3. januar 2006
Ok. Jaz bom kar začel.
Psycho-Path smo na sceni 12 let. Nepomemben podatek? Ja in ne. Ne bi sedaj razpredal, zakaj ja in zakaj ne.
Itak se mi zdi, da se moramo vsako leto znova dokazovati, kot da smo debitanti. Komu? Javnosti. Zakaj? Ker imamo radi provinco in o nas ne bo posnet dokumentarec ali napisana knjiga ali kaj podobnega. Jebiga, pač ne šankiramo pri vseh teh jazbecih in refijih in slovanu in nevemkješe. Jebeš obletnice! To je zdaj za slovenske alter- ali kakršnekoliže rockerje vsaj toliko in kot za estradnike poslovilna turneja. To je že skoraj tako hudo nerodno kot Nikola Sekulović - brez zamere Nikola, zelo zelo te spoštujemo in sploh si nam na začetku veliko pomagal, a kar je res je res, in ti Nikola si bil itak zmeraj neprizanesljiv z izjavami - z Omarjem pri Mariu. Tukaj analiza ni potrebna. Takisto se mi zdi smešno, da naekrat pišem dnevnik za "kulturo", ki nas je, hvala bogu, zmeraj upoštevala, pa tudi za magnetne sekunde smo že bili privlačni. Je pa prav smešno, ko se znajdeš v rubriki, katere enke in ničle zapolnjujejo umetniki, kulturniki ... in glede na to, da se med elito ne vidimo, a da ne bo pomote, tudi med margino ne, je že prav in nam gode, da vam bomo krajšali zabušavanje na delovnem mestu ob prebiranju dnevnika.
No, da me ne bo Sandi (rockvibe.com, naš dolgoletni sodelavec in neke vrste menedžer) zopet karal, da se(r)jemo (z) negativno energijo in da bi se morali hvaliti "ker to v Sloveniji "pali" ! "... se bomo pa naslednjih nekaj dni hvalili !
Lahko bi začel z decemberskimi ekstremno navdahnjenima, uspešnima in razprodanima koncertoma, pa ne bom.


Danes je Matej (moj brat in naš bobnar, sedaj nekakšen pasivni član) dobil drugega sina! Feštamo že od božiča. Včeraj je sicer bilo malo bolj narajé ( tj. na izi). Bo pa danes pestro. Dobimo se pri meni. Meli, Dominik in Beko (bobnar in kitarist) bodo žal manjkali (LJ, MB - faks, služba). Pipi in Janez (tonski in basist) bosta tu, pridejo še bližnji prijatelji, povečini glasbeniki: Jason (Bleed On), Vito (Matejev svak in ex- Železobeton, pionirji trash metala v Sloveniji !!), Kleemar (o njem tudi ne bo knjige, filma ipd. niti eseja, pa čeprav je genijalec brez primere od Lendave do Tolmina!), Ivor in Tomica (MIKK MS, God Bless This Mess Records, PNC) … No, in med temi zadnjimi vrsticami ste prebrali prav vse ključne besede in pojme, ki vam/nam bodo pomagali zapravljati davkoplačevalski denar (tisti v zasebnem sektorju tako nimajo časa, ker morajo delati) ... No, v glavnon, gnés de se pilou pa gelo, tak ka de fse pokalo ! Vütro mo pa mačeči ! PA KA TE !
lp,

Jernej.

5. januar 2006

Evo mene. Ne vem, koliko je to kdo opazil (razen urednice), ampak včeraj zvečer dnevnika ni bilo mogoče sestaviti. Mali novi psihopat Milo si je pač zaslužil veselico po meri Prekmurca, ki pa glede na okoliščine (delovni teden) niti ni bila tako nedolžna, a hkrati ne ekscesivna ali kot bi Kleemar rekel, da ni bila eksesiv konsapšna. Zbralo se nas lep kup prijateljev, prijateljic, kolegic in kolegov in še kakšen padalec.
V glavnem sami glasbeni socialnokulturni delavci in en fuzbaler (Oblakov reprezntant!).

Takšno pač pri nas imamo in ena tak os okrog katere se družimo je sigurno socialnokulturni fenomen pod imenom Prekmurje Noise Conspiracy, katerega posledice delovanja so že "zahtevale" odzive po celi rajnki Jugi via Cross Radio, da o deželi ne govorimo. Skratka gre za en tak solidarnostni system in podajanje know-howa med ustvarjalci in ustvarjalkami na področju glasbe in okrog nje. In iz te zgodbe sledijo logične posledice kot prodori prekmurskih in prleških (oboje skupaj beri kot pomurskih) skupin v slovenski prostor (Kleemar, Sphericube, ŠKM Banda - na Soundtrade, Stekle pse in Y še čakamo ...). Ogromno je bilo tudi narejenega pri naših Prlekih Dežurnih Krivcih. Še enega odličnega (v kontekstu izražanja in ne
komercialnih smernic) in medijsko spregledanega benda (imajo tri odlične plate, ena je bila posneta celo pri Longyki, ena z Aldom).

PNC-jaši smo pred božičem imeli že tretji analnualni občni zbor, na katerem smo si, do takrat smo si 2x stregli s karaokami, omislili jam session s hokejskimi menjavami in brez "gromkih" free nebuloz. Skratka, če je bilo potrebno, se je tudi masturbiralo z glasbilom, in to brez sramu, da bi se ujel v neke konformistične vzorce. To je tudi naša definicija alternative.
Uči se od industrije-mašinerije (mainstream, komerciala, whateva) in spoštuj ter uporabljaj njene vzvode ali pa načine delovanja, k temu pa še zmeraj dodaj svoje nauke "naredi sam" (D.I.Y.). Hočem rečti, tako zveni naš jam session. In ravno zaradi tega ne zveni artsy fartsy, ampak prav jebeno invativno (no, ja včasih manj včasih še bolj) in poslušljivo (nikoli manj, zmeraj bolj!). In stvar bo šla v legendo in postala mit in bo zgodbica za zanamce! Zakaj? Ker smo v svoji zanesenosti in zanesenjaštvu naredili in poskrbeli za napako, ki nas dodatno podčrtuje v tem, da smo samo ljudje, in to maksimalno nepreračunljivi. Namreč o tem spektaklu nimamo prav nobenega zapisa. Niti avdio niti vidio. Samo dobro staro ustno izročilo.
Pa kaj ! Igralo se je od 21:30 do 4:30 non - stop. Od funka, metala, post-rocka, math-rocka, jazz rocka, noisa, lounga, hip-hopa. Zadnji "bend", ki je nastopil, The Last Waltz, ki je bil zaigran, so zakrivili naslednji zarotniki: Aljoša Bagola (Soundtrade) na klaviaturah, Tomas Tibaot (bas, Dežurni krivci) na bobnih, Meli (P-P) in Leon (vokal, kitara, Dežurni krivci) na vokalih, Janez (P-P) na basu in Jason (Bleed On) na kitari. Vsaj zdi se mi, ker sem jaz mrknil kakšni dve uri prej.
Ustno izročilo, pa?!
Ludo i nezaboravno ! PNC je zmagal. Sedaj se moramo začeti dokazovati, in to sami sebi, nato potrjevati drugim. Ali? No, nekako tako sem si zamislil stavek. Do naslednjič.

Dönevnik, 6. januar 2006

Zdravo! Naj nov dnevnik začne nov član. Kot prvi izmed obeh pridruženih rookie-jev imam baje prvi pravico javno spregovoriti... Ker je moje življenje med tednom službeno dolgočasno, bom dnevnik raje izkoristil za „kratek pogled v preteklost/prihodnost“.

Seveda bi se najprej rad zahvalil bogu, ki ga ni, založbi, ki je bila, staršema - še posebej mami in očetu, ter vsem fenom, ki niso visokonapetostne električne naprave za sušenje (las). Za tovrsten kvazi patetični uvod me je zadnjič inspiriral Pablo Franciso, genialni latinoameriški komik, ki kot za šalo naredi totalno štalo... Čekejrajte!
O »vstopu« na slovensko sceno ne bom govoril, ker je o tem »brez navlake na jeziku« veliko povedal že Jernej. Raje bom napisal, kako sem se sploh znašel za Matejevimi bobni...

Predlansko poletje je zazvonil telefon iz katerega je že veliko pred Velikim Bratom Janezom vel občutek, da prav kmalu nič več ne bo kot je nekdaj bilo. Po nadvse kratkem horrorskopsko pogojenem tehtanju sem planil v pisarno svoje nadvse razumevajoče šefice (hvala!) in … Naslednji sestanek se je zgodil dobra ali bolje odlična dva meseca pozneje. P-Pa vmes? Muzika, muzika, muzika, ki se je za cilj v duhu doglednega časa imela konstituirati kot meuzika* (*Za muzikološko razlago pojma se posvetujte z vašim lokalnim muzi-k-a-o-logom ali občasnim priložnostnim kritikom !).

Izpovedi nevarnega »doom-a«:
Sredstvo za dosego tega cilja so sproti a vestno postajale zdaj že kultne »tabla(raz)ture«
- D(omi)N(i)K zapis Desinvolture - kjer se je sicer kaotično, a prvič tudi črno na belem pokazalo mojstrstvo velikega brata Šavla mlajšega (ne, tabla(raz)ture (še) niso na prodaj na Vüjši.com). Kako z eno besedo opisati Matejevo igranje? Skrivnost razkriva nomen est omen Psycho prvenec: Jiu-Jitsu! Zelo preprosto povedano je psycho ritem borilna veščina. Kako jo osvojiti? Znojiti, znojiti, znojiti! Pa včasih težiti in kakšen kos lesa razbiti. Je pa res, da Mateja (in ostale!) odlikuje še ena - bodrilna veščina! In potem je tu seveda še t.i. »oplodilna« veščina za katero mu je treba (večkrat) še posebej čestitati!!!

Desinvol-tura (MIKKyjo – London – Berlin):
Kombi-nirali smo torej razne metode, predvsem pa je za eliminiranje kakšne večje koncertne nezgode poskrbelo enoinpolmesečno konsistentno-instantno-konstantno
d-ruženje … Ki se mu je z visokim tempom bližalo prvokoncertno predevropskobritanskoturnejsko MIKKovsko “razdevičenje”. Potem ko sem že mislil, da bo itak najtežje igrati pred najzahtevnejšo domačo publiko, ki je med drugim vključevala moje dolgoletne (in še vedno) “soigralce” iz matičnega mestno-vaško-instrumentalno-vokalnega kluba Soundtrade, mi je takoj na začetku postalo jasno, da me čaka še nekaj mnogo bolj strašnega … V prvi vrsti skoraj skrajno desno je s prekrižanimi rokami in ledeno hladno prebadajočim pogledom stal nihče drug kot Sašo Benko-Bekko, prva roka in guru žal že razpadlih Manul ter glasbeni interlektualec par excellence ... Po prvotnih slabotno neprepričljivih tleskih rok mi je “njegova ekscelenca” naposled le namenila odobravajoč stisk rok in vedel sem, da je težji del naloge opravljene. Sašo mi je dobrohotno “pripomnil” samo, da sem “Recognition” odigral za odtenek prehitro, pa sem mu, še vedno pod vplivom nekontrolirano butajočih valov adrenalina bolj v šali kot zares zabrusil, da bi rad njega videl v obratni situaciji …

May the Force 2000 be with you:
V vsaki šali je kanček resnice pravijo in na srečo je bilo tako tudi v tem primeru. Ne zvoni namreč samo poštar dvakrat in po krajšem počitku od exxxtra zanimive, doživetij in dojetij prepolne 8000 kilometrske ture (tu moram posebej omeniti takratnega ex-elvis psycho fahrerja Saškoja, ki je “car”car … kar bi lahko vedeli tudi vsi angleški Wankerji - f***** Rooneyji, pa žal niso:) je vnovič zarrriiiingalo … Jernej bi zdaj tu dodal, da se verjetno nisem takoj oglasil, ker da sem messageman – poslovna tekstofpisarska deformacija pač – je pa res, da je bil na drugi strani tokrat Matej, ki mi je po drugi britanski turneji, ki jo je oddelal sam, kratko in jedrnato sporočil, da je spet napočil kondom;) pardon…čas, da se, tokrat žal dokončno, umakne… Naj bom spet malce nomen-est-omen-ovski … Ponavadi se v takih primerih zgodi neustavljivi “demolition”, a Matej, Meli, Janez in Jernej so nama s Sašojem v svojem drugačnem, preroško občerazumevajočem stilu raje rekli:
“Boyz, now’s the time for Recognition!”

Have (New) Fun:
Po treh novih komadih, devetnajstih skupih koncertih in dvanajsti obletnici benda se ob vseh pravkar preteklih pripravlja(mo za) še eno slavje … Meli in Bekko vütro praznujeta svoje ob-letnice in ker je jutri petek (prekmürski svetek), bomo seveda sküper praznili steklenice. Dö naslednje veselice!

Dominik

7. januarja 2006

Lep pozdrav. Sobota je. Se pravi, da je včeraj bil petek. Kot je Dö tudi rekel - prejkmurski ali prekmürski ali celo prekmörski svétek. Svétek je praznik. Seveda se je praznovalo in praznilo, da se je vse bliskalo. Imeli smo celo, pazi to, tehnično-hišnično-farmacevstsko flyer skovanko, dva floora (!). Enega v kuhinji in enega v dnevni sobi. V eni se je pilo in jedlo (pereci, zaseka, šunke, zelenjava, babgúlyás in seveda pecivo). Pač Meli in Beko sta praznovala rojstne dneve, ki sta jih morala prestaviti zaradi zatrpanosti urnika iz decembra (21. in 27.) v januar. Mislim, da je bilo pri meni doma povsem dovolj žurk za letos (no ja, zgleda, da bo zopet treba po zaseko za tej prejkprokleti zarečeni krüj!). Med drugim smo ugotovili, da nas kar nekaj letos praznuje tridesetletnico in da bo pestro in da so vse te fame okrog let zgolj za nevrotične "zdrave moških" in "kozmo-na-politanke" ter vse ostalih "igra-fante", ki padajo na reklame in živijo (no, ja) reklame in hbo ali pa kind-a-friends nanizanke. Skratka, pestro bo.
Lansko leto smo P-P zaključili z dvema zares dobrima koncertoma. Moram priznati, da se me je lotila skepsa ali smo na pravi poti ali ne. Sploh sedaj, ko se je dinamika v skupini in v ustvrjanju, s prihodom Döja in Bekka, spremenila. Ortov koncert 7.12. se je izkazal za zelo pozitivnega, a še zmeraj nič pretresljivega. Dokler "zmage" ne potrdiš to pač ni zmaga. K sreči smo imeli kmalu, ne tako dolgo nazaj, 25.12., še koncert pri Mefovi družini v Izoli v Shoto Klubu, seveda. To pa je bilo tisto pravo. Še enkrat (po Ortu) razprodan koncert (prvič ali drugič v zgodovini Shota) odlična energija, ki jo je oddajal ves avditorij. Fenomenalno. Igrali smo nekaj več kot 80. minut in prav žal mi je, da nismo še več. V bistvu bi še kar danes. Na strani kluba si lahko med arhivi poiščete Magicove fotke. Vsem ostalim pa toplo priporočamo ogled kakšne od koncertov ali pa vsaj obisk Podbelvederja. Družinska, socialna, nizko ali skoraj neprofitna druščina z veliko smisla za vso populacijo, obiskovalce in nastopajoče. Chupa, Mefi, njuna mama sploh pa "ta stari" Mef so zakon ! Sploh me zmeraj znova preseneča slednji. Namreč ta človek prav nič ne serje v smislu "ko smo mi bili mladi" ipd. jajca. Sprejema leta za seboj, spremlja leta sedaj in pred seboj. Skratka "tukaj in zdaj". Prav nobenega "breceljanja" in "predinizma". Bolj star bolj pameten. Takšen bi hotel biti tudi jaz in upam da bom. To sem že večkrat omenil. Skratka vsa čast Mislejevim in Einsteinu in Izoli ali "kapo dol fantom" kot bi rekel še en nevrotik. Sicer pa, če že imamo "institut vejice" bo zapisal "kapo dol, fantom!".
Henivejs. Jutri je nedelja. Bend se seli iz MS na Cankovo. Lepo vasico ob avstrijski meji. K Bagolovim. No, v njihovo garažo. Tudi njim hvala in vsa čast za razumevanje in podporo !
Do naslednjič (pustite vse vezaje živeti!)

Jernej

8. januar 2006

Nedelja je dan, ko si razširiš želodec. Povsem preprosti preizkus ali potrditev te teze je nedeljski večer, ko si neznansko lačen pa čeprav si se za kosilo že skoraj montipajtonsko najedel. Le tisti en košček manjka pa bi betoniral, klical jelene, špric mortal, skratka projektilno bruhal. Da ne bo kdo narobe razumel. To se seveda nikoli ne zgodi. Gre zgolj za opis montipajtonskega momenta. Pa saj ste gledali film "The Meaning Of Life".

Nedelja je dan na katerega jaz osebno in lahko trdim tudi za ostale, razen Dominika (ta je pač iz gostilniške družine in le-ti v nedeljo garajo!) ne funkcioniramo funkcionalno. Mislim vsaj v glasbenem smislu. Če se kdaj dobimo v nedeljo, da bomo vadili se mi zdi kot da ne znamo igrat. Pa čeprav temu ni tako. Ampak zdi pa se mi. Da bi ustvarjali ne pride v poštev niti pod razno. Kljub temu se mi je danes zjutraj zdelo, da bi bilo prav fajn se dobiti in začeti delati naprej. Pavza, ki jo imamo od 26. decembra naprej je bila dobrodošla, saj smo bili v pogonu od lanskega marca naprej. Sicer je bilo nekaj dobrodošlih proti prezasičenostnih prekinitev, a gledano nazaj, se mi ne zdi, da bi bilo kaj pavze. V bistvu je ni bilo. Ker je vsak od nas 25 ur na dan mentalno v muziki. Če ne razmišljamo o bendu razmišljamo o novih komadih, če ne to poslušamo glasbo in o ter ob njen razmišljamo potiho ali naglas. Sami ali s kom drugim. Sploh te debate o glasbi, pravi mali znanstveni simpoziji so zame prava poslastica. In šele takrat se zavem koliko o zgodovini, osebno po zaslugi staršev, o glasbi vem in vemo.
In spet smo pri nedelji. Ko se spomnim in prešaltam na TLP na TVS1 ali 2, kaj pa vem, in ujamem glasbeni kviz ali dvoboj glasbenikov se mi zdi, da ti estradniki skoraj tekmujejo kdo bo izpadel večji zabitež, butec in ignorantska lulika v Sloveniji. Mislim, da nikoli ne bom pozabil "ministranta" Kosmača, ko je izvedel, da se pravilni odgovor glasi "The Beatles", odgovoril, da on tega pač ne ve, ker se takrat še ni rodil, ali nekaj v tem smislu !!
Katastrofa! Ta človek je glasbenik?! Ne pozna The Beatles in je glasbenik?! Who let the dogs out?
Saj ne rečem, da ne obstajajo izjeme in da bodo "ta pravi" tudi "zmagali", ampak naj bi bil vsaj tiho.
Sicer pa sploh ne vem zakaj razlivam žolč. Itak smo McDonalds država. Namreč v McDonaldsu lahko službo dobi vsak ali vsaka. Ni važno koliko si star, stara. Ni važno če imaš štrleča ušesa, izbuljene oči, mozolje po celi faci, gnile zobe. Glavno, da nisi presuh/a, da se ne izgubiš v uniformi in da nisi predebel/a, da si ne opečeš levega komolca v pomfirju med tem ko strežeš sladoled z desnico na skrajno desnem šalterju. Dela lahko vsak, no skoraj vsak. In tako se mi zdi je tudi s slovensko glasbeno, sploh to - na žalost, medijsko, popularno sceno. Važno je da imaš malo posluha in si že muzičar. Pomožnosti novalejdi "slaven". Direktno postaneš King of the fucking Hill !
Žolč razlit. Niti ne. To nakladam non-stop.
Danes sem v Vikendu prebral, da bodo letos vsi možni izdali nove albume. Kul sem si rekel. Nakar me je moja boljša polovica spomnila, da mi tudi. Sem rekel: "A, ja?! Kako pa ti to veš?" "Pa saj piše!" je odgovorila.

No, ja kul. Sem pozabil, da smo se zmenili, da bomo nekaj naredili. Pa mislim celo, da je Meli to za Aritmijo celo obelodanila. Ni frke. Itak Psycho-Path že od nekdaj tečemo svoj tek. Ker samo tako se pride na cilj. Pa če traja celo večnost, pač traja celo večnost. Važno je priti na cilj. Slediti najhitrejšim, ki ponavadi niso najboljši, saj veste najboljši niso zmeraj najhitrejši, oziroma so najboljši zgolj rezultatsko, je nesmisleno. Tako lahko omagaš že na pol poti. In bilo bi prokleto škoda, če bi mi omagali sedaj. Novi komadi so bili preverjeni v živo. Delujejo na prvo. Seveda pred klubsko publiko, ki pride zgolj na tvoj koncert in te zares posluša. Kako bi to bilo pred veseliško - festivalsko publiko ne vem in me niti ne bi smelo zanimati (no, malo me že). Enivejs, komadi "brcajo riti"!
New Blood, Yukio Mishima, Clean Slate, pa "še en brez imena" so zakon. Sploh Meli je uspelo narediti par pravih "parolnih" vrstic. Pa ne da bi jih prej manjkalo, a v produciranju (mi to delamo v živo in redko, redko kdaj v studiu oz. na računalniku; vse kar slišite je plod dobrih glasbenih spominov in odlične sposobnosti kompleksnega razmišljanja, tako rekoč razmišljanja drugega reda, vse članov skupine) komada nam je uspelo nekako te vrstice zelo premeteno izpostaviti. Plus (!): vsral se nam je en tak moment. Namreč ob gledanju oz. pod vtisom Vh1-ovega "The Doors" Storytellers na dvd-ju, v placu za vaje, ki do nadalnjega do ne bo, moji dnevni sobi, se mi je porodila misel, da bi lahko, tako kot "vratarji" tudi mi implementirali počasne latino plesne ritme v delčke komadov. Če so The Doors - ja Rok, tudi takrat še se nisi rodil in žal ne moreš razumeti, kaj pišem ali pač veš, ker spadaš med tiste ignorantske vsevedneže, ki poslušajo "stari rock, Nirvano pa Doorse" in se opravičujem - ustvarjali nekakšen "bossa rock" bomo pa mi "bossa noise". Pa ne v vseh komadih, ampak le tu in tam tako kot The Doors.
Kakorkoliže, jutri je ponedeljek !

J

9. januar 2006
Vstal ob 6.45, ob 7.00 kupil malico. Delal do 15.00. Vmes prebral slovenski tednik, ki mi je po nazoru najbližji, a ga brez težav lahko označim za najbolj površnega in "centralnega" (beri: šankarskega; glej: prvi dan v pričujočem dnevniku). Bilo kako bilo.

Tudi mi ne živimo od glasbe, ampak za njo. Janez dela v M.I.K.K.-u, Meli kot docentka, predavateljica, znanstvenica na Pedagoški fakulteti v Mariboru, Bekko študira in dela prek študentskega servisa na enem izmed javnomnenjskih podjetij, Dominik je mladi pristopov as, Pipi - naš tonski tehnik - pa skrbi za slovenske (točneje prekmurske in prleške) gozdove. Dvomim, da bo, če vprašate katerega izmed nas, kaj v življenju dela, odgovoril kaj drugega kot to, da se ukvarja z glasbo. V skrajnem primeru bi znal situaciji primerno prirediti vrstni red zalaganja s podatki. Ampak mislim, da je zmeraj na prvem mestu glasba. Če ne drugega, v glavi. Sociolog Beck takim ljudem, novemu družbenemu fenomenu, pravi "življenjski estet". Delamo v konformističnem svetu, na bolj ali manj konformističen način, da zaslužimo (za brezskrbno življenje, a brez luksuznih eskapad) in se lahko ukvarjamo v ostali polovici dneva s tistim, kar nas izpopolnjuje in je naš prvi poklic.

Že včeraj sem zapisal, da smo non-stop v glasbi. No, in to je to. Včasih, niti ne tako redko, pa v filmih. Sicer so Bekko, Janez in Meli zmeraj. Kul!

Med malico sem se srečal s Kleemarjem, ki mi je v enem izmed svojih desetminutnih monologov jakosti 12 voltov razložil, da Pulp Fiction ni bil Travoltova vrnitev, ampak en film prej. Nisem si sicer zapomnil, kateri. Vem edino, da smo na to debato prišli s filma Lock, Stock and Two Smoking Barrels. Kako, ne vem. Ni važno. Treba ga bo pretočiti, saj ga v dvdtekah ni mogoče dobiti. Klasika. Mislim na dvdteke, ne na film. Film še bo klasika.

Ko sem prišel iz službe (delovno knjižico sem defloriral šele z novim letom), sem si, skoraj pri priči, "dal gor" novo ploščo (original = luksuz življenjskega esteta) Black Rebel Motorcycle Club "Howl", za katero so mi vsi oboževalci BRMC-ja do sedaj razočarano trdili, da je rahlo 'razočarujoča'. Meni se zdi zmeraj boljša. Pravzaprav imam najrajši glasbo, ki mi najprej ni všeč, a me neki intuiciji, nekemu občutku navkljub ne pusti hladnega in mi ne da miru.

Vmes sem se oblekel in šel odteči standardnih 12 km. Prvič letos in prvič po treh tednih. Tek je zame meditacija in med tekom največ razmišljam. V bistvu se s športom bolj ali manj, za dušo in telo, ukvarjata še Pipi in Meli. Prvi kolesari po brezpotjih prekmurskih gozdov (stroka!), druga pa rada nabira svojo psihofizično kondicijo s kardiovaskularnimi treningi. Dominik tako ali tako bobna in je mamine pice (s kaviarjem!), Bekko in Janez pa sta že po naravi fit. Vsak na svoj način.

Večer bom tradicionalno sklenil skupaj z bratrancem Iztokom, na obisk pride skoraj vsak dan in počutim se, kot da imam še enega brata, in ogledom kakšnega filma. Mislim, da bom skočil do Jasona, ki je težek, a s specifičnim okusom, filmofila in si izposodil Cheech and Chong's Up in Smoke.

Film, ki mi ga je pred kratkim predstavil Mimi (še en glasbo- in filmofil). Gre za eno od prvih t. i. kiefers komödie (kot bi rekli Nemci) in moram priznati, da je od kakšnih Zadetih mudelov to pravi masterpiece, remekdelo. Ma ja, če pa ne bova gledala tega filma, bova navrgla v jamadaša katerega od delov Family Guya , kar je logičen konec, če se polniš več kot dvajset let s pythoni, simpsoni, south parkovci ... saj veste: "Začneš s travo, končaš na heroinu !" ... sigurno.

Ziher. I done long time ago. Oh, yeah ...Mi smo v bistvu itak ali tak avdio - vizualni džankiji. Ste mogoče videli naš zadnji spot za The Hell Outta Dodge?

Well, meni se zdi, kot da lahko konzumiramo lastno drogo. Saj tudi spota za Recognition in Airrager, Vena Jemeršiča, ponujata zadovoljivo dozo in kvaliteto. Tako, ki ne mine po nekaj gledanjih. A, THOD je nekaj drugačnega. Je utelešenje tistega, kar smo zmeraj trdili. Ideja, digitalka, gverila, know-how, empatija, entuzijazem, no-low budget. Richard "Richie" Techt (slika!), naš stari soborec iz hibernirajočih Sexy Undergorund Band, skupina iz kroga našega dozdajšnjega producenta J.Kella, je ustvaril nekaj, kar ne smete zamuditi, pogledati!

No, in če sem že uspel stisniti tole v današnje pisarjenje, naj dodam: izdali smo eno tako zelo lično cd-r singelco (glej sliko: trije različni sleevi!). Na njej najdete original The Hell Outta Dodge, video in še dva remiksa, ki ju je naredil mojster Kleemar. Kdo pa drug!

Če ga kdo želi kupiti, nas naj pobara na Psycho-Mail!

J
Se nadaljuje.