1. november
23.54
Vem kako se počuti Pink Panther. Le vžigalic mi ne uspeva vstavite med veke. 2. Festival dokumentarnega filma – DokMa je pred vrati. Pravzaprav v avtomobilih, na letalih, hitri pošti in v predalu, če sem čisto natančen. Večina kopij je v pristanišču, Anuška, koordinatorica transporta pravi, da je največji problem Vran/Crow. Povedno, kajne? Hipna asociacija je Dane, pred kratkim je odšel na drugo stran. Ljubil je rože noči.

Ekipa je večinoma že popadala v postelje. Zadnji dnevi so bili res naporni. Nekateri so spali po dve uri, drugi šest. Ne morem verjeti, da obstaja takšen entuziazem. Nenazadnje nas je večina tukaj prostovoljcev, ki delamo, ker ljubimo filme, sceno ali malo mesto. Ali pa se enostavno poznamo in nam je adrenalin, ki ga zahteva taka organizacija, blizu. Odnos pač. Dokler si zaljubljen. Zadnji stavek jemljem iz ust mladih ekonomistov, ki nas tako hitro vodijo v realnost podjetniške logike. Sicer pa se kultura in ekonomija že dolgo spretno parita. Le nam odnos ne uspeva najbolje in si želimo le delati, odnos pa imeti drugje. Underground šola. Mogoče tudi zato takšna delovna vnema. Na klic po pomoči se je javilo skoraj 20 ljudi! Da ne omenjam nizozemskih kinooperaterjev, ki že pripravljajo zastarelo filmsko tehniko Udarnika, Partizana in Gledališča. Sile kontinuitete, ki izgubljajo boj s svetlobo Kolosov, bodo dobile specialno nadgradnjo: začasno optiko in zvok. Mimogrede, tudi Nizozemci iz Open Lucht Bioskoopa so prostovoljci, zanimajo jih stari projektorji, ukvarjajo se z nadgradnjami in ... so prišli podpret festival, ker so navdušeni nad festivalom in skvotom Pekarno, ki je glavni organizacijski in idejni prostor festivala.

Dokma bo v štirih dneh prikazala 97 filmov. Program, ki ga ravnokar tiskam, spenja ga Ksenja, ima zajetnih petnajst strani. Ponosni smo na odprtje Operacije Spring, film o pravnem škandalu v sosednji Avstriji. Režiserja Angelika Schuster in Tristan Sindelgruber bosta gosta jutrišnje projekcije. Sicer pa je Operacija prejšnji teden dobila Wiena film award za najboljši film leta. Nagrado prejme le en film! In mi ga imamo! Sanje vsakega piarovca. Iz tega bi se delala dogodek in zgodba. Fotografirali bi se ob rokovanjih. Dvigovali šampanjec. Se z besedami dotikali v soju kamer. Mi znamo ter oh in sploh! Pa ne bomo. Ostajam(o) na filmskih tleh. Verjamem, da dokumentarci segajo prek ustaljenega popkonzuma. Svoje piarovsko maslo sem pustil v zadnji najavi, ki je šla v medmrežje pred kakšno uro. Naslovil sem jo bombastično: Evropska dokumentarna prestolnica – Dokma. Naj bo to moj 1, 2, 3 v oglaševanje ali kako prodati dogodek. S tistim naslovom pa sem mislil čisto zares. Maribor bo te dni res dokumentarna prestolnica. Res ima posebno moč.

00.28
Saša, programska koordinatorka sanjari o fundiju. Menda si ga bomo sedaj privoščili. To! Luksuz rabimo! Če pomislim, da jo čaka le kakšna ura spanja – ob 7.30 mora biti na regionalnem RTV-ju ... Ste vedeli, da morajo biti ženske 15 minut prej tam? Zakaj? Sem se pozanimal: dalj časa so v maski. Če bi šel na intervju Borut, direktor festivala, bi lahko dlje spal. Temu se strokovno reče emancipacija. Le čigava, se še moramo odločiti.

Ja, zadnje misli so dokaz, da sem že res predolgo tukaj. In koliko znakov rabi ta dnevnik? Tri tisoč, če sodim po Špeli, ki je pisala prejšnji teden. Jo pozdravljam ob tej priliki. Ljudmila nam je blizu. Podobni entuziasti in zaljubljenci.

00.47
Festivalski dan se je uradno že začel. Samo, producent, je končno šel na zofo. Po dveh dneh zadnji čas. Marja končuje še zadnje sezname gostov. In jaz sem naložil glasbo. Sedaj ji zatežim še z Mice Parade in vnesem zadnje popravke na spletno stran. Potem pa spat. Jutri me čaka spopad z mediji. Prijaznost na vsakem obrazu, ki si ga bom omislil, festivalski katekizem na izust. Novinarje zanimajo dejstva: 'Kako je nizozemskim kinooperaterjem všeč Maribor? Koliko filmov je prišlo z letalom? Je to tisti Peter Jackson, ki je posnel trilogijo Gospodar prstanov?' Za vse se najde odgovor. Žal ne iz gledanja filmov. Dokumentarci pa so mojstri postavljanja vprašanj.

00.54
Še najbolj smešen sinopsis, ki sem ga danes prebral. Zbigniew Maciak je za film To ni dan v Parku enostavno zapisal: 'To ni dan v parku.' S Sašo sva se strinjala, da je treba biti bolj marketinško usmerjen. Dodala sva besedico res. 'To res ni dan v parku.'

00.58
Stalker gre v korekture. Vi pa nazaj delat. Bodimo realistični. Podjetniška logika v vsako noč. Tudi lahko.

01.11
Fundi.

2. november
00.34
Prvi dan festivala je za nami. Dobršna mera neobremenjujoče improvizacije je najboljši pristop k velikim zalogajem. Seveda morajo sodelovati jazzerji, ki jim je soliranje in obenem sledenje drugim v kolektivu vpisano tako v telo kot v duha. Lahko rečem, da smo profesionalni organizacijski jazzerji. Preživeli smo tudi ves medijski naval. Saša je po dveh urah spanja suvereno opravila pogovor na nacionalni televiziji. Da, ob 7.30 je bila v maski in potem v programu, kjer je lahkotno poplesavala med vprašanji, definirala dokumentarec in ga postavila ob bok ostali filmski produkciji. Enostavno povedano: dokumentarec se ne izplača, proda premalo kokic. Po tistem pa so se vsuli klici. Vsi bi bili zraven, prej ne. Sklep: ali se mediji gledajo, hočem reči, hm, špegajo? Ali so 'medijske zgodbe' večinoma stvar naključij, nekakšnih verižnih reakcij, kjer nekaj vžge, majhen – vnaprej nedoločljiv - detajl, vsebina pa načeloma ni pomembna? Retorično vprašanje, stari trik, ki se ga poslužujem.

Dan je minil v znamenju zadnjih priprav. Zoki in Nina do Dunaja ter nazaj. Pa še kakšna Ljubljana, da bodo gostje našli do Maribora. Evropska dokumentarna prestolnica se prijema. Že pisanost ljudi in jezikov daje vzdušju pečat odprtosti. Saj veste, kako je s tem. Če obstaja funkcionalna pismenost, mora tudi funkcionalna radovednost. Slednje razumem kot neke vrsto umeščanje v 'novo' kot sposobnost in volja prestopati pragove, ki obstajajo in (nas) ločujejo. Slednje opazujem v kinu Partizan, kjer je tiskovno središče. Nekoč popularni prostor, ki je ob projekcijah nudil še najcenejše pivo, srednješolci smo ga imeli v čislih, je že nekaj časa zaprt. Danes pa je ponovno odprl vrata, izobesil plakate, vabil ljudi. In ocena?

Predvsem starejši ljudje so navdušeni, sprašujejo, zanima jih. Poznajo zgodbe o filmih in ljudeh, ki so tukaj bivali; se spominjajo marmorja, ki je odšel neznano kam. Glede mladih pa zmeraj iste zgodbe. Funkcionalna radovednost kot najbolj enostaven način preseganja ograj lastnega mesta, očitno ni zaželena kategorija. Sicer pa živimo v svetu simulacij. Napor ni potreben. Dostop je lahko dovoljen, zavrnjen ali pa ga je potrebno plačati. Tri možnosti v času, ko slednji ne obstaja več.

Opoldne
Filmi so torej segreli še včeraj prašne leče. Nizozemski aktivisti so odlično opravili delo. Projekcije tečejo. Največje zanimanje vlada za odprtje projekcije Operation Spring. Saša in Samo koordinarita še zadnje pošiljke in malenkosti glede kataloga, odprave in koordinacije. Borut skrbi za tehnično in finančno kondicijo. Ekipa prostovoljcev in prostovoljk pomaga, da je veselje. Niti ne vem, da sem vodja pressa, Simona in Nastja imata vse pod kontrolo, z gosti se pogovarjata kot s starimi znanci. Sam uživam v prvih zagonih festivalskega življenja. Tudi festivalski radio se postavlja na noge. Marševci se očitno zabavajo v postavljanju mobilnega studia, ki bo oddajal vsak dan med 16. in 17. uro. Namenjajo nam veliko programskega prostora, za kar sem hvaležen. Všeč mi je, da so pomembnost dogodka prepoznale tudi druge sorodne institucije. Mreženje idej in izvedbenih zmožnosti je nuja vseh alternativ. V tem trenutku potrebujemo le še naval publike.

Popoldne
Na festivalu spoznam tudi najbolj znane goste. Režiser Djuro Tomato, Želimir Žilnik in Dragomir Zupanc so že v središču, Angelika Schuster in Tristan Sindelgruber prideta malce kasneje. Na mojo mizo prinesejo kopijo Operacije, spoštljivo si ogledam škatlo s trakom. Cenim izdelke, v katere ljudje vlagajo ljubezen. Sploh dokumentarci imajo edino poplačilo v ljudeh, publiki, ki se sooča z malimi zgodbami, obskurnostmi, barvami sveta, ki jih še kako potrebujemo. Seveda je poplačilo še publiciteta in ostala navlaka kulturne industrije, ki je nujno zlo ustvarjanja.

In še uradno odprtje. Tolkalna mantra ter ognjene vragolije Grinte. Popotnica se mora dotakniti arhetipov. 'Dokumentarec kot arhetip filmskega žanra'. Lahko bi bil trgovec, vem. Ljudje zbrani. Slavnostni govornik mag. Franci Pivec umesti festival v informacijsko vozlišče svetovnega. Govori o Mariboru, težki industriji in kulturnem kapitalu danes. Sam se sprašujem, kdo so ljudje, ki bi morali festival nujno podpreti? Obstajata kapital in občinstvo za takšen dogodek? Vztrajanje bo pokazalo.

Operacija Spring navduši. Pravni škandali so nam blizu. Najbolj jedrnat komentar enega od gledalcev: 'To se pri nas dogaja ves čas.' Da, imamo izbrisane in druge žalostne zgodbe demokracije. Potrebujemo še filmarje, da jih posnamejo. Upam, da je Dokma pravi namig.

3. november

Zadnja dejavnost pred spanjem je dnevnik, ki ga ravnokar berete. Obsedenost s sredico in želja, da ne bi v tipičnem dnevniškem malo-malo popisoval dni, ki jih preživljam(o). Saj veste: malce o projektu, malce o sebi, malce o resnem in malce o zabavnem. Predvsem pa neproblematično, simpatično in razločno. 'Ljudje te bodo vendar brali!' Ne maram teh zakonitosti. Zanima me občutenje misli v trenutku, ko se le-te dogajajo, ko so utelešene do te mere, da ne gre zgolj za nekakšno čustvenost, še manj pa za strogi racionalni premislek v stilu 'pišem'. Dolgočasi me nekakšen post festum, ki je obdelava z že omenjenimi cenzurami. In zapovedi spoštovati, pomeni disciplinirano sedeti ob 2h ponoči pred računalnikom in tipkati. Še vedno pa me potihem zanima, kaj je pravi namen takšnega in podobnega pisanja?
Populariziranje projektov ali vpogled v zgodbe akterjev? (Odgovore pošljite na press@dokma.net.) Nekakšna industrija subjektivnega, pisani reality show?
Miš-maš? Vem, sprašujete se, čemu takšne dileme? In zakaj jih dajem vam?
Zato. Dokumentarnost je naš izziv. Film pa sredstvo. (Res bi lahko bil trgovec.)

Zamegljen dan. Neodločen tako na nebu kot pri obisku. Opoldanske projekcije so zelo slabo obiskane. Stavimo na večerce. Publika je v službah. Vsak izgovor prav pride. Festival je šele drugo leto, se pač mora prijeti. Potrebno je (pri)vzgojiti nekaj tiste festivalske aure, ki jo premorejo veliki. To pomeni, da se že nekaj dni pred začetkom dogajanja začnejo tresti kolena največjih fenov in to sproži (še) širši učinek scene, ki se imenuje 'biti zraven'. Seveda je slednje predvsem piarovska naloga in 'prodajati' film, pomeni v našem primeru ponujati tako dokumentarni žanr kot prostovoljstvo, mednarodnost, oživljanje zaprtih kinodvoran in druge 'zgodbe'. Preplet lokalnega in globalnega, ki so ga polne vse piarovske strategije.

Končno sem si uspel ogledati dva filma. Simpatični bosanski Očetov avto, ki govori o sinovem razmerju do očetove zapuščine. Kaj storiti, če v današnjem času dobiš očetovega ljubljenčka - dirkalnega fičota iz leta 1960, v katerega so projecirani vsi spomini? Za sina ničevi. Predvsempa v tej obliki nerazumljivi. Zato ga bo prodal. Po tem simpatičnem uvodu, pa še drugi film v bloku Medregionalne retrospektive. Romunski dokumentarec Veliki komunistični rop. Pretresljiv film o ljudeh, ki jih je securitate obtožila, da so leta 1959 oropali državno banko. Lahko si predstavljate - v državi, kjer je gradnja socializma na višku, kjer ni nezaposlenih, privatne lastnine, kjer vse štima ... pa nekdo okrade ljudi, tj. državo? Zanimiva zgodba o šesterici Judov, ki so jih obtožili delovanja proti državi, dasiravno so bili pred tem vsi visoki člani komunističnega establišmenta in prvoborci v drugi svetovni moriji. In še najbolj grozljivo: prisilili so jih, da posnamejo film o lastnem dejanju, kjer prikažejo rop in kasnejše sojenje. Film se imenuje tipično pravoverno - Rekonstrukcija. Obtožene so leta 1960 usmrtili, film pa je postal prava atrakcija, saj je prikazoval čuječnost države in njenih varnostnih organov. Dokumentarec prikaže še ozadje in okoliščine, ki so sojenje spremljale. So bili res krivi ali pa so postali moteč element v komunističnem vrhu?

00.07
Še zadnje dejanje festivalskega dne. Spremljevalni program v Pekarni
in DJ EL Mutante z njegovimi tripaškimi svaštarijami. Boredomsi in Caribou sedajo v ušesa. Kakšno pivo in intervencija kolektiva Trak47. Sicer zajedljivi provokatorji, ki se jim da prilepiti tako cinizem kot ironijo - predvsem pa želijo biti zmeraj aktualni in svojo intervencijo prilagajajo dogodku, kjer nastopajo - so tokrat medli. Pravzaprav utrujeni po celodnevnem festivalskem delu. Višek nastopa je največji dokumentarec vseh časov. Klasika. "Trpi, trpi ... Kristus. Trpi, trpi, Kristus. Trpi tudi Marija, ampak Kristus je sinonim za trpljenje. Judje imajo dovolj, Rimljanom se itak ne da več ... ampak ... trpi, trpi ... Kristus. Še Mel Gibson je konec s svojim filmskim podvigom, spakiral je že kovčke in je na poti na letališče, a naš heroj še zmeraj vztraja: trpi, trpi, trpi ... Kristus. In potem se oče vsega naveliča in ga pokliče k sebi."

4. november
Smo sredi festivala. Dopoldanska kava že primerno umirjena, festival teče.
Predprostora v kinu Partizan sem že dodobra vajen. Kot press center je izredno prijazen. Vse na enem mestu: dobra kava, internet, kino operaterji, gostje ... Obenem pa tisti občutek resničnega filmskega okolja. Še zmeraj luči z napisi predfilm in glavni film. Pravi užitek je vsak dan priti vanj.

Starina pač. Do slednjih imam poseben odnos. Še dobro, da nisem operater, ker bi se verjetno zaljubil v Iskrin projektor iz leta 1959. Nizozemski mojstri niso mogli verjeti, da je še zmeraj v pogonu.

Kot slišim, je veliko smeha požel film Prvi na luni. Opis v programskem listu je kratek in jedrnat. 'Prvo vesoljsko plovilo je bilo izstreljeno 16. marca 1938 v Sovjetski zvezi!' Obiskovalci so se krohotali ob 'dokumentarnih posnetkih' poskusov z letečimi prašički. Fake documentary v najboljši maniri. Si kar predstavljam rusko 'svinčnik' tehnologijo, ki je probleme gravitacije reševala na tipično samosvoje načine. Programski odbor se zato odloči, da bo film uvrstil še v polnočno projekcijo.


Popoldne prišla režiserka Pirjo Honkasalo. Njen film 3 sobe melanholije bo končal festival v nedeljo. Zoki pravi, da je zelo prijazna gospa. Moral ji je odpredavati trenutno politično situacijo pri nas, ona pa se mu je pohvalila z natančnim vedenjem o dolžini slovenske obale. Hudo.

Drugače pa so gostje zelo zadovoljni. Navdušuje jih naš entuziazem in mladost ekipe, ki festival pripravlja. Fino je slišati pohvale, dasiravno nam je že zdaj jasno, da bomo po koncu festivala morali dobro analizirati vse dogajanje. Bodoči festival mora biti boljši in to pomeni, da bo potrebno domisliti določene detajle. Seveda pa se učimo iz izkušenj. Drugo nam ne preostane.

Z Martinom de Thurahom govoriva o glasbi. Je animator danskega filma Max po naključju. Zadnjič je marševka Lili izbrskala, da je Martin režiral videospot elektro poperjev Royksopp. Tako ga malce povprašam o muzi in z veseljem mi pokaže stvari, ki jih je počel. Obenem še prelistam bazo njegove glasbe in navdušen ugotovim, da je Martin primeren za jutrišnjega dj.-ja na afterju v Pekarni. Sicer je sam izrazil željo, a sem se oklical za cenzorja ter preveril, kaj ima v mislih s 'plesno glasbo'. Prav vse: od Matmos in podobne eksperimentalne elektronike do Kate Bush. Glede slednje si nikoli ne bom na jasnem, v čem je njena privačnost.


Privoščim si film Working man's death. Dokumentarec epskih razsežnosti. Michael Glawogger prikaže skrajnosti, do katerih gredo delavci, da bi zaslužili vsakdanji kruh. Za preživetje. Nič drugega. V skladu s Faulknerjevo maksimo, da je edino, kar lahko človek počne osem ur na dan, delo. Delo z veliko začetnico. Delo v zapuščenih rudniških jaških, odprtih kopih žvepla, pokopališčih odsluženih čezoceanskih kolosov. Izredna fotografija, za moje oko že skorajda pretirana 'estetizacija' nemogočih delovnih pogojev, saj veste iz tragedij hiro nastanejo videospoti, a vendarle - kritiška javnost na Beneškem filmskem festivalu je bila navdušena. Film pride na avstrijska platna šele 25. novembra, Maribor pa ga bo videl še enkrat v nedeljo ob 18. uri!

Po takem filmskem zalogaju, ki je pripraven način za premišljevanje o lastnem življenju in s tem družbi, ki jo sooblikujem z (ne)delovanjem, sem pripravljen le še na dolgo vročo prho. Utrujen sem do skrajnosti. Festivalski tempo je hud, zadovoljstvo, da Dokma ponuja vsaj vprašanja smislom, s katerimi se tako uničujoče zalagamo, pa pomirja.

5. noveber
Globoko v festivalskem ritmu. Zgodnje vstajanje je čisti avtomatizem. Gradimo festival, žrtve ne štejejo. Sem pod vtisom Žilnikove retrospektive. Zgodbe o 'malih' ljudeh in njihovem upanju. Vedno me presune pripravljenost na žrtvovanje, ko gre za ideale. Seveda imam v mislih tiste, ki se dotikajo bratenja, enakosti in solidarnosti. Nasprotna stran spektra – tudi ta ima svoje 'heroje' – mi je odvratna. Sovraštvo se koti tako v malih brunaricah kot bleščavih gradovih človeškega eno(ne)umja. Sedanjost pa kljub izkušnjam ni imuna za omenjena semena. Prej nasprotno. Poklekamo in bičamo obenem. Le kompas se vsake toliko obrne. Sever – jug, vzhod – zahod ...


Festivalska pisarna v Partizanu deluje s polno paro. Težave s filmom Kako sem se naučil premagati svoj strah in ljubiti Ariela Šarona. Zataknil se je na poti iz Münchna. Ga bomo morali dokončno odpovedati? V novinarski avli (res ni pisarna) smo z gosti že stari znanci. Kava, cigarete in besede. Predvsem sproščeno kramljanje. Medkulturnost v praksi. Izmenjava izkušenj, komentarji o filmih, hrani, ustvarjanju, življenju. Prijazno za duha in telo.


Popoldan si uspem ogledati še en film. Danski režiser Max Kestner in Max po naključju - domiseln avtoportret, ki se 'igra' z genealogijo svoje družine in skuša ujeti elemente naključja. Simpatično se poigrava z urejenostjo in delovanjem, hm, usode? Verjetno. Sledim le še podobam, vizualni igri, za pomene sem enostavno preutrujen.

Žirija si je že ogledala vse 'tekmovalne' filme. Imajo zmagovalca, ki ga je potrebno še 'prespati'. Jutri zjutraj nas bodo obvestili, da bomo lahko pripravili protokol. Slednji bo seveda karseda neformalen in brez pompoznosti. Zgolj zaznamek, nekaj besed in zahvala sponzorjem. Brez njih ne bi šlo. Brez njih res ne bi šlo. Še enkrat ta magični 'res'.

'Ariel' dokončno odpovedan. Nemogoče. München predaleč. Sosednje omizje premleva Glawoggrovo Delavsko smrt. Impresionirani in še več. Jutri ga zavrtimo še enkrat.


Zvečer si izborim prosto še za en film. Prvi na luni je ruski dokumentarec. Zabaven in izdelan do popolnosti. Dokumentarni posnetki, ki se mešajo z igranimi, pravzaprav ni razlike, le zvok je preveč čist. Mojstrovina. Poskusi s prašičkom, ki mu dajo piti vina, preden ga izstrelijo v nebo. Pa pritlikavec kot najbolj ustrezen telesni tip za minikapsulo in podobno. Napisi CCCP, tako močni spomini. Olimpijske igre? Stara Juga? Vse skupaj objema idolatrija zanesenjaštva, tipične podobe, ki so jih bili polni socialistični propagandni filmi.

Po projekciji še zadnji sestanek. Kako bomo jutri? Kdo in kje? Podelitev? Projekcija zmagovalnega filma? Odločimo se, da uradni del izpeljemo v Partizanu, potem pa skočimo v Pekarno. Tudi gostje so izrazili željo, da bi se še enkrat dobili tam. Vse je v redu. Še zadnja pijača v Pekarni. Še dve zadnji pijači v Pekarni. Še tri zadnje pijače v Pekarni.

Naprej!

6.november

22.37
3 sobe melanholije so na platnu. Predvajamo zadnji film letošnjega festivala dokumentarcev –DokMa. Ponosni smo, ker ga je najavila kar sama režiserka. Pirjo Honkasalo je za 3 sobe melanholije prejela nagrado za najboljši dokumentarec na lanskem festivalu IDFA v Amsterdamu! Velika stvar za nas, Maribor in seveda Slovenijo. Žal s skromnim odzivom v javnosti. Skorajda minimalno zanimanje v največjem slovenskem časniku, niti nisem prepričan, da so kar koli sploh objavili. Hm. Seveda, potrebno je obvladati komunikacijo z mediji, verjamem tudi, da so zabasani, a da o festivalu ne pišejo…. Da jih ne zanimajo Žilnik, Honkasalo, Zupanc, Grdinić … Hm, hm. In tako naprej. Veliko časa bo za premlevanje in bodoče strategije.
Zadnji dan je potekal že v znamenju poslavljanj. Od žirije je ostal le še Ulf Sigvardson, programski sodelavec enega največjih nacionalnih festivalov na svetu, tistega v Göteborgu. Prijazen človek. Na kosilu smo z njim dorekli še zadnje podrobnosti glede današnje podelitve nagrade v kategoriji Medregionalna retrospektiva. Sodelujejo filmi iz tistih delov Evrope, ki niso člani politično-gospodarske unije. S takim razmišljanjem želimo opozoriti na meje in pokazati, da je bistvena produkcija, ne pa takšne ali drugačne meje, ki onemogočajo ustvarjalnost in izraznost. Ob takem razmišljanju se po navadi spomnim na Ericha Fromma, ki je na prefinjen način definiral utopijo. Kot uvid cilja, za katerega še ne obstajajo sredstva.
Sedaj lahko izdam: zmagovalec tekmovalnega dela je norveški film Nov začetek - Tilbake till begynnelsen, v režiji Alexandra Daria Nilsena in Clausa Mortena Pedersena. Zgodba o mladem kolumbijskem otroku, ki ga posvojita norveška starša. Fant pozabi na svoje korenine in se preda uživaškemu življenju. Vprašanja bodo tokrat izostala. Oglejte si film ob prvi priložnosti.


Končal bom z 'dejstvi' o obisku in filmih. Z njimi se radi hvalijo kulturniki in čemu ne bi privzel še ene identitete, saj je le prosto plavajoča iluzija, ki si jo je potrebno natakniti? Predalček za obvladovanje ali kontrolo. Dokler si pozoren, ne more škoditi. Itak pa so 'kulturniki', kot posredniki med idejo in prodajanjem, najbolj konservativen sloj družbe. N'toko govori o dvojni morali. … Khm, evo: DokMa je prikazala 95 filmov, imela prek tisoč gledalcev - sekcije Vzporednice ne štejem, ker je bil vstop prost. Največ obiskovalcev sta imela filma Operation Spring in 3 sobe melanholije. Pika. Beležka polna.

23.21
Počasi se vračam v območje Pink Panterja z začetka dnevnika. Spet razmišljanje o vžigalicah, očeh, fundiju, smehu, zadovoljstvu, kiksih, gostih, publiki, prostovoljcih, ekipi, morskih listih, temnem pivu, razmejevanju, sredini, okolici, smislih, postelji, otrocih, Maxu in Melu, kontinuiteti, županu, novinarjih, utrujenosti, veselju, sreči, karizmi, entuziazmu, undergroundu, zaljubljenosti, punku, faksu, španski državljanski vojni, herojih, multitudah, tovarištvu, strategijah, omejenosti, puhlosti, nestrpnosti, predajanju, volji, upanju… V sanjah se bo vse uravnalo in dokumentarec bo dobil svoj konec. Upam.

23.29
To je bila odjavna špica. Do naslednje DokMe vam želim veliko radovednosti. Srečno

Gregor Kosi