Žalostno vest o njenem slovesu so sporočili njeni kolegi z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ksenija Rozman je leta 1959 diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa končala tudi doktorski študij. Strokovno se je izpolnjevala v Franciji in Italiji.

Kot je ob osemdesetletnici umetnostne zgodovinarke pred leti zapisal Damjan Prelovšek, je imela Ksenija Rozman v mladosti srečo, da je lahko obiskovala klasično gimnazijo in na univerzi poslušala predavanja profesorja Franceta Steleta. Spadala je torej v generacijo umetnostnih zgodovinarjev, ki jih je usmerjal starosta stroke, in je po drugi svetovni vojni na marsikaterem področju orala ledino. V raziskovalnem delu se je sprva posvečala predvsem slikarstvu poznega srednjega veka, pozneje pa slikarstvu 18. in 19. stoletja.

Umestitev spregledane zbirke evropskih slikarjev
Potem ko je po končanem študiju najprej delovala v spomeniškem varstvu, je leta 1962 nadaljevala poklicno pot v Narodni galeriji, kjer je bila dolgoletna kustodinja. Poleg temeljnih študij omenjenih slikarjev se je, kot so zapisali na Oddelku za umetnostno zgodovino, v zgodovino stroke zapisala predvsem po raziskavah do tedaj večinoma spregledane zbirke t. i. evropskih slikarjev v Narodni galeriji, pri katerih je zgledno sodelovala z italijanskim umetnostnim zgodovinarjem Federicom Zerijem.

Ta je v Slovenijo prišel prav po njeni zaslugi. Skupaj sta opravila veliko delo pri atribuiranju tako imenovanih tujih mojstrov iz naših javnih in zasebnih zbirk.

Pomembne so tudi njene raziskave izvora umetnin. Objavljala je v slovenskih, avstrijskih, italijanskih, angleških in ameriških strokovnih glasilih, sodelovala pa tudi raznih enciklopedijah. Bila je častna članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Leta 1989 ji je Filozofska fakulteta dodelila naziv znanstvene svetnice, prejela pa je tudi Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo za leto 1989.