. S povratno pošto došel je odgovor priletne ženice-matere in ob enem dovoljenje. Kmalu na to vršila se je poroka. Nevesto in ženina so odvedli iz ječe v čuvajevo pisarno, kamor je došel metodistovski pridigar, ki ju zvezal. Videti je bilo tisti hip, da je mlada zakonska dvojica ravno tako srečna in zadovoljna, kakor tedaj, ko se je skrivala po gorah na plenu po konjih premoženju in sreči."

Mesto Dayton, kjer je živela nevestina mati, je približno 50 kilometrov severozahodno od Wilmingtona. V novejšem času je postalo znano kot lokacija, kjer je bil podpisan Daytonski mirovni sporazum, s katerim se je zaključila vojna v Bosni in Hercegovini, konec leta 1995.

"Šest zamorcev obešenih"
Takšen je bil naslov članka v časopisu Novice, ki so ga povzele od časnika Amerikanski Slovenec. Slednji je bil najstarejši časopis Slovencev v Združenih državah Amerike, ustanovljen v letu 1891. O čem točno se je šlo, pa v naslednjih vrsticah. "`Amer. Slov.´ prinaša nastopno notico: Zaradi umora priletnega moža in njegove družine in nasilstva [posilstva, op. a.] dveh mladih deklet in požiganja hiše je zaprla kakor se poroča 6. maja iz Taxasa, policija v Sunny-side, Walter county [pravilno Waller County, kraj približno 70 kilometrov zahodno od Houstona op. a.] šest mladih zamorcev. Lansko jesen bil je nek Nemec iz Brenhama [kraj približno 50 kilometrov severozahodno od naselja Sunnyside, op. a.] oropan za 65 dolarjev. Slutnja je letela na štiri Thomasove dečke, ki so priznali tatvino in povedali, da so dali 30 dolarjev Henry Danielsu. Daniels je potratil denar in Thomasovi dečki so sklenili iztirjati denar ali pa ubiti Danielsa. V nedeljo zvečer so izvršili konec svojega načrta. Henry Daniels, star zamorec živel je s svojo unukinjo Mary in 7letnim otrokom. V nedeljo zvečer ulomili so v hišo, grozno mesarili in naposled tudi Danielsa, ki je branil unukinjo in hčer, ubili. Vrgli so na to njega in unukinjo v vodnjak, hišo pa zažgali, ker so mislili, da bodo na ta način prikrili hudodelstvo. Ljudem v okolici se koj drugi dan čudno zdelo, ogenj bi jih še ne izdal, da ne vidijo teh ljudij več. Šli so na kraj in se poučili o vsem dejstvu. Policija in meščani so takoj začeli zasledovati morilce katere se jim je posrečilo najti po kratkem trudu. V noč podali so se v stanovanje Thomasovih dečkov in so jih jemali posamezno. Najstarejši je imel 21 let, najmlajši 13 let; štirje bili so bratje. Ko so jih prijeli, našli so na njih krvavo obleko. Na to odvedli so jih v ječo. Okolu polunoči bila je jetniška straža od druhali premagana in jetnike so odpeljali na Bazzos, severno od tu. Kmalo na to slišali se je 40 do 50 strelov in nastalo je zopet vse mirno. Nekega jutra našli so na močni veji velicega drevesa mrtva trupla šesterih zamorcev. Na stotine ljudij iz raznih krajev je prišlo gledati ta prizor. Kolikor se more vedeti, druhal bila je sestavljena iz belih in črnih mož."

Vrnimo se zdaj k nekoliko lahkotnejšim temam, ki so prav tako zaposlovale Slovence v ZDA, pa tudi v domačih deželah. O denarju in bogastvu se je vedno rado razpravljalo.

Pomilovanja vredni milijonarji
Vprašanje, v kolikšni meri so bili ti premožni gospodje zares "pomilovanja vredni", kot so zapisali v Novicah, oziroma v kolikšni meri je šlo zgolj za pregovorno slovensko zavistnost. Ne glede na to, kaj bo bolj držalo, pa je način pripovedovanja precej zanimiv, kot boste lahko videli v naslednjih vrsticah.

"V resnici večina bogatinov ne živi srečno vkljubu vsem kopicam denarja, lepoti svojih palač in vsemu razkošju. Tako na primer najbogatejši mož v Čikagu, Filip Armour [Philip Danforth Armour, 1832 – 1901, op. a.], ki more na vsak hip dvajseterim tovarišem kot dar bankovne nakaznice na 25 milijonov dolarjev [okoli 770 milijonov dolarjev današnjem denarju, op. a.] , trpi že dolgo let velike bolečine v želodcu, tako da ne more nič druzega zavžiti kot mleko. Ta mož, ki je obogatel z delanjem mesenih konserv, sploh mesa ne more jesti; njegov život je sam kostnjak. Ustanovitelj in izdajatelj jednega izmej največjih ameriških dnevnikov `New-York World´ Josip Pulitzer [Joseph Pulitzer, 1847 – 1911, op. a.], je vsled velikega napenjaja oči z vednim čitanjem popolnoma oslepel. Znani `kralj srebra´, John Mackay [John William Mackay, 1831 – 1902, op. a.], ima v obeh nogah skrnino [protin, tudi putika – vnetje sklepov zaradi nabiranja soli sečne kisline, op. a.] in bramorko [kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja, op. a.], da mu morajo zdravniki odrezati obe nogi. Bratje Rochfeller [Rockefeller, op. a.], ki so pred nekoliko leti prišli v New-York kakor revni fantje, ki pa imajo danes že 1500 milijonov dolarjev premoženja, so zavoljo samih skrbi in lakomnosti le `stroji za nabiranje denarja´, kakor je Amerikanci pravijo. Ti bogatini si ne privoščijo niti jedne ure počitka in zavoljo svoje lakomnosti živijo tako borno, da njih najzadejši uradnik dosti boljše živi. Ti bogatini imajo lepe konje, ali dozdaj se še niso z njimi vozili. Njih soproge se ponašajo z dragocenimi biserji, ali dozdaj niso jih še imele na vratu, vse imajo skrbno zaprte v blagajnicah. Največji bogatin celega sveta, Kornelij Vanderbildt, se je pa hotel že davno obesiti, ker mu je njegova mlada žena postala nezvesta in je pobegnila za nekim gledališkim igralcem v Evropo. Tako nesrečno živi še cela vrsta velikih bogatinov."

Gledališče iz papirja
Zagotovo Američanom ne gre zanikati njihove iznajdljivosti ter smisla za inovacije, kakršen je bil tudi naslednji primer uporabe inovativnih materialov za konec 19. stoletja. "Amerikanski listi javljajo, da neki graditelj v Severni Ameriki dela vse priprave da zgradi ogromno gledališče — iz papirja. Papir slabše vodi toploto, nego opeka ali sekan kamen; papirnate hiše bodo torej po letu hladneje, a po zimi topleje nego druge. Klade iz papirja se namažejo z neko mastno tvarino in jih ščiti vlage; papirnate hiše torej niso nikdar vlažne. Papir za stavbene svrhe se namaka, ko se preša, z neko soljo, ki ga stori sigurnim pred ognjem. To je torej cela vrsta prednosti, ki jih ima hiša iz papirja pred drugimi. Amerikanci trde, da bodo v bodočnosti gradile hiše samo iz papirja, vse iz papirja, a med tem jih to ne moti, da gradijo v New-Yorku po 120 metrov visoke hiše iz kamena."

Novice iz Rusije – Atentat na carja
Za konec današnjega prispevka nam je ostal še kratek pregled novic iz Ruskega imperija. Po naslovu sodeč bi sicer lahko kaj hitro napačno sklepali o zdravju carja Nikolaja II. (1868-1918), saj je bil poskus atentata neuspešen. Zgodil se je v kraju Puškin, natančneje v kompleksu Carskoje Selo, ki ga sestavlja več palač in parkov, in je služil kot rezidenca ruskega carja in njegove družine. Območje leži slabih trideset kilometrov južno od Sankt Peterburga. "Časniki poročajo, da je hodil v vrt Carskoje sela sumljivo pogosto na sprehod mlad delavec. Hodil je najrajši po potih, koder se izprehaja car. Ko so ga stražniki vprašali, kaj bi rad, odgovoril je, da je velik rodoljub, in da bi rad videl ljubljenega carja. Ko se je pred kratkim pripeljal v kočiji neki husarski častnik [vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi, op. a.], tekel je delavec za vozom. Ko pa je videl, da v vozu ni carja, hotel je zbežati. Radi sumljivosti so ga aretovali ter dobili pri njem samokres in bodalo. Delavec je na to takoj priznal, da je hotel umoriti carja, ker bi bil rad slaven; čital je dela Dostojevskega in bil rad tudi tako kaznovan ali obešen, kakor junaki Dostojevskega. Očividno je, da dotični delavec ni zdravega uma!"

Dohodki vladarjev
Zmotno bi mislili, da so objave premoženjskega stanja vladajočih izum novejšega časa, saj so bili o teh zadevah že precej dobro seznanjeni naši predniki pred dobrimi 120 leti. "Najbogatejša vladarja sta ruski car in turški sultan. Car ima več kot sto milijonov oralov sveta, kateri mu nese kacih 30 milijonov goldinarjev na leto, povrh pa še nebroj rudokopov. Letnih dohodkov ima 80 do 100 milijonov goldinarjev, a palače, zlatnine itd. so tudi vredne mnogo milijonov. Sultan ima iz svojih posestev kacih 20 milijonov goldinarjev dohodkov, iz državne blagajnice pa dobiva tudi toliko, a mnogo mu ne ostane, saj ima jako obljuden harem."

"Nemški cesar ima 15½ milijonov mark dohodkov na leto, italijanski kralj pa dobiva 12.040.000 mark. Perzijski šah ima 120 milijonov mark svojega premoženja, na leto pa dobiva še 8 milijonov mark. Angleška kraljica dobiva okoli 13 milijonov mark na leto. Belgijski kralj dobiva le 3.860.000 mark na leto. Grški kralj ima letno jedva 1.040.000 mark, katere dobiva le deloma (800.000) od svojega kraljestva; drugo mu dajo Rusi, Francozi in Angleži. Rumunski in srbski kralj imata po 960.000 mark na leto. Seveda imajo vsi ti in drugi vladarji poleg takih letnih dohodkov še velika posestva, ki jim donašajo še ogromno denarja."

Industrija v Rusiji
Seveda pa Novice niso poročale zgolj o premoženjskem stanju ruskega carja, temveč tudi o drugih zadevah, povezanih z Ruskim imperijem. Tako so bralcem na kratko predstavili nekaj kazalcev industrializacije v Rusiji. "V Rusiji je 471.605 tovarn. V njih se rabi 10.225 parnih strojev, 949.044 delavcev in 264.030 delavk. Kar se na leto izgotovi, je vredno 1464 milijonov rubljev. Najbolj razvita je veleindustrija okoli Petrograda [Sankt Peterburg, op. a.], Moskve, Kijeva in Vladimirja. Na Kavkazu je 1.119 tovarn in v Sibiriji 609."

Mesto Vladimir je približno dvesto kilometrov vzhodno od Moskve ali prav toliko zahodno od Džeržinska – mesta, ki se je, če se še spomnite, na začetku meseca junija znašlo na naslovnicah zaradi eksplozije ter požara v tamkajšnji tovarni eksploziva.

Rusko darilo našemu cesarju
Čisto za konec še nekoliko lahkotnejša vest, ki prav tako prihaja iz Rusije. "Avstrijsko-ogerska naselbina v Novgorodu bo poslala v kratkem deputacijo k našemu cesarju ter mu izročila v spomin na zadnji obisk Rusije krasno, a tudi originalno darilo. To darilo bo meter visoka ura v obliki gotskega stolpa, ki kaže ure, dneve in izpremembe lune. Vsaki dan ob 12 uri po dnevi in ob 9. uri zvečer se odpro vratca na stolpu in na balkon prideta car Nikolaj II. in cesar Fran Josip I. [Franc Jožef I., op. a.] s sijajnim spremstvom. Hkratu zasvira godba v uri rusko in potem avstrijsko himno. Podobi obeh vladarjev ostaneta kake 3 minute na verandi, se sprehajati sem ter tja in se iz nova umakneta v stolp. To uro je napravil v Rusiji živeč Avstrijec."

Mesto Novgorod je približno 200 kilometrov južno od Sankt Peterburga. Po številu prebivalcev je malenkost večje od Trsta.

Toliko o zunanjepolitičnih dogodkih, ki so odmevali v naših krajih konec 19. stoletja. V enem od prihodnjih nadaljevanj pa nekaj več o sporu med zagovorniki plinske ter električne razsvetljave, ki je tudi pogreval strasti spomladi in poleti 1897.