12. december 2005
Pisarna v Kinodvoru. Dva dneva pred začetkom festivala. Prva gosta, M. S. Bastian in Isabelle sta z nami že od včeraj zvečer. Kinodvor se počasi spreminja v Bastian bar. Vse je pripravljeno pred prihodom triintridesetih gostov iz cele Evrope. Predvsem iz vzhodne in srednje. Lani smo festival izvedli pod geslom RE-DRAWING EUROPE 2004, in pokazalo se je, da je formula prava.

Interakcija s povabljenimi avtorji, žiranti, novinarji in drugimi gosti, je za festival najbolj pomembna prvina. Ko se festival začne, niso več v prvem planu sponzorji, mediji ali politiki/menežerji (čeprav se vsem, ki so omogočili festival, iskreno zahvaljujemo!), pomemben je samo trenutek komunikacije med gosti, ekipo festivala in publiko!

Letošnja Animateka je posvečena spominu na Silvana Furlana, direktorja Slovenske kinoteke. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo, vendar se z istim duhom lotevamo festivala, čeprav ni več samoumevno, da bomo dobili podpisano naročilnico, s katero nameravamo častiti mednarodno žirijo ob prvem delovnem kosilu. Nicole Hewitt prihaja šele ponoči, tako da je ne bo na prvi tekmovalni projekciji, ki jo odpiramo s posebnim filmom: "Človek brez sence", Georges Schwizgebel, Švica/Kanada, 2004, 35 mm, 9'35''.

Tim Webb in Joe King prihajata že jutri iz Londona in mogoče bosta pomagala Bastianu, Isabelle in ekipi dokončati postavljanje razstave. Upam, da bosta zdržala prvih nekaj dni festivala, ko ju čaka kar naporno delo predstavljanja filmov, predavanje na British Councilu in srečanje z udeleženci delavnice animiranega filma, ki jo je Animateka soorganizirala s šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart. Četrti član žirije, Erik van Drunen, je že bil v Ljubljani, ko je pred nekaj leti predstavljal program svojega festivala. Animateka se nekako zgleduje po tem festivalu, vsaj v smislu grafične podobe festivala in programske usmeritve. Zaradi HAFF-a bomo letos na Animateki gledali mojstrovine kot Ryan ali In ter kopico najbolj izvirnih in odštekanih animiranih reklamnih in uporabnih filmov. Zadnji žirant Tamás Patrovits prihaja v torek iz Madžarske z avtomobilom in veselo druščino kolegov, ki bodo v bistvu prvi mednarodni obiskovalci Animateke.

Razen 35-milimetrske kopije celovečerca Frank in Wendy, ki smo ga danes predpremierno prikazali petdesetim obiskovalcem kar z DVD-ja (kopija pride jutri zjutraj), imamo vse filme v pisarni (razen tistih, ki jih gosti prinesejo s seboj direktno). To je že prva zmaga! Jutri bo na sporedu še madžarski celovčerec Četrt!, ki ga je v Ljubljano osebno z vlakom prinesel mož madžarske atašejke za kulturo v Ljubljani. Pija, ki letos poleg žirantov skrbi tudi za prihod in odhod filmskih kopij, je malce živčna, ampak vse ima suvereno pod kontrolo, kakor da bi se že celo življenje ukvarjala s koordinacijo. Na tem mestu se moram spomniti in posebej pohvaliti tudi našo oblikovalko/vizualko Majo, ki je z Nilom (inženirjem internetne strani) en mesec pred festivalom ponočevala nad zgibankami, plakatom, katalogom in preostalimi festivalskimi publikacijami. Nina in Julita sta že pripravili vse vrečke za avtorje in v torek se zanju začne težko pričakovano sprejemanje gostov.

S Petro, ki ima pod kontrolo komunikacijo z mediji in obenem skrbi, da meni kaj ne uide iz glave in rok, se morava sedaj skoncentrirati in pripraviti scenosled za torkov otvoritveni večer, da bo izrečenih čim manj besed in bodo v ušesa prišle samo tiste najpomembnejše! Zavedam se, da je v tem trenutku nekonstruktivno razmišljati o prihodnosti festivala (preden je druga edicija pospravljena v hiško), vendar glede na viharne spremembe, ki so doletele Kinoteko, ostaja grenak priokus in veliko vprašanje "Kam pes taco moli?". Za zdaj se v imenu ekipe od vas poslavljam z bojnim vzklikom: "Animateka: Hanging Around".

Igor Prassel, direktor Animateke
13. december
Karton spreminja barvo in obliko, ko vstopita Isabelle in Bastian, ki nameravata Kinodvor preobleči v mehkejše forme. Iz nekoliko manj prijetnih materialov smo uspeli narediti tudi akreditacije za te in one, iz modrega najtanjšega lesa tudi vabila in te in oni, nam bližji in nam še bolj bližnji prihajajo po vstopnice. Bete romajo na televizijo, kjer animirani filmi ugledajo pragmatično predstavitveno luč v ozadju. Druge vrste luč je preddverje Kinodvora, kjer smo puščali prva obvestila, da Animateka letos je in da bo prav kmalu. Prav hecno je, kako se v to naše malo platno zazrejo oči, ko zmanjšaš število gorečih luči na stropu. Nastopi tišina in nekaj zadrege se spusti v zrak. Intimo zmoti snemalec s televizije, ki želi posneti novo opremljeni prostor. Novinarka pobere nekaj izjav in se s tremi betami spusti v noč ulice.

Naj pošiljam medijska sporočila v času festivala ali ne? Verjetno so brez pomena … Zakaj le? Delo odnosov z javnostmi je malo čudno, brez prave funkcije; ko pa tovrstne funkcije ni, jo novinarji pogrešajo. Zgubljeni brskajo po podatkih o dogodku in se sprašujejo, kje dobiti kakšno hitro, instantno izjavo … Nadležnost in pomanjkanje hodita z roko v roki. In če smo že pri pomanjkanju, je prva asociacija vprašanje preživetja, ko se lotiš organizacije festivala ali česar koli v kulturi že. Čeprav o tem piše kar nekaj ljudi, ko pridejo do besede, pa je edino pravično, da prav to počnemo. Visimo okoli, odvisni od sistema in politike, na katero smo obsojeni. Na to opozarja tudi naš letošnji podnaslov Animateke - Hanging around –, ki je tragikomičen. Pohajkujemo v eni in isti špuri, ki je še najbližja visenju. To pa je bližje letenju kot hoji. Za letos smo se zmazali, uspeva nam kljub septembrskem prekopicevanju. Nikoli pa ne vemo, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti. Imamo lokalno srečo, ki si jo najdemo sami, in to v lokalno nesrečni Sloveniji. Naše delo bi bilo v ekonomskem sektorju imenovano menedžersko, tržno komunikativno, promocijsko in še par tujk bi lahko našteli; ker pa predstavljamo neke animacije, za katere trdimo, da vendarle niso vse risanke, smo eno od čudes, ki bi se jih politiki radi znebili, ker smo en sam strošek, in z njimi večina Slovencev, ki mislijo le na krompir in avto.

No, priznam, tudi sama večkrat mislim na krompir, ko se sprašujem, kdaj bom spet uspela preživeti štiri ure doma. Kdaj bo spet prišel čas, za peko pirinega kruha in kuho rdečega zelja z mlinci ali pa jote. Kdaj bom vadila ta novi tuji jezik. Kdaj bom skočila na kakšnega od vršacev ali obiskala prijateljice. Obenem pa me plaši misel na to, da ne bi zmogli delati dalje, ker me radostijo Animateka , Otok in Ženske.

Čakamo na osmo uro in Človeka brez sence, ki bo odprl festival. Mož sklene pogodbo s hudičem in zamenja svojo senco za bogastvo. Kmalu odkrije, da je včasih lahko ponižujoče, če si brez sence. Potem ko prepotuje ves svet, se znajde na Baliju, v gledališču senčnih lutk.

Petra Slatinšek, Animateka - odnosi z javnostmi

14. december

Polovica gostov je že prispela v našo belo Ljubljano, preostale se nestrpno pričakujemo … Kinodvor je pripravljen na nocojšnje odprtje festivala ... ekipa diha bolj sproščeno … vse poteka po načrtih ... priprave so obrodile sadove! Cel vikend smo pridno delali, barvali, rezljali, razporejali figure po prostoru. Rada bi se zahvalila Petri in Igorju za to čudovito priložnost delati z Bastianom in Isabelle, ki sta nam vsem zelo prirasla k srcu. Na razstavo sta se dobro pripravila in s seboj prinesla precej obsežno zbirko del in pripomočkov za opremljanje preddverja. Poleg profesionalnega pristopa k delu in marljivosti je iz njiju žarela človeška toplina, ki je skupaj z dobrim humorjem ustvarila super delovno ozračje, ki je tudi mimoidoče pritegnilo, da so se ustavili in prijeli za čopič!

Razstava M.S. Bastiana je postavljena (ne spreglejte UV-kotička!!), preddverje kina pa kot nalašč za "hanging around", kjer vam družbo delajo migetajoče viseče figurice ... in seveda nepogrešljivi miks na platnu ...

Jasenka Lojovič

14.12.2005
Končal se je drugi dan festivala Animateka 2005.
Glede na včeraj je situacija današnjega dne zahtevala nekoliko manj švica, a je bilo kljub temu zelo pestro. Danes so prišli še nekateri gosti, večina pa jih je že varno akomodiranih v Celici in hotelu Park. Lahko rečeva, da je večji del najinega dela (hospitality) že za nama, tako da nama sedaj preostane predvsem skrbeti za dobro počutje vseh gostujočih. Prvi stiki so bili zelo uspešni, avtorji filmov pa so, tako kot lani, zelo prijazni in odprti ter pripravljeni za pogovor.
Uradna otvoritev festivala ja mimo in obiskovalci so zadovoljni.


Zvrstil se je prvi otroški program Slon, s katerim smo se spomnili svojih otroških dni ko je bila vsaka nedelja praznik (Živ Žav). Prav tako je bil na sporedu že drugi del tekmovalnega programa in pa stvaritve Tima Webba in Joea Kinga s sodelavci iz Velike Britanije.

Ekipa Animateke spet dokazuje, da ob animacijah in druženju človek ne potrebuje veliko več ko sendvič in par ur spanja na dan. In seveda toplo večerjo pri Ajdovem zrnu.
Ne smemo pa pozabiti omeniti tudi trenutne podobe Kinodvora. M. S. Bastian je poskrbel, da v kinu nikoli nisi sam. Od enookih opic, preko najlepših zajcev, do raznih duhcev in drugih finih stvari nad tabo, ko srebaš prvi jutranji čaj ali kavo.
Ne mine dan, da ne bi vsaj sedemkrat pogledali tudi Ultra Violet Gallery. Kaj pa je to Ultra Violet Gallery nima smisla govoriti. Pridite in raziščite sami.
Pa še pri Mateji kupite kakšen strip.

»Stvar teče. Fala bogi. Pika amen«, rečem Branka in mirno ležem k zasluženem počitku. »Jezus Kristus vse premaga«, dodam Franja in zaprem težke veke.

Partizanski pozdrav
Branka in Franja

15. december

Montmartre poslan že zdavnaj, zakaj ga pa ni tu!? Kako ne veste, da mora Světlonoš prit k nam, Barbora, ne se hecat. Kakšen Bilbao, oni so festival končali že pred tednom, ste zihr da se tolele izide? Kako je lahko District! še vedno v Tel Avivu, pa sej smo se menda zmenl že pred enim letom, da ga vrtimo na festivalu? Zakaj gre prej še na Madžarsko, naj pride direktno k nam. Ne gre? Kdaj pa pride k vam? 9. decembra!? Ne, ne mi ga mamo na sporedu že v ponedeljek. Igor, kaj naj nardim!? Aha, mož madžarske atašejke za kulturo v Ljubljani gre slučajno v soboto z vlakom v Slovenijo. In zdej bo kr on prtovoru teh dvejset kil. Svaka mu čast!
Uu kaj pa Frank and Wendy? Poslali 8., uoops, ta bo težka, na sporedu je že v nedeljo. Petra, kaj lahko vi tam na fedexu poštimate? A tabiš track? Veš, to pa je mal bol zakomplicirano, kot si mislš> te številke nikol ne delajo, ko je treba. Dej, Ruut, ti prever na estonskem fedexu, kaj se dogaja. Kako je vse kul, če pa nima fedex nobene evidence, da ta dva (!) paketa sploh obstajata …na poti v Frankfurt? Če vi tko rečete …
Georges, si že poslal? Kaj ne, kako ne!? Tvoj film je otvoritveni! Kaj se še čaka!! O ne, pa še Avstrijci majo praznik! Šit, Madžari tut, Leea, kaj vam je blo, da ste šli filme pošiljat po navadni pošti!?
Švedi … kaka profesionalnost, vse štima, filmi so tu. Kaj pa je ta za en? Tega filma pa mi nimamo ….
Ja, pa madžarska ambasada ..., boste šli vi z diplomatskim avtom iskat, ja fajn. Oo, ste že tu, a kej podpišem? Ne? Ok.
Kje naj pa mamo vse te filme? V kabini res ni prostora .. ., kaj pa tista sobica tam, ki je nihče ne uporablja? V uporabi da je? Zakaj pa nikol nobenga ne vidmo? Bi mogoč vsen šlo, dejte no …
Kam je šu zdej tist dan, ko se naspim, da bo z žirijo vse tekl tko, ko more. Ne ne … … prpravt je treba še vse materiale zanje, pa za kabino vse filme presortirat, bete stestirat, pa dej na page program.. Oo, prve spremembe ... Miha, dej tiste fotke na press …, kje je Žeželj?

Ko se festival začne, se vse spremeni. Filmi kar naenkrat niso več samo izziv in kontaktne osebe. Gostje prihajajo, kopije tudi, žirija je imela že prve sestanke …
Zatišja na festivalu so kratka, tudi ko je čas za tisto malo spanja se možgani nočejo odklopit. Ampak večino časa je to tista fina utrujenost, o kateri je govoril obiskovalec Exita, ko je rekel, da je »sretno umoran« …
Počas bo treba razmišljat o vračanju kopij …Kam že? Mah, družno nam vse rata!

Pija Bodlaj

Se nadaljuje.