Striparja Max Bunker in Magnus (s pravima imenoma Luciano Secchi in Roberto Raviola) sta prvi del zgodb Alana Forda in detektivske ekipe TNT izdala leta 1969 v Italiji, kjer strip še vedno izhaja mesečno, čeprav je ilustrator Magnus umrl že leta 1996.

Bizarna druščina "skrivnih agentov"
Prevod stripa v hrvaščino, za katerega je mojstrsko poskrbel Nenad Brixy, je že tako črnohumornemu in sarkazma polnemu izvirniku dodal nove sloje pomena in podtone, ki so navdušili več generacij držav s področja nekdanje Jugoslavije. Enainpetdeset številk stripa Alan Ford je pozneje prevajalec (in najnovejši dobitnik Sovretove nagrade) Branko Gradišnik v svojem slogu priredil tudi v slovenščino, a so njegovi prevodi - verjetno tudi zaradi navajenosti na odlične hrvaške - doživeli mešane odzive bralcev.

Seveda pa gre priljubljenost stripa pripisati predvsem bizarnim zgodbam in odbiti skupinici glavnih likov, med katerimi je tudi naslovni junak Alan Ford, naivni dobrodušni lepotec, ki ga je Raviola vizualno zasnoval po irskem igralcu Petru O'Toolu. Ford se znajde v družbi čudaške skupine "skrivnih agentov", ki deluje iz zanemarjene newyorške cvetličarne pod vodstvom zatiralskega metuzalemskega invalida Številke 1. Člani ekipe TNT, kot si pravijo, za uborno ali nikakršno plačilo rešujejo mesto in svet pred različnimi hudodelci, kot so Superhik, Anten-man, Gumiflex in špijonka Margot.

Antijunaki, ki so zasvojili jugoslovansko mladino
"Halo, Bing, kako kaj brat? Spet v zaporu? Poslušaj, zate imam odlično kupčijo," je zgolj eden od legendarnih ponavljajočih alanfordovskih prizorov, v katerem "džentelmenski lopov" Sir Oliver ponuja ukradene predmete svojemu preprodajalcu. Vsak bralec je imel svojega priljubljenega junaka (ali bolje rečeno antijunaka) iz ekipe TNT in izbira je bila pestra: Poleg že omenjenih Številke 1, Alana Forda in Sira Oliverja, se iz baze v cvetličarni proti kriminalcem na svoj zmedeni način borijo še razboriti Bob Rock z ogromnim nosom, raztreseni izumitelj Grunf, leni in debeli Šef ter jamrajoči bolehni starec Jeremija. Družbo jim delajo še živalski prijatelji: inteligentna govoreča papiga Klodovik, pes Nosonja in hrček Skviki.

Groteskne in komične situacije, v katere se zapletajo agenti, se skozi neusmiljen humor posmehujejo ameriški družbi, popularni kulturi in kapitalizmu. Prikazuje tako najrevnejše sloje, s katerimi vsi delajo kot s smetmi, do dobesedno prašičje premožnih bogatašev, ki so za zaslužek pripravljeni prekršiti vse zakone. V italijanskem izvirniku je skozi milanski dialekt in posamezne namige puščica satire usmerjena tudi v lokalne situacije, tudi v nekdanji Jugoslaviji pa so prebivalci vseh republik vzljubili Magnusove in Bunkerjeve stripovske junake s številnimi napakami in slabostmi.

Ob okroglem jubileju se zdi primerno, da se spomnimo najljubših alanfordovskih zgodb, junakov in dialogov - s čim so se vam stripi o "TNT-jevcih" najbolj vtisnili v spomin, nam lahko zapišete v komentarjih.