Sorodna novica Daša Ličen: Meščanstvo v zalivu

"Živinca je božja stvar, božji dar. Kdor jo brez potrebe pokončuje, gerdo ž njo ravna in jo terpinči ali muči, je sovražnik božjiga dela." Tako je v enem zgodnejših besedil o zaščiti živali v slovenščini zapisal župnik Mihael Stojan. Citat izvira iz poglavja o tržaškem Društvu ljubiteljev živali, morda poglavju z največ presenetljivimi podatki študije tržaškega društvenega življenja v obdobju 1848–1914 z naslovom Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu.

Preden se posvetimo bolj splošni analizi društev kot pomembnega vidika meščanske kulture in tudi kot indica samorazumevanja meščanstva, ostanimo še nekoliko pri Društvu ljubiteljev živali. Njegovega delovanja ni gnala zgolj "gola" skrb za živali, ampak lahko v njem prepoznamo tudi način, kako je meščanstvo razumevalo razliko med seboj in drugimi družbenimi sloji in pa tudi, kako so proti koncu 19. stoletja postopoma v javno življenje prodirale ženske; vendar le v specifičnih vlogah in angažmajih.

Tudi vse živali ne pripadajo istemu "sloju"
Leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je na specifičen način izražalo socialno razslojenost, tudi predsodke, ki so obstajali v odnosih med različnimi sloji. Kot tudi v drugih društvih je bilo članstvo tako rekoč izključno meščansko in se je pogosto zgražalo nad praksami delavstva in podeželskega prebivalstva. V meščanstvu se je v 19. stoletju širila navada, imeti domačega ljubljenčka in le-tega obdajati z razkošjem in ga oboževati. In obenem navada, nekoliko zviška gledati na živali, ki so služile "praktičnemu" namenu, to je delu (vleki) in seveda prehrani.

Oboževani domači ljubljenčki meščanov
Dva primera iz knjige Daše Ličen to še posebej plastično ilustrirata. Zagotovo velja omeniti navezanost očeta slovenskega alpinizma Juliusa Kugyja na Muco. Njena smrt ga je pretresla in spesnil je Mačjo tožbo, v kateri je med drugim zapisal, da je Muca "kakor resnična kraljica v žametnem, snežno belem, zmagovitem večastju nežno in milo, plemenito in odlično postavljala tačko pred tačko".

V društvu zelo dejavna Isabel Burton, ki je med drugim delala "obhode" in beležila slabo ravnanje z živalmi, je imela psičko Nip. Ta je imela zibko z vzglavnikom, rjuhami in zavesico ter plašček iz tjulnje kože. Kadar je zbolela, je dobila protibolečinska sredstva in zdravniško oskrbo, po smrti pa tudi nagrobni kamen.

Zavzemanje za dobrobit živali je seveda hvalevredno, vendar ne gre pozabiti, da so bili ljubljenčki pogosto bolje oskrbljeni kot ljudje. V ZDA so na primer društva za zaščito živali ponekod obstajala še pred odpravo suženjstva. Tu je smiselno omeniti tudi fenomen romantiziranja narave in živali, ki se širi med meščanstvom, ki se je bilo sposobno hkrati zgražati nad slabim ravnanjem z živalmi in tolerirati bedo nižjih slojev vključno s nedohranjenostjo otrok.

"Javno materinstvo" – vstopna točka za vstop žensk v javno življenje
Omenjena je že bila vloga žensk. V plejadi društev največ žensk najdemo prav v Društvu ljubiteljev živali in pa v dejavnostih, povezanih z dobrodelnostjo. Šlo je za nekakšno "javno materinstvo". Zaradi njihovih značajskih lastnosti, ki naj bi krožile okoli pojmov "sočutje, čustvenost, samožrtvovanje, ljubezen do bližnjega", naj bi jim bil tovrsten angažma pisan na kožo. V tem seveda lahko prepoznamo nekaj pokroviteljske drže, a je vendar pomembno tudi to, da so ženske z delovanjem na teh področjih tudi pridobivale izkušnje v javnem nastopanju, izkušnje z upravljanjem denarja, prirejanjem dogodkov … Torej pridobivale so izkušnje, ki so jih vedno bolj kvalificirale za to, da bi prevzele tudi nekatere javne vloge.

Študija štirih tržaških društev
Društvo ljubiteljev živali je eno od štirih, ki jih je Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU podrobno obravnavala v že omenjeni izdaji založb Studia Humanitatis in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Gre za pomembno študijo, saj so bila društva v 19. stoletju izjemno pomembno polje meščanskega življenja, z analizo njihovega delovanja pa pravzaprav izvemo izredno veliko o meščanstvu, torej družbenem sloju, ki je vtisnilo pečat tako imenovanemu dolgemu 19. stoletju. Tudi v kozmopolitskem Trstu, ker so drug ob drugem živeli Slovenci, Hrvati, Italijani, Nemci, Grki, Judje (o tržaških Judih je izvrstno študijo The Port Jews of Habsburg Trieste napisala Lois C. Dubin) pa tudi pripadniki drugih narodov in ki je bilo tretje največje avstrijsko mesto, je bilo članstvo v društvih konstitutiven element specifičnega življenjskega sloga.

Moral si imeti prosti čas in denar
Posameznik je za tak življenjski slog predvsem moral imeti dovolj prostega časa in pa finančnih sredstev. Se je pa članstvo v pravih društvih lahko tudi poplačalo. To je bil namreč milieu, kjer so nastajala (koristna) znanstva, kjer se je oblikovala socialna elita. Včasih tudi docela "spontano". Prav zabaven je zapis Juliusa Kugyja, "da je med koncerti čez dvorano Društva Schiller 'planil vroč val ljubezni. /…/'" Da, društva so bila tudi podij sklepanja zvez.

Kako se soočiti z "grehom brezdelja"
Sodelovanje v društvih tako ni bilo razumljeno zgolj kot kratkočasje, ampak tudi kot … delo. Še dobro, bi lahko rekli, če pomislimo na kult delovne etike v vrstah meščanstva. Kugy slikovito opiše tudi to; in to kar na osebnih izkušnjah spopadanja z brezdeljem. Piše, da je "zadostovalo že daljno, drobno zvenenje železne palice, na katero je padalo kladivo majhnega, pridnega kleparja na kakem zakotnem dvorišču, in že je moja utrujena duša prisluhnila. Že to je bila najostrejša budnica, svarilo in očitek, 'Delaj!' je klical naslednji udarec in duša se je globoko sramovala."

Zanimalo jih je vse ali člani društev v iskanju novega znanja
Društva, ki so pogosto naročala časopise iz tujine in organizirala predavanja, so bila tudi okolje pridobivanja in širjenja znanj. V tem pogledu je denimo zanimivo, kot zapiše Daša Ličen, da je člane društva Minerva zanimalo "vse". To lepo demonstrirajo teme in naslovi predavanj: moralna kriza v Franciji, potresi, Buda in budizem, cepljenje, satanizem, pomen vrtce in poezije …

Pravo presečišče znanstvenih informacij je Trst postal tudi zaradi delovanja Jadranskega naravoslovnega društva. To je vzpostavilo široko mrežo stikov tudi v evropskem in celo svetovnem kontekstu. V odsotnosti univerze je bilo izmenjevanje znanstvenih besedil, organiziranje gostovanj naravoslovcev, obiskovanje konferenc, organiziranje ekskurzij tudi v druge dele sveta in sklepanje pobratenj z drugimi društvi način vstopa v "Republiko znanosti". S "programom" tega društva lahko demonstriramo tudi velik pomen, ki ga je meščanstvo pripisovalo napredku; pravzaprav pojmu napredka.

Urbana krajina se vedno bolj deli po nacionalnem ključu
Omenjen je bil že kozmopolitski značaj Trsta. Vemo, da je v 19. stoletju nacionalizem postajal vedno močnejša politična in družbena sila, kar je med drugim rezultiralo v prvi svetovni vojni. Zato je na mestu vprašanje, kako so vse te narodnosti v Trstu sobivale. Daša Ličen o pojmu narod med drugim piše v delu knjige, posvečenem Slavjanskem društvu, v katerega se je leta 1848 včlanilo veliko tržaških Slovanov. Bilo naj bi "prostor neproblematičnega sobivanja in izražanja različnih kolektivnih pripadnosti oziroma identifikacij".

Slovenstvo, ilirizem, avstroslavizem, jugoslovanstvo, panslavizem … vse te identifikacije so sobivale in z njimi tudi Italijani. Narod se je tedaj definiral predvsem prek jezika in je imel širši pomen kot danes. Politični nacionalizem se je zares uveljavljal šele v drugi polovici 19. stoletja in proti njegovemu koncu se je tudi urbana krajina vse pogosteje delila po nacionalnem ključu, kar je vodilo tudi do zaostrovanj.

Delo Daše Ličen, ki deluje predvsem v polju kulturne in zgodovinske antropologije, kljub podrobnejši obravnavi le drobnega izseka iz razsežnega društvenega življenja v Trstu ponudi izredno dober vpogled v kulturno, tudi politično (četudi ne formalno) življenje tržaškega meščanstva; v to, kako se je ta socialni stratum sam razumel, katere so bile njegove vrednote, kaj si je meščanstvo samo zadalo za svoje cilje …