Aj, ki ima v svetu status najbolje poznanega kitajskega aktivista in disidenta, v zadnjih letih s svojimi umetniškimi inštalacijami in performansi tematizira predvsem tegobe ljudi z Bližnjega vzhoda, ki skušajo s čolni priti v Evropo. Lani je tako na primer stebre na vhodu v Koncertno dvorano v Berlinu ovil s 14 tisoč rešilnimi jopiči, ki jih je pritovoril z grškega otoka Lezbos, kjer je v Evropsko unijo vstopilo že več kot milijon prebežnikov. Osebno je obiskal tudi številna begunska taborišča v Grčiji, Turčiji, Libanonu in Jordaniji ter svoje izkušnje vključil v dokumentarec o begunski krizi.

Prejšnji teden se je Aj udeležil okrogle mize v Katarskem muzeju islamske umetnosti v Dohi. V svojih izjavah je poudaril predvsem to, da je zalivska politika nepodeljevanja begunskega statusa Sircem in Iračanom kratkovidna.

"Številne zalivske države zavračajo begunce. Mislim, da to ni pametna taktika, saj imajo mnogi med njimi enako religiozno ozadje in celo govorijo enak jezik kot oni. Mislim, da je to kazalnik resnično kratkovidne politike ... To je tako, kot da nočeš pomagati svojim bratom ali sorodnikom."

Zakaj v najbogatejših deželah ni prostora za begunce?
Le redki civilisti na begu pred vojno v Siriji so našli zatočišče v najbogatejših državah arabskega sveta, pa čeprav so nekatere med njimi, na primer Katar, podpornice sirskih upornikov. Uradno stališče zalivskih monarhij je, da so od leta 2011 sprejele že na stotine tisočev ljudi iz Sirije – na primer pol milijona v Savdski Arabiji in sto tisoč v Združenih arabskih emiratih – le da ti niso imeli statusa beguncev. Sirce so sprejemali kot priseljence na začasnem delu, kar pomeni, da jih (ali pa vsaj njihove sorodnike) ob prihodu v deželo že čaka služba. Pred kritikami se branijo tudi z argumentom, da se pozablja na njihove milijardne donacije begunskim taboriščem v tujini.

Aj je prepričan, da bi moralo šest držav, ki so v Svetu zalivskega sodelovanja (Savdska Arabija, Oman, Združeni arabski emirati, Kuvajt, Bahrajn in Katar), podpisati konvencijo Združenih narodov o beguncih, ki že od konca druge svetovne vojne naprej narekuje mednarodno politiko v zvezi s političnim azilom. "Podpis konvencije ne bi samo pomagal beguncem, bil bi tudi dokaz, da dežela razume, v čem je bistvo človečnosti."

"Ker v resnici je to preizkus naše človečnosti in pripravljenosti, da branimo integriteto človeškega življenja. Ni pomembno, kako bogat in kako zavarovan si: če ne bomo kos temu izzivu, bo prihodnost zelo temna."