Za Tržaško cesto so to vedenje tudi na terenu potrdila arheološka izkopavanja, ki potekajo pred začetkom urejanja kolesarskih in pešpoti ob Tržaški cesti in Jadranski ulici.

Najdba nekaterih segmentov cest arheologov torej ni zares presenetila, vendar pa so jo pričakovali drugje. Doslej so domnevali, da na območju Tobačne tovarne poteka po severni strani Tržaške ceste, vendar najdbe kažejo, da je tekla po južni strani. Če na poti ni bilo večjih ovir, so Rimljani gradili ceste v ravni liniji in s tem ubrali najkrajšo in najhitrejšo pot.

Zato so tokratni rezultati v kombinaciji z nekaterimi že odkritimi odseki ceste zarisali potek rimske ceste, ki je povezovala Emono z Akvilejo in Italijo. "S temi odkritimi točkami lahko potek ceste zelo lepo povežemo v ravno linijo in vemo tudi, kje lahko pričakujemo njene vmesne dele. Nismo pa še odkrili roba ceste," pove arheolog Matej Draksler, namestnik vodje raziskave na Tržaški cesti.

Predvidevajo, da je bila cesta široka nekje do devet metrov, a to bi potrdila najdba cestnih jarkov, ki so značilni za gradnjo rimskih cest. Glede na to, da je v načrtu obnova celotne Tržaške ceste, nad takšno najdbo še niso obupali, obetajo pa si jo pred Gimnazijo Vič, kjer je rimska cesta speljana pod današnjim pločnikom in je zato večja verjetnost, da je tam ohranjena in bodo lahko naleteli na njen celoten obseg.

Ena plast proda je zadostovala
Izkopavanja so prinesla tudi spoznanje o načinu gradnje državnih cest znotraj agra Emone. "Glede rimskih cest ni povsem tako, kot si mi predstavljamo, ko gledamo ceste po Italiji, ki so grajene po točnih pravilih, po katerih je sprava nasutih več plasti kamenja, prek katerih so položeni trdni kamniti bloki," pravi Draksler, ki ga je presenetila slaba kakovost cest na območju Emone. "Glavna vpadnica je tako rekoč samo ena plast proda. Ni zelo kakovostno grajena. To se malo spremeni, ko se približamo mestu in vanj vstopimo. Tam se kakovost cest izboljšuje, še vedno pa je to preprost makadam."

Pešci na cesti, konji ob njej
Način gradnje je toliko zanimivejši, ker je bila via publica Aquileia – Emona vendarle pomembna cesta znotraj rimskega imperija, glavna cesta, ki je vodila iz Italije do Emone, križišče, od koder so se potem glavne poti razpršile proti Balkanu in Panoniji. Cesta je torej morala biti precej prometna, a kljub temu je način gradnje očitno zadostoval. "V glavnem je bila namenjena pešcem. Konje so vodili ob cesti, ker so se sicer na dobro utrjeni površini uničevala kopita. Očitno je za te potrebe takšna cesta zadostovala," razloži Draksler.

Kot samo ime pove, je cesta Emono povezovala z Akvilejo, pomembnim pristaniščem v Italiji. Od rimskih vpadnic je doslej razmeroma dobro dokumentiran primestni odsek trase državne rimske ceste, ki je v Emono vodila iz Celeie in ji lahko sledimo pod Slovensko in Dunajsko cesto. Nekoliko slabše pa sta poznana odseka državne ceste, ki je iz Emone vodila proti zahodnemu Noriku in Karniju (današnji Kranj) ter proti Balkanu in Sisciji (današnji Sisek).

Kaj se zgodi s cesto po propadu Rimskega imperija
Arheologi upajo, da bodo z novimi izkopavanji kaj več spoznali tudi o tem, kdaj je bila zahodna vpadnica v Emono opuščena oziroma ali se je njena uporaba morda vendarle nadaljevala v srednji vek. Nekaj o tem vedo že zdaj. "Cestna mreža oz. infrastruktura, ki so jo vzpostavili Rimljani, funkcionira tudi naprej. Ni več vzdrževana. Imamo tudi vrzel v tej poselitvi v stoletjih po propadu rimske Emone do vzpostavitve srednjeveškega mesta nekje v 11. stoletju. Ta se ne razvija na območju Emone, ampak je na desnem bregu Ljubljanice pod grajskim gričem. Šele takrat se znova začne intenzivnejša uporaba tega prostora. Neke sledi cest gotovo še obstajajo," pojasni Draksler.

Tako še danes nekatere ceste sledijo rimskim, čeprav ne v popolnosti, kar je nemara posledica vmesnega nekajstoletnega preloma. "Slovani ob prihodu niso naselili prostora nekdanje Emone, ampak obrobnejše dele, ki so primernejši za kmetijstvo in poljedelstvo. Hkrati pa so bila emonska vrata, torej zelo strateški prostor, ki je vedno predstavljal veliko prednost, v tem času manj zaželena, saj so, prav nasprotno, predstavljala veliko nevarnost. Bili so nemirni časi, zato je nekaj stoletij tu malo manj aktivno dogajanje."

Bolje ohranjene vile Emoncev, ki se umaknili iz mesta
Podobno kot številna rimska mesta so poznejšim naseljencem predstavljala dragocen kamnolom že obdelanega gradbenega materiala za njihova nova domovanja in druge stavbe. Izjema je bilo območje nekdanjega rimskega predmestja pred zahodnimi vrati Emone. To je ležalo na območju današnjega Trga mladinskih delovnih brigad, kjer so v teh dneh arheologi dokumentirali novoodkrito rimsko vilo. Najdbe kažejo, da so zidovi rimskih hiš tu precej bolje ohranjeni kot znotraj mesta, razlog pa je v tem, da so bile še v času rimske naselbine stavbe podrte. "Že Rimljani so jih podrli. Zaradi nevarnega časa ni bilo zaželeno, da bi tu stali objekti. Na mestu nekdanjih predmestnih stavb pa je v pozno rimskem obdobju zraslo grobišče. Pozneje v srednjem veku so bili ostanki objektov že prekriti z zemljino, zato so se ohranili zidovi, ki niso izropani in mnogo bolje ohranjeni," razloži Draksler.

Šlo je predvsem za vile premožnejših slojev, ki se, podobno kot se to dogaja danes, niso želeli stiskati v mestu in so si lahko privoščili razkošnejše objekte na obrobju. Kakovostno grajeni glineni in maltni tlaki ter raznobarvne freske, ki so prekrivale stene prostorov, kažejo na visok standard bivanja.

Ob vsaki vpadnici nekropola
Zunaj mestnega obzidja je ležala tudi nekropola, ki jo imajo arheologi nekaj let po izkopavanju severnega grobišča na Gosposvetski cesti zdaj priložnost bolje raziskati. Nekropola, ki je ležala na območju nekdanje občine Vič, je precej slabše raziskana kot severna, kjer se je našlo nekaj več kot 3000 grobov, v zahodni pa gre za nekaj več kot sto grobov.

Sistem ureditve je podoben kot pri severni: prvi grobovi, tisti iz 1. stoletja, torej obdobja, ko je bila Emona grajena, so razporejeni ob cesti. Prvi prebivalci Emone so pokopani bližje mesta, nato pa se je grobišče širilo proti zahodu. Grobišče je bilo razdeljeno na posamezne grobne parcele, ki so pripadale posameznim družinam. Po Drakslerjevih besedah pokope zdaj poznamo nekje do Jadranske ulice. Ko je začelo zmanjkovati prostora, pa se je grobišče začelo širiti stran od ceste. "V poznem rimskem obdobju se oblikujejo tudi nova jedra pokopavanja, pri katerih ni več opaziti te pravilnosti pokopavanja le ob glavnih vpadnicah," pove Draksler.

Pred vstopom v mesto spoznaj ustanovitelje
Tako pokopavanje zunaj mestnega obzidja kot ob cestišču povsem sovpada z ustaljeno rimsko tradicijo. Na ta način je lahko vsak pohodnik pred prihodom v mesto videl, kdo so bili ustanovitelji, prvi prebivalci kraja, kamor prihaja. Na grobnicah je prebral imena družin, ki so tam prebivale, in se na ta način seznanil z njihovim izvorom in preteklostjo mesta.

Žara s koščeno iglo in obrazno masko
Ena izmed izstopajočih najdb nekropole je grob iz 1. stoletja, v katerem so našli amforo, v katero je bila položena žara s posmrtnimi ostanki umrlega. Gre za najbolje ohranjen grob, na katerega so naleteli. Da je razmeroma v dobrem stanju pričakal današnji čas, pa je verjetno zato, ker je bil globlje vkopan kot večina drugih grobov, zato ga pri gradnji današnje Tržaške niso poškodovali. Amfora je bila pokrita s tegulo oz. rimskim strešnikom, v njem pa so bili poleg steklene žare med drugim še nekateri drugi stekleni predmeti, trije novci in dve fini keramični posodi.

Kot posebno zanimivost Draksler našteje še koščeno iglo v obliki ženske figure in keramično obrazno masko, ki je nekoč pripadala posodi oz. celotnemu predmetu, a so jo že kot fragment položili s pokojnim v grob.

Odkrili so tudi ostanke srednjeveške ceste, za katero so sicer že prej domnevali, da je potekala po isti trasi kot rimska, ampak zdaj so jo prvič v manjšem segmentu tudi izkopali. Šlo je za podoben način gradnje kot pri Rimljanih, le da je bila srednjeveška slabše grajena.

Domiselna rešitev iz obdobja Marije Terezije
Ker gre za skrajni rob Ljubljanskega barja in je bil zaradi rednega poplavljanja Gradaščice in Glinščice neprimeren za poselitev, je v poznejših stoletjih na tem predelu bolj ali manj ležala samo cesta. Zato je izjemno zanimiv tudi mnogo poznejši poseg, iz obdobja Marije Terezije, ko so začeli obnavljati infrastrukturo. Arheologi so naleteli na "fantastični inženirski poseg" iz sredine 18. stoletja. Na obeh straneh ceste so zgradili jarka, široka okoli štiri metre, sredi njiju pa cesto, debelo nasuto s prodom, ki je potekala nižje od okolice. Zato strokovnjaki menijo, da sta velika cestna jarka v primeru poplavljanja odvajala odvečno vodo. Če je bila pa voda še višja, pa so raje videli, da je poplavilo še cesto in tako je skupaj nastal še večji jarek, vendar je obenem na ta način ni poplavilo okolice. "To bi lahko potem omogočilo gradnjo prvih hiš ob Tržaški cesti. Takrat so zgrajeni prvi objekti, v 19. stoletju pa se prostor ob Tržaški cesti dokončno pozida. Imamo torej zelo kakovostno grajeno cesto, ki je hkrati tudi rešila vprašanje poplavljanja," razloži Draksler.

Terenske raziskave ob Tržaški cesti so se začele na začetku junija, izvajajo pa jih Muzej in galerije mesta Ljubljane v sodelovanju z Arheološkim raziskovalnim konzorcijem za Ljubljano (ARKLJ), s svojimi prezentacijami pa najdbam in spoznanjem sledi platforma (Ne)odkriti arheologiji Ljubljane. V naslednjem obdobju lahko verjetno pričakujejo še kakšen kamenček, s katerim bodo lažje sestavili mozaik Emone in poznejših stoletij zgodovine prestolnice.

Kot pravi Draksler: "Vsak kamenček v mozaiku je zanimiv, najbolj pa cela zgodba. Detajl je nekaj, ampak ko vse to sestavljamo – ceste, hiše, grobišča, polja, kako se je prostor skozi čas spreminjal … to je pa tisti posebej fascinanten del."