Drevišnji drugi abonmajski koncert v Gallusovi dvorani bo tako kot prvi v septembru potekal pod vodstvom bolgarskega šefa dirigenta Rossena Milanova (1965).

Koncert za violončelo in orkester v a-molu je nemški romantik Robert Schumann (1810−1856) zložil v zgolj dveh tednih leta 1841. Koncert je v primerjavi s standardnim virtuoznim klavirskim koncertom nedvomno manj značilen predstavnik koncertne oblike sredi 19. stoletja in je po marsičem pred svojim časom.

Skladatelj je pri tej stvaritvi "solistični part violončela oblikoval manj bravurozno, kot bi njegovi sodobniki − tako glasbeniki kot občinstvo − pričakovali, orkestrski part pa je toliko bolj razgiban", je v koncertnem listu zapisal muzikolog, umetnostni zgodovinar in novinar Tomaž Gržeta.

Krstna izvedba koncerta je bila šele štiri leta po skladateljevi smrti. Sicer pa Schumann ni želel ustvariti klasičnega koncerta, namen katerega bi bilo razkazovanje solistove tehnične virtuoznosti. "Njegov namen je bil veliko bolj vizionarski za tisti čas − Schumann je očitno posegel po prepoznavnih in edinstvenih barvnih in izraznih zmožnostih violončela ter jih skladno vtkal v enako virtuozno tretirani orkestrski part," še piše v koncertnem listu. Schumann je "spletel delo, netipično za svoj čas, ki pa vsebuje takšno razkošje čustev in zvočnih barv, da je skozi zgodovino vse bolj navduševalo tako izvajalce kot poslušalce". Njegov Koncert za violončelo in orkester danes pravzaprav velja za stalnico v repertoarju koncertnih violončelistov in simfoničnih orkestrov.

V Gallusovi dvorani bo nato zazvenela še Simfonija št. 1 v c-molu Johannesa Brahmsa (1833−1897), ki jo je ustvarjal, popravljal in dopolnjeval kar 21 let. Začetek ustvarjanja dela sega v leto 1855, ko so datirani njegovi prvi orisi, končal pa ga je leta 1876. Simfonija je bila nato še istega leta na začetku novembra krstno izvedena pod taktirko njegovega prijatelja Felixa Otta Dessoffa. Brahms je delo med nastajanjem spremenil do te mere, da ga je leta 1858 objavil kot Koncert za klavir in orkester št. 1 v d-molu, medtem pa se je odločil za že drugi poskus ustvarjanja simfonije, ki je v naslednjih desetletjih obrodil sadove – dokončal je prvo simfonijo, ki je še danes znana kot Brahmsova Prva.

Velja, da tudi Brahmsove simfonije kot simfonije drugih skladateljev tistega časa zagotovo izhajajo iz Beethovnove tradicije, vendar – kot je zapisal Gržeta – jo tudi "nadaljujejo in bogato nadgrajujejo, same po sebi pa predstavljajo enega izmed vrhuncev simfonične glasbe, ne le 19. stoletja, temveč nasploh". Kot še lahko preberemo v koncertnem listu, so osebnemu uspehu in uspehu pred občinstvom, ki ga je poželo to delo, sledile še tri simfonije Johannesa Brahmsa.

Nemški violončelist in glasbeni pedagog Julian Steckel (1982) izhaja iz glasbene družine in tako je po violončelu posegel z vsega petimi leti. Študiral je v Saarbrücknu in Berlinu ter na Dunaju. Leta 2010 je zmagal na mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD, kar mu je kot solistu odprlo pot na ugledne koncertne odre. Steckel nastopa na dveh vrhunskih glasbilih − ali na Guarnerijevem violončelu iz leta 1695 ali Mächlerjevem iz leta 2005. Med letoma 2011 in 2017 je predaval na Univerzi za glasbo in gledališče v Rostocku, od tedaj pa je zaposlen kot predavatelj na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti v Münchnu.