Andrew Fletcher – Fletch, ki je umrl maja lani pri starosti 60 let, je sodeloval na vseh 14 studijskih albumih Depeche Mode vse do najnovejšega, naslovljenega Memento Mori. Fletcher je skozi leta obveljal za de facto menedžerja in medijskega predstavnika skupine, pa tudi za nekakšen tampon med ustvarjalnima egoma Martina Gorea in Davea Gahana. V enem izmed intervjujev je dejal, da je on tisti "visoki lik v ozadju, brez katerega ta mednarodna korporacija, imenovana Depeche Mode, ne bi nikoli delovala".
Znano je, da se Fletcher med nastopi v živo ni rad izpostavljal, prav tako ni pel ali pisal pesmi. Tako je tudi na novem albumu z izjemo dveh pesmi avtor glasbe Martin Gore, soavtorstvo štirih pa podpisuje Richard Butler, frontman znamenite angleške postpunkovske zasedbe The Psychedelic Furs. Zgodba se je začela pred tremi leti, ko je Butler nagovoril Gorea, da bi kaj ustvarila skupaj in mu poslal nekaj besedil, Gore je dodal glasbo in tako so počasi s pošiljanjem sem in tja nastajale njune pesmi. Gore je nato po lastnih besedah ocenil, da so pesmi preprosto predobre, da bi šlo za stranski, iz pandemičnih razmer porojeni projekt, in tako je na njihovi podlagi začel nastajati najnovejši album Depeche Mode. Producent plošče je James Ford (polovica tandema Simian Mobile Disco), s katerim so v preteklosti že sodelovali. Plošča pa je nastala v koprodukciji z Marto Salogni, ki je med drugim sodelovala na primer z glasbenicama Björk in M.I.A.
Memento mori je latinski izrek, ki ga lahko prevedemo kot Zapomni si, da moraš umreti (lahko tudi Zavedaj se, da si umrljiv ipd.). Koncept, ki opominja na minljivost zemeljskega življenja, korenini klasični antični filozofiji ter je prisoten tudi v krščanstvu in umetnosti od srednjega veka dalje. In kot je dejal frontman Dave Gahan v enem izmed intervjujev, gre veliko pesmi z albuma Memento Mori v to smer – da se spomnimo minljivosti našega časa in da ga moramo kar najbolje izkoristiti. Gore je dodal, da ga je samo prešinilo: "Kako izvrsten naslov albuma za pesmi, ki so že bile napisane." Po njegovih besedah je Fletcher namreč umrl le nekaj dni, preden bi mu v posluh poslal pesmi za prihajajoči album. Glasba je torej nastajala predvsem v znamenju s pandemičnimi ukrepi povezane pomračitve sveta in posledično je mestoma prisotno tudi občutje klavstrofobičnosti.
Album odpre sprva nadvse temačno industrialno zveneča My Cosmos Is Mine, zamolkle udarce bobnov občasno prekinja statično sikanje, a se pesem s svojo lirično repeticijo in plastenjem vse bolj oddaljuje od prvotne zloveščosti. Gahanovemu umirjenemu vokalu, ki razglaša nedotakljivost lastnega sveta in misli, se na eni točki priključi še tako rekoč grški zbor, pozivajoč proti vojni in nesmiselnim smrtim, ki jih ta prinaša s sabo. A se pesem proti koncu znova razpusti v mračnejšo sfero, ta pa znova vznikne z začetkom zadnje pesmi na albumu, naslovljene Speak To Me, pri čemer pa se njen konec prav tako spaja z začetkom uvodne skladbe. Speak To Me je ena izmed treh skladb z albuma, kjer soavtorstvo podpisuje Gahan in je (poleg Before We Drown) ena izmed dveh, ki ju ne podpisuje Gore. V tej sklepni pesmi se Gahanov melanholično podajan niz sporočil in atmosferična podlaga postopno intenzivirata, prek distorzirane Goreove kitarske linije do poudarjene ritmičnosti in prek izpovednosti do ode naslovniku pesmi. In ta naslovnik je po Gahanovih besedah višja sila, saj je dejansko imel konkretne pomisleke glede tega, da bi ustvaril še kak Depeche Mode album, tako da gre delno za njegov imaginarni pogovor s to silo, na katero se je obrnil za odgovor.
Druga po vrsti je nekoliko diletantsko nabrita in prikupno naivna Wagging Tongue s sintovskimi arpeggii, ki zadehti po zgodnji synthpopovski usmeritvi zasedbe. Sledi ji prav tako synthpopovsko naravnana Ghosts Again, prvi singel z albuma in za zdaj edina pesem, ki jo spremlja videospot. Tako videospot kot vizualna podoba albuma sta znova delo legendarnega nizozemskega fotografa in režiserja Antona Corbijna, ki že več kot tri desetletja skrbi za vizualno podobo Depeche Mode in več drugih slavnih zasedb. V črno-belem videu Gore in Gahan na strehi zgradbe uprizorita šahovsko partijo med vitezom in personificirano smrtjo, kot jo je mogoče videti v filmu Sedmi pečat Ingmarja Bergmana. Prizor šahiranja pa se izmenjuje s prizori na pokopališču nastopajočega tandema. Ghosts Again je ena tistih pesmi, ki s svojo lahkotno poskočnostjo precej odstopa od ne prav lahkotnega besedila, ki se v tem primeru kakopak vrti okoli smrtnosti, krhkosti življenja in tudi vprašanja posmrtnega življenja. Sledijo samozanikujoča oda Don’t Say You Love Me (z refrenom So don't say you love me / How could you love me?), prejkone klasično depechemodovsko zveneča My Favourite Stranger in Goreova samostojna balada Soul With Me v znamenju njegovega nežnega popevkarskega vokala, ki ji doda blago čudaško noto.
Eden od nedvomnih vrhuncev – če ne že kar vrhunec – plošče je pesem Caroline’s Monkey in je ena tistih, ki jih podpisujeta Gore in Butler. Skladbo z oklestenim aranžmajem in zasvajajočo melodijo zaznamujejo počasen sintovski gruv in novovalovski zvočni efekti, mestoma predrzen, zapeljiv in blago preteč ter mestoma skoraj pokroviteljsko zveneč vokal. In Gahan še kako dobro ve, o čem poje. Pesem govori namreč o odvisniku oziroma odvisnici od drog, pri čemer je opica s kremplji, zasajenimi v njen hrbet, seveda metafora za odvisnost: "Caroline ve, kako krhki smo / z upanjem kot našo vero / se zaziramo v zvezde / Carolinina opica znova joče / ni zadovoljitve / na Carolininem vlaku." Nesrečna Caroline je očitno sklenila faustovsko pogodbo, iz katere ne bo mogla kar tako izstopiti.
Before We Drown je poleg Speak To Me torej še druga skladba brez avtorstva Martina Gorea, a hkrati tudi sodi med tiste manj izstopajoče na albumu. Ob počasnem crescendu govori o tesnobni nestanovitnosti življenja, ki vselej zahteva, da se tako rekoč obdržimo nad vodo (Najprej vstanemo, potem pademo / moramo naprej, preden se utopimo). Avtor vseh treh naslednjih skladb – People Are Good, Always You in Never Let Me Go – je izključno Gore. Prihodnje leto bo minilo okroglih 40 let od albuma Some Great Reward, na katerem je tudi poskočna uspešnica podobnega naslova – People Are People, ki se sprašuje, kako so mogoči razkoli med nami, ko pa smo konec koncev vendarle vsi ljudje. Tudi People Are Good, ki je sicer temačnejša in trših ritmov, se v osnovi giblje na tem istem terenu, saj se v štirih desetletjih očitno ni spremenilo prav nič glede vprašanja, zakaj je na svetu toliko sovraštva in strahu. A Gahan tokrat v pesmi najprej zatrdi "ljudje so dobri" in nato glede te izjave doda "zavajajte se še naprej" ter se torej dejansko sprašuje: ali smo ljudje res dobri?
Ta čustveno nabit album je najbolj ganljiva in iskrena izdaja Depeche Mode v zadnjih dveh desetletjih, ki se ponaša tudi s širokim zvočnim naborom, a brez nepotrebne pretirane naphanosti. In tudi gibkost vokala Davea Gahana ni nikakor zanemarljiva. Plošča, ki je nastajala torej pod vplivom življenja v protipandemičnih ukrepih ter nato še smrti prijatelja in sodelavca, deluje kot nov začetek in konec hkrati, ustvarjalno vstajenje in hkratno poslavljanje. Zrela, a tudi po zgodnjih dneh te glasbene institucije dehteča stvaritev.
Za konec omenimo, da bosta v okviru svetovne turneje Depeche Mode Sloveniji najbližja koncerta odigrana 21. julija v Celovcu in 23. julija v Zagrebu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje