To sta bila velika zmaga za ženske in močno gibanje, a pot do amandmaja ni bila lahka – niti ne kratka. Več kot pol stoletja so si sufražetke po zgledu svojih sobork v preostalih anglosaških državah prizadevale, da bi jim priznali enake pravice. Sprva je šlo za manjše, lokalne skupine, ki pa so do leta 1920 prerasle v vseameriško skupino za boj za žensko volilno pravico.
Korenine boja segajo v 40. leta 19. stoletja, v sklop širših prizadevanj za ženske pravice. Leta 1848 je potekala prva konvencija za pravice žensk, kjer so sprejeli resolucijo, ki je podprla ženski boj za volilno pravico, čeprav se je nekaterim organizatorjem ideja zdela – preveč skrajna.
Prve nacionalne sufražetske organizacije so bile ustanovljene leta 1869, in sicer z dvema konkurenčnima strujama – prvo sta vodili Susan B. Anthony in Elizabeth Cady Stanton, drugo pa Lucy Stone. Po letih rivalstva sta se skupini leta 1890 združili v Nacionalno ameriško sufražetsko zvezo (NAWSA), pri čemer je vodstvo neformalno prevzela Susan B. Anthony.
Veljale za radikalne in čudaške
Sufražetke so v upanju, da jim bo ameriško vrhovno sodišče pritrdilo, da imajo tudi ženske ustavno pravico do oddaje svojega glasu, med letoma 1870 in 1872 večkrat poskušale voliti, nato pa vlagale tožbe, ko so jih na voliščih zavrnili. Oblasti so jih preganjale, jih nadlegovale, zmerjale, trpale v zapore in jih tam mučile. V družbi so veljale za čudne in radikalne.
Anthonyjevi je leta 1872 dejansko uspelo oddati svoj glas v Rochestru v New Yorku, a so jo nato zaradi njenega predrznega dejanja aretirali, moška porota je na zelo odmevnem sodnem procesu odločila, da je kriva, sodišče pa ji je zaradi "čudaškega" zločina odredilo finančno kazen 100 dolarjev, vendar je ni nikoli plačala.
Prejšnji teden, pred stoto obletnico ratifikacije 19. amandmaja, je zdajšnji ameriški predsednik Donald Trump podpisal ukaz o pomilostitvi Anthonyjeve. Ob podpisu pomilostitve je dejal, da slavna sufražetka ni bila nikoli pomiloščena, in retorično vprašal, zakaj je to trajalo tako dolgo. "Obsodili so jo, ker je volila. Podpisali bomo polno pomilostitev, in mislim, da je to res fantastično. Zaslužila si je to," je dejal Trump.
Sodni pregon Anthonyjeve je dal gibanju samo še več zagona.
Potem ko je vrhovno sodišče leta 1875 razsodilo proti sufražetkam, so začele več desetletij dolg boj za amandma k ameriški ustavi, ki bi ženske opolnomočil.
Tlakovanje poti
Leta 1916 je Alice Paul ustanovila Nacionalno žensko stranko (NWP), militantno skupino, ki se je osredotočala na sprejetje omenjenega amandmaja. Leto za tem so aretirali več kot 200 podpornic NWP-ja, ki so protestirale pred Belo hišo.
Nekatere so boj nadaljevale z gladovno stavko, tako da so jih v zaporu prisilno hranili. NWP je bilo zgolj eno od gibanj, ki so skupaj pletla močno mrežo, razpredeno po celotnih ZDA, in ustvarjala vse večji pritisk na vlado v Washingtonu.
Nazadnje je ameriški kongres avgusta 1920 sprejel 19. amandma, sufražetke pa so slavile. Uspeh Američank je podžgal številna druga gibanja za ženske pravice po vsem svetu – leta 1922 so volilno pravico dobile ženske v Kanadi, leta 1928 pa v Veliki Britaniji.
Precej pred njimi so bile v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Susan Anthony velike zmage nikdar ni dočakala – ko so amandma sprejeli, je bila že desetletje pokojna.
Z ratifikacijo 19. amandmaja so se odprla vrata tudi ženskam na visoke položaje – še posebej na lokalni ravni. Ko je novembra 1920 Yoncalla, mestece v Oregonu, zamenjal celotni mestni svet z ženskami, je New York Times potezo pospremil z naslovom "Spolna vstaja v Yoncalli".
Vse to so bili začetki, ki so tlakovali pot Hillary Clinton, Nancy Pelosi, Ruth Ginsburg, Kamali Harris in drugim, ki so posegle po najvišjih položajih. A zato so potrebovale skoraj sto let.
Izključene temnopolte ženske
A ne glede na to, da je dosežek sufražetk ogromen, je ob tem treba opozoriti, kot navaja Center za ameriški napredek (CAP), da je gibanje, v retrospektivi, deležno tudi nekaj kritik. Največja med njimi ta, da je popolnoma izključilo temnopolte ženske.
Tako v resnici amandma ni dal volilne pravice res vsem ženskam, ampak je šlo bolj ali manj za belopolte ženske srednjega in višjega razreda, temnopoltim pa je dal zgolj lažno upanje.
Kljub amandmaju so temnopoltim ženskam v veliki večini z ustrahovanji in zatiranji preprečili dostop do volišč. Pogosta taktika je bila tudi odrekanje ameriškega državljanstva zaradi njihovih (afriških) korenin.
Sufražetke pa se s tem kaj dosti niso ukvarjale, saj so trdile, da je boj za pravice temnopoltih ločen od boja za enakopravnost žensk. Zaradi tega so se mnoge temnopolte sufražetke počutile izdane in izigrane.
Čeprav se kot vodilni sufražetki v ZDA danes navajata Anthonyjeva in Cady Stantonova, pa sta se, kot opozarja CAP, bojevali z ramo ob rami z Afroameričankami, kot so Ida B. Wells, Mabel Ping Hua-Lee, Francis Ellen Watkins Harper, Jovita Idár, Susette La Flesche Tibbles in druge, ki jih zgodovinski učbeniki radi spregledajo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje