In ravno zato ostaja aktualen še danes, kot je povedal zgodovinar Peter Vodopivec ob letošnjem izidu Kocbekove biografije Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo. S svojimi temeljnimi sporočili in veličino "ostaja mogočno drevo, ki na nas še vedno meče senco," je Kocbeka opisal pesnik in dramatik Ivo Svetina na aprilskem mednarodnem simpoziju.
Demonstrativno zapustil študij bogoslovja
Že v gimnazijskih letih je Kocbek objavil članek o prenovitvenem gibanju mladih katoličanov. Študij bogoslovja je demonstrativno zapustil in leta 1930 diplomiral iz romanistike. Kmalu zatem je odpotoval Francijo, kjer se je seznanil s personalistično filozofijo in se povezal z revijo levo usmerjenih katoliških intelektualcev Esprit. Pozneje je bil idejni vodja s personalizmom navdahnjene revije Dejanje.
V Lyonu je leta 1931 začel pisati dnevnik, ki ga je s krajšimi prekinitvami pisal skoraj do smrti 3. novembra 1981. Nekaj zapisov je bilo objavljenih tudi v času njegovega življenja in pozneje pri Cankarjevi založbi, vendar je po Inkretovih besedah materiala za 20 knjig, ki "zaradi indolentnosti najrazličnejših oblastnih struktur" stoji v trezorjih Narodne in univerzitetne knjižnice.

Lirična celovitost sveta
Kocbekov pesniški prvenec je zbirka samosvoje lirične govorice Zemlja (1934). Zemlja Kocbeku predstavlja metaforo za celovitost sveta in človekovo popolno pristnost v njem, ki pa se v poznejših zbirkah spričo pesnikove usode rahlja, je na simpoziju leta 2004 ob 100-obletnici Kocbekovega rojstva povedal urednik in literarni zgodovinar Franci Just.

V le sebi zvestem delovanju ga izloči še komunistična tovarišija
V članku Premišljevanje o Španiji (1937) je ugotavljal, da so se v španski državljanski vojni vodilni katoliški krogi postavili v službo fašizma in s tem sprožil številne napade v katoliškem tisku. Leta 1941 se je kot predstavnik krščanskih socialistov pridružil odporniškemu gibanju in postal član izvršnega odbora OF.
Leta 1943 podpisal dolomitsko izjavo, ki je ukinila koalicijski značaj OF in vodilno vlogo dodelila Komunistični partiji. Pozneje so ga partijski tovariši izigrali. Po nastopu na jubilejnem kongresu OF leta 1951 v Ljubljani, v katerem je poudaril, "da nima nihče v posesti dokončnih formul za družbeno in življenjsko odrešenje", je bila, kot piše Inkret, postavljena zahteva, "da je treba Kocbeka pripraviti v položaj, da bo moral kapitulirati".

Prisilna izključitev iz javnega življenja
Sledila je zbirka novel Strah in pogum, ki je prinesla Kocbekovo prisilno upokojitev in izključitev iz političnega in javnega življenja, njegovo zasebno pa je bilo pod drobnogledom več kot 50 agentov Službe državne varnosti. Začel je prevajati iz nemščine in francoščine. Leta 1975 je v intervjuju z Borisom Pahorjem spregovoril o povojnih pobojih domobrancev v Kočevskem rogu.

Umetnost naj trga človeka iz dogmatizma in prebuja v svobodo
Za pesniško zbirko Groza je leta 1963 prejel Prešernovo nagrado. Ob tem je za revijo Naši razgledi dejal: "Družba je postala nezaupljiva, skoraj sovražna do kulture, do njenega stvariteljskega in kritičnega značaja. (...) Opravilo umetnikov je torej v tem, da z nemirom in vprašanji trgamo človeka iz udobja, dogmatizma, omejenosti in sovraštva (...)".
"Zavračam nevtralnost, vzornost ali koristnost in zgolj igrivo omamo. Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo," je dejal Kocbek leta 1965 na predavanju v tržaškem Kulturnem domu.