V 18. stoletju je bilo namreč med družbeno elito moderno, da so si veljaki privoščili gledališče na svojih posestvih. Prav na tem odru je francoska kraljica Marija Antoaneta tudi sama nastopala, leta 1785 še zadnjič, in sicer v vlogi Rozine v Rossinijevi operi Seviljski brivec. Predstavo si je ogledal tudi komediograf Pierre Beaumarchais, po čigar komediji je libreto za opero napisal Cesare Sterbini.

Kot je poudaril vodja ekipe konservatorjev, ki bo gledališče vrnilo v prvotno stanje, Raphael Masson, je to edino ohranjeno gledališče iz 18. stoletja, ki ima še vedno ohranjen izvirni sistem premikanja scen. Ta je bil za tedanji čas zelo inovativen, saj je s pomočjo tirnic zagotavljal premikajoče se kulise, je pojasnil Mason. Ohranjene so tudi tri scene, ki ponazarjajo podeželski interier, gozd in Minervin tempelj, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Gledališče z 250 sedeži in rustikalno notranjostjo je v času francoske revolucije veljajo za ničvredno, zato ni bilo nikoli prodano.

Habsburžanka na francoskem dvoru

Marija Antoaneta (1755–1793) se je rodila na Dunaju kot hči Marije Terezije in Franca I. Leta 1770 se je poročila s francoskim prestolonaslednikom Ludvikom, poznejšim francoskim kraljem Ludvikom XVI., da bi utrdili zvezo med Habsburžani in francoskim dvorom.

Rodila je hčer in dva sinova. Med Francozi je bila zaradi tujega rodu, bizarnosti, zapravljivosti in lahkomiselnosti nepriljubljena. Po revoluciji leta 1789 je z nepopustljivostjo pri obrambi kraljevih pravic precej prispevala k neuspešnosti pogajanj kraljeve strani z novimi oblastniki. Zato je zaradi svoje aktivne vloge poleg nepriljubljenosti pri revolucionarjih postala naravnost osovražena. Leta 1791 je skušala z družino zbežati iz Pariza, a so jo ujeli in zaprli. Leta 1793 so jo usmrtili z giljotino.

V zgodovino se je zapisala kot škandalozno ravnodušna do stradajočih revnih. Pripisujejo ji izjavo: "Če nimajo kruha, naj jedo potico," za katero pa sploh ni dokazano, da jo je v resnici izrekla.