V prvem delu smo se sprehodili po kamniških ulicah ter si ogledali podobo mesta v 60. letih prejšnjega stoletja, v drugem pa nas je pot vodila do ostankov kamniškega Malega gradu, kjer smo razkrili skrivnost spreminjajoče se strehe kapele sv. Eligija skozi čas. V tretjem delu smo se odpravili na grad Zaprice, kjer ima svoje prostore Medobčinski muzej Kamnik, ki letos praznuje 60-letnico delovanja, in si ogledali najprej Pentatevh ter nato v četrtem delu, prejšnjo nedeljo, še zbirko urnih mostičkov.

Danes pa je pred nami še zadnja zgodba iz tokratnega popotovanja po Kamniku. Ogledali si bomo zbirko majolik, glinenih posod za vino s kroglastim trebuhom in trilistnim ustjem z lijem, ki jih hrani Medobčinski muzej Kamnik, v arhivskem posnetku pa si pogledali, kako so majolike nekoč izdelovali v podjetju Svit Kamnik.

Majolika na Slovenskem
V letu 1966, ko je kamniški muzej obeleževal 5-letnico svojega delovanja, je bila na televizijskem sporedu 27. oddaja Kalejdoskop, v kateri je bil tudi prispevek o kamniški majoliki. Vabljeni k ogledu arhivskega posnetka spodaj. Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1966. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka uspela ostati neopažena.

Kratka zgodovina majolik
Glinene posode za vino, znane kot majolike, nimajo prav dolge tradicije na Slovenskem. Majolika se je v naše kraje najverjetneje razširila iz Italije. Omenjene so v zapuščinskih inventarjih že v začetku 17. stoletja, proizvodnja v naših krajih pa se je začela v sredini 19. stoletja. Majolika je sicer tehnika oblikovanja keramike, ki izvira iz osrednje Azije, njena glavna značilnost pa je uporaba glazure z dodatkom kositra, pri nas pa se po tej tehniki imenuje posoda za vino. V Italiji je vrhunec dosegla nekje v 16. stoletju.

"V podjetju Svit v Kamniku imajo obrat, ki je med vsemi najmanj donosen, pa se z njim v podjetju vseeno ponašajo. To je oddelek, kjer oblikujejo in barvajo dekorativno keramiko, krožnike in majolike. V lončarski delavnici dela najstarejši lončar na Slovenskem, 82-letni Gustl Šnabl, ki mu vsi pravijo kar 'stric Gustl'. Kot lončar dela od svojega 12. leta in je glede na svojo delovno dobo pravi rekorder. Stric Gustl ima za seboj 70 let dela. O lončarjih pravi, da po navadi ne žive dolgo, ker preveč pijejo. Zato je pri vsem zmeren, le pri delu ne pozna počitka. Tisoči majolik, ki krasijo naše domove, ali pa so jih vzeli s seboj za spomin tujci, so nastale na njegovem lončarskem kolovratu."

Začetki keramične industrije v Kamniku
Sredi 19. stoletja se v Angliji razvije nova tehnika – industrijska majolika, ki je omogočala poslikave v širokem barvnem spektru. Na Slovenskem so industrijsko majoliko najprej začeli proizvajati v tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju, kjer so proizvajali posebne glazurne barve za potrebe celotne monarhije.

Začetki keramične industrije v Kamniku segajo v leto 1855, ko je bila na današnji Žebljarski ulici ustanovljena keramična delavnica. Lastnik delavnice je leta 1878 postal Blaž Schnabl (1832–1913) iz Zahomca (Achomitz) v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem. Leta 1911 je delavnico prevzel njegov sin Rudolf (1879–1961), ki je bil tudi sicer šolan za keramika. Med prvo svetovno vojno je bila delavnica zaprta, po vojni pa je proizvodnjo usmerila v okrasno keramiko.

Proizvodnja keramike po drugi svetovni vojni
"Ko so majolike oblikovane in pečene, jih prinesejo v dekorativni oddelek, kjer jih obarvajo in okrasijo. Marica, Julka, Polonca, Milena in Francka spretno vrtijo majolike na vrtljivih podstavkih in jih slikajo s posebnim zemeljskimi barvami. Glavni okras vsake majolike pa je grb. Dekleta okrasijo majolike kot zahteva izročilo, le namesto črnega dvoglavega orla, ki ga sicer najpogosteje zasledimo na starih majolikah, rišejo grbe slovenskih mest. Sicer pa je delo precej zahtevno in prav zanimivo je gledati, kako postaja v njihovih spretnih rokah majolika vse lepša in vse bolj pisana."

Po osvoboditvi naših krajev v letu 1945 in poznejši vzpostavitvi novega družbenopolitičnega sistema se je mnogo stvari precej spremenilo tudi za kamniško tovarno keramike. Leta 1948 so tovarno podržavili, na mestu obratovodje pa so obdržali Rudolfa Schnabla (v duhu časa se je priimek takrat pisal "Šnabl"), saj je bil edini, ki je poznal vse skrivnosti oblikovanja keramike. Leta 1959 se je podjetje preimenovalo v Svit Kamnik ter preusmerilo proizvodnjo predvsem v elektroporcelan oziroma varovalke in izolatorje. Oddelek dekorativne keramike, kjer so izdelovali majolike, pa je predstavljal le zelo majhen del podjetja, četudi morda najzanimivejši.

Konec kamniške majolike
"Tako, in še ena majolika je narejena. Še enkrat jo bodo dali v lončarsko peč in jo pološčili, potem bo nekomu lep spomin ali darilo. Nihče pa ne bo mislil, da jo je ob oknu slikala Marica Julka, Polonca, Milena ali Francka iz dekorativnega oddelka, tam nekje v Kamniku."

V 80. letih prejšnjega stoletja je bila prihodnost kamniške majolike videti kar svetla. V tistem času so oddelek okrepili z novo generacijo šolanih slikark. Zlata doba kamniške majolike je trajala dobro desetletje, nato pa je sledil njen počasni, a neizogibni propad. Oddelek dekorativne keramike je bil dokončno ukinjen leta 2008, proizvodnjo elektromateriala pa še danes na tem mestu nadaljuje podjetje Eti Kamnik.

Prispevki iz serije arhivski kalejdoskop sledijo po krajšem predahu. Poleti bomo začeli s serijo zanimivih utrinkov iz slovenske letalske zgodovine ter si pogledali nekaj letalskih nesreč, ki so zaznamovale naš narod v preteklosti.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}