Dobri šef se je na naših radarjih (in v slovenskih kinematografih) najbrž znašel tudi zato, ker je bil v domovini taka uspešnica. Osvojil je šest nagrad goya, tudi za najboljši film, režijo in najboljšega igralca, ter najnovejši film Pedra Almodóvarja, Vzporedni materi, premagal po vseh parametrih, vključno s špansko kandidaturo za tujejezičnega oskarja. (To sicer morda več pove o odnosu španske filmske Akademije do Almodóvarja kot o kakovosti njegovega filma).

Fernando León de Aranoa, ki svoj humanistični pogled dosledno upira v družbene margine, s svojim prepletanjem trpkega humorja in družbene kritike spada v bližino velikih evropskih avtorjev, kot so Aki Kaurismäki, Ken Loach ali brata Dardenne. A če se predvsem pri slednjih treh humor vedno hitro umakne naturalističnemu portretu obupa in otopele družbe, Aranoa gradi za odtenek manj programske, arhetipske like; v enaki meri kot zgroženost hoče izzvati tudi smeh.

Karizmatični Julio Blanco (Javier Bardem) ima paternalističen – on bi najbrž rekel: zaščitniški – pristop k vodenju svoje tovarne: do svojih uslužbencev se vede kot skrben oče, ki pa mu je, kakopak, vsako uslugo treba poplačati z obrestmi. V resnici je stari Blanco nekakšen Dorian Gray, zrcalno nasprotje integritete in ljudskosti, ki se ju tako napreza kazati svetu. "V življenju mi ni bilo nič podarjeno," je sposoben zabrundati z lažno skromnostjo, čeprav je posel podedoval od očeta. Z ženo (Sonia Almarcha) sta navzven uigran tim, a Blanco ne izpusti nobene priložnosti za zapeljevanje mladih pripravnic v službi, včasih celo v družbi svoje desne roke, Mirallesa (Manolo Solo).

Dobri šef popisuje en teden v življenju kapitalista, teden, ki bo odločilen tako za njega osebno kot tudi za tovarno tehtnic, ki, ironija je tu na dlani, ne bi mogla imeti bolj porušenega notranjega ravnovesja. Pripravljajo se namreč na prihod komisije, ki jim lahko podeli regionalno nagrado: to bi pomenilo še eno trofejo za na Blancovo steno, pa tudi pot do bodočih subvencij. Šef ima torej le nekaj dni, da "sanira" celo vrsto nevšečnosti, ki ogrožajo imidž tovarne, od skokov čez plot zaposlenih, ki negativno vplivajo na produktivnost, do vse bolj nadležne prisotnosti Joséja (Óscar de la Fuente), ki je bil odpuščen, a tega ne namerava v tišini požreti. S transparenti in megafonom se je utaboril na javno parcelo pred vhodom v tovarno, od koder skandira svoje protestniške rime. Za piko na i Blanca dekoncentrira še Liliana (Almudena Amor), pripravnica na oddelku trženja, ki je očitno ne motijo šefovi plenilski pogledi. Sijajno kalibrirani scenarij ponudi precizno satiro tipa poslovneža, ki skuša podjetje voditi kot zasebni fevd, kot je to počel že njegov oče in verjetno tudi očetov oče pred njim.

Za patricijskim vedenjem in priljudnimi vici Blanco vse težje skriva goli prezir nad rajo, ki jo pokroviteljsko imenuje "moji otroci": dokler je delavec zanj koristen, ga bo priskutno koval v zvezde, a v hipu, ko bo to služilo njegovim interesom, bo istega človeka neceremonialno načevljal. Neironično ljudem "daje ponudbe, ki jih ne bodo mogli zavrniti" – njegovi mafijski prijemi, pa naj bodo še tako trapasti, okolico dejansko navdajajo s strahospoštovanjem. No, življenjska šola, ki ga čaka, je v celoti predvidljiva – protagonist bo moral ugotoviti, da ljudje niso predmeti, ki jih lahko presmetava in odvrže po mili volji – a pot do tja je precej zabavna.

Aranoa pred nami izriše portret delovnega okolja, ki je v resnici mikrokozmos za kapitalistično povzpetništvo; (pre)lahko se je prepoznati tako v likih malih povzpetnikov kot tudi naplahtanih proletarcev.

Dobri šef je film, ki izzove smeh z enako lahkoto kot povzroča nelagodje: vrelišče obojega je prizor večerje, kjer mora Blanco – v pogovoru, nabitem z dvojnimi pomeni – manevrirati med čermi svoje žene, ljubimke in njenih staršev, ki so obenem družinski prijatelji.

Javier Bardem je že tako sijajno kariero kronal z vlogo, v kateri premore najrazličnejše registre, od simpatičnega šaljivca do krvoločne zverine; cela njegova bit je prežeta z mačizmom, ki zlorabo moči jemlje za tako samoumevno, da je včasih niti ne zazna več. Na vsakem koraku zagreši miniagresije v obliki seksizma, rasizma in elitizma, a ostaja dovolj prizemljen, da lahko verjamemo njegovemu statusu v družbi. Taki volkovi v ovčji koži so na trgu dela, kot zelo jasno pokaže De Aranoa, na vsakem koraku. Razplet filma tudi ne pušča nobenih utvar o tem, kdo pod črto še vedno drži vse karte v rokah: za trenutek grozi celo, da bo pretežno obešenjaški film postal zelo, zelo loachevsko resen.

Ocena: 4