Vesna Bučić se je rodila leta 1926 v Zagrebu, kjer je med letoma 1938 in 1945 obiskovala realno gimnazijo. Po poroki se je preselila v Ljubljano in od 1952 na Filozofski fakulteti študirala umetnostno zgodovino. Diplomirala je leta 1957, leta 1993 pa doktorirala z disertacijo Starejša stanovanjska kultura na Slovenskem.

Leta 1958 se je zaposlila v Narodnem muzeju Slovenije kot kustodinja za historično pohištvo, ure in svetila. Leta 1972 je bila imenovana za višjo kustodinjo in 1974 za muzejsko svetovalko. Med letoma 1986 in 1989 je vodila Kulturnozgodovinski oddelek Narodnega muzeja. Dejavna je bila tudi v Društvu muzealcev Slovenije – v 70. letih je bila predsednica društva. Leta 1981 je prevzela tudi urednikovanje strokovne revije slovenskih muzejev in revije Argo, urednica pa ostala do 1989. V okviru društva muzealcev je organizirala več simpozijev in ob 150. obletnici muzejstva na Slovenskem 1971 v Ljubljani 7. kongres Zveze muzejskih društev Jugoslavije.

Pripravila je dve izdaji štirijezičnih vodnikov po slovenskih muzejih in dvoje skript za restavriranje muzejskih predmetov. Med letoma 1967 in 1971 je bila članica likovnega odbora komisije za kulturne stike s tujino v Beogradu. Od 1975 je članica ICOM-a (International Council of Museums), od 1983 pa članica izvršnega odbora Jugoslovanskega nacionalnega komiteja ICOM-a in članica Mednarodnega komiteja za uporabno umetnost (ICOM ICAA, zdaj ICDAD). Po upokojitvi 1993 jo je Okrajno sodišče v Ljubljani imenovalo za sodno izvedenko in cenilko vrednosti spomeniškega gradiva za uporabno umetnost.

V središču proučevanja – ure
Kot kustodinja je pripravila več razstav – leta 1969 na temo svetil, leta 1973 o zgodovini stolov in 1984 o zgodovini skrinj. Svoje raziskovalno delo je posebej posvetila uram. Izhajajoč iz zbirke ur v Narodnem muzeju je postavila tri razstave Ure skozi stoletja, razstava pa je gostovala tudi v Muzeju primenjene umetnosti v Beogradu. Leta 1959 je sodelovala pri stalni postavitvi historičnih interierjev na blejskem gradu. V naslednjih desetletjih je sodelovala pri številnih drugih razstavah Narodnega muzeja, ki so gostovale še v Mariboru, Gorici, Zagrebu in Beogradu, pa tudi pri tujih razstavah, ki so gostovale v Ljubljani.

Izredno dejavna tudi po upokojitvi
Dejavna je ostala tudi po upokojitvi in nenehno polnila svojo že tako obsežno bibliografijo. Ob temeljnih člankih o urarstvu v Sloveniji in o stanovanjski opremi, o portretnih miniaturah, posameznih mojstrovinah, umetnikih, obrtnikih, naročnikih in zbiralcih v strokovni periodiki je napisala tudi številne poljudne predstavitve zgodovine stanovanjske kulture, ur in pohištva ter muzejskih razstav, piše v Slovenskem biografskem leksikonu. Po upokojitvi je sodelovala tudi v delovni skupini, ki je pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU pripravila umetnostnozgodovinski terminološki besednjak. Bila je pobudnica objave raziskav nekdanje opreme slovenskih gradov, kot so Brdo, Strmol, Snežnik, Sevnica in Tuštanj. Po letu 1997 je v publikaciji Hrvatska Zora objavljala tudi članke o zgodovini otoka Vis, od koder izvira njena družina.

Za svoje delo je prejela več nagrad – leta 1985 Valvasorjevo nagrado, leta 1989 plaketo Zveze muzejskih delavcev Jugoslavije in leta 1990 Zupančičevo nagrado. Leta 1996 je postala častna članica Slovenskega muzejskega društva.